Jedro

Nezakonita je razporeditev delavca proti njegovi volji na drugo delovno mesto, če je bil razlog za to le sprememba pravilnika, ki niti ne spreminja ali ukinja delovnega mesta, na katerem je bil doslej razporejen in, če se ne ugotovijo drugi razlogi, zaradi katerih tožnik ne more več opravljati tega dela.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in kot nezakonito razveljavilo odločbo tožene stranke, št. 121-022/92 z dne 30.7.1992, potrjeno z odločbo, št. 021-022/92 z dne 14.9.1992, na podlagi katerih je bil tožnik z delovnega mesta svetovalca ministra za ... imenovan v naziv upravnega delavca v Ministrstvu za ..., v sektorju za ..., in razporejen na delovno mesto strokovnega sodelavca. Ugotovilo je, da so bile v tožnikovem primeru kršene določbe iz 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-1 - ZDDO). Hkrati je ugotovilo, da predstojnik ni predlagal v imenovanje tožnika na delovno mesto, ki ga je zasedal do sprejema nove sistemizacije, zato bi moral v tem primeru zahtevati njegovo razrešitev. Ker tega ni storil, je razporeditev tožnika na delovno mesto strokovnega sodelavca že iz tega razloga nezakonita.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da samo dejstvo, da tožnik formalno ni bil razrešen kot svetovalec ministra, še ni razlog za nezakonitost razporeditvene odločbe. Če je tožnik štel, da je bil brez sklepa dejansko razrešen z delovnega mesta svetovalca ministra, bi moral, po stališču pritožbenega sodišča, svoje pravice uveljavljati pri organu, ki je bil za to pristojen, to je pri vladi. Ker formalna razrešitev tožnika s položaja svetovalca ministra ni pogoj za njegovo zakonito razporeditev, je prvostopno sodišče - po presoji sodišča druge stopnje - z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb ZPP (2. odstavek točka 14 člena 339) in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču dolgotrajnost sodnega postopka, ki traja že 13 let, opozarja na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. II Pd 303/98 z dne 11.12.1998, s katero je bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni nikdar prenehalo. Modrovanje tožene stranke (kateremu se pridruži še pritožbeno sodišče) o pravnem interesu tožnika pa je po njegovem povsem neumestno. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena iz naslednjih razlogov: Podlaga za presojo utemeljenosti revizijskega očitka zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje in na katerega je v celoti vezano tudi revizijsko sodišče. Tožnik je bil na podlagi 1. odstavka 6. člena in 1. odstavka 21. člena ZDDO z dnem 30.7.1992 imenovan v naziv upravnega delavca v Ministrstvu za ..., v sektorju za ... in razporejen na delovno mesto strokovnega sodelavca, pod zaporedno št. 12, na podlagi novo sprejetega Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju pravilnika) v tem ministrstvu. Kot je razvidno iz obrazložitve razporeditvene odločbe z dne 30.7.1992, je bila odločitev ministra oprta na določbo 18. člena novo sprejetega pravilnika. V njej je bilo določeno, da mora biti rezporeditev vseh delavcev, ki so v delovnem razmerju v ministrstvu, opravljena v enem mesecu od uveljavitve tega pravilnika (27.3.1992). Takšne določbe, ki zavezujejo predstojnika, da mora vse delavce, ki so bili na dan njegove uveljavitve v delovnem razmerju v Ministrstvu za malo gospodarstvo, ponovno razporediti, po presoji revizijskega sodišča še ne predstavlja izpolnitve pogojev, določenih v 30. členu ZDDO - ki za zakonitost razporeditve zahteva izkazane delovne potrebe, zlasti nujne za izvršitev nalog državnega organa, za izboljšanje organizacije dela, za smotrnejšo razporeditev delavcev glede na njihovo znanje in usposobljenost, če se spremenijo pristojnosti državnega organa ali če se ukine delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje v državnem organu. Z novim Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 27.3.1992 delovno mesto tožnika svetovalca ministra (št. 8) ni bilo ukinjeno, nasprotno, njihovo število se je še povečalo. Po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje je po imenovanju tožnika v naziv upravnega delavca ostalo celo nezasedeno. Zato zgolj sprejem novega Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ni zakonit razlog za razporeditev delavca, ki že opravlja ta dela, če niso izkazane še ostale okoliščine iz 30. člena ZDDO, ki to dovoljujejo.

Ker je razporejanje izjema od pravila opravljanja dela na delovnem mestu, za katerega je delavec sklenil delovno razmerje, je zakonitost razporeditve podana le tedaj, če je bila izvedena po predpisanem postopku in če so bili zanjo izpolnjeni pogoji, ki so določeni v materialnem pravu. To načelo, ki je bilo urejeno v takrat veljavnem Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), na podlagi 1. člena ZDDO velja tudi za razporejanje delavcev v državnih organih. Delodajalec mora te pogoje pri razporejanju upoštevati, v morebitnem delovnem sporu pa mora dokazati, da so bili za razporeditev podani formalni in materialnopravni pogoji. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje - ki jih sodišče druge stopnje sicer ni ocenilo in presojalo - izhaja, da ugotovljena dejstva ne pritrjujejo navedbam tožene stranke, da so bili za razporeditev tožnika izpolnjeni dejanski pogoji, ki jih za zakonitost razporeditve zahteva 30. člena ZDDO. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe o razporeditvi tožnika izhaja zgolj sklicevanje na novo sprejeti Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji, ki pa sam po sebi, kot že omenjeno, ne predstavlja zakonite pravne podlage za odločitev, vsebovane v izreku. Zato je po presoji revizijskega sodišča nezakonita razporeditev tožnika proti njegovi volji na drugo delovno mesto, če je bil razlog za to le sprememba pravilnika, ki niti ne spreminja ali ukinja delovnega mesta, na katerem je bil doslej razporejen in če se ne ugotovijo drugi razlogi, zaradi katerih tožnik ne more več opravljati tega dela.

Ker je za presojo zakonitosti razporeditvenih odločb tožene stranke odločilnega pomena, da je obstajal v zakonu predpisan razlog za dopustnost razporeditve, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v obravnavanem primeru, ni bil izkazan in dokazan, je njegova odločitev materialnopravno pravilna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi določbe 1. odstavka 380. člena ZPP razsodilo, kot je razvidno iz izreka.