Jedro

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, za katerega ravnanje jamči, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. čl. Ustave (primerjaj 172. čl. ZOR, sedaj 148. čl. OZ).

Sodišče prve stopnje se do okoliščin v zvezi s konkretnim davčnim postopkom ni opredelilo. Vendar bi se zaradi tožbenih trditev moralo, saj ni izključen odločilen pomen določb o rokih za odločbe v upravnem postopku. Stari zakon o splošnem upravnem postopku, uporabljiv za konkretni primer (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki je imel glede tega sicer enake določbe kot novi zakon (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000), je določal izdajo odločbe prve stopnje čimpreje, najpozneje v dveh mesecih, in izdajo odločbe o pritožbi, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva vložene pritožbe.

Odločilni pomen tako določenega instrukcijskega roka namreč pritožbeno sodišče razume zato, ker je šlo v konkretnem davčnem postopku za konstitutivno in suspenzivno odločbo davčnega organa, ko je bila izvršitev odločbe vezana na njeno dokončnost. Zaradi tega ni a priori brez podlage trditev tožeče stranke, da je dolgost postopka povzročila celoten znesek obrestne obveznosti nad tistim, ki bi ga pri predpisanem časovnem teku postopka morala plačati tožeča stranka zaradi zamude s plačilom odmerjenega davka. Ker je torej v konkretnem davčnem postopku prisilno izvršljiva šele dokončna odločba davčnega organa, se postavlja vprašanje o njegovi zadostni strokovni skrbnosti pri upoštevanju predpisane metode dela (primerjaj 2. odst. 18. čl. ZOR, sedaj 2. odst. 6. čl. OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku

947.544.095,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 do plačila in tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 410.178,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala spremembo napadene sodbe v ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožnica meni, da predstavlja davčni postopek, ki je trajal 25-krat dlje, kot dopuščajo instrukcijski roki, kršitev njenih ustavnih pravic, pri čemer po njenem ni pomembno, ali je bila končna odločitev pravilna in zakonita, glede česar pa še opozarja, da je pravilnost in zakonitost sporne dokončne odločbe upravnega organa predmet presoje v upravnem sporu. Sklicuje se na strokovne članke in povzema, da je bilo ravnanje davčnega organa v nasprotju s pravili stroke, ki od državnih organov zahteva visoko stopnjo skrbnosti, ki se nedvomno kaže tudi v ažurnem odločanju o pravicah in obveznostih strank v postopkih. Meni, da konkretno prekoračenje instrukcijskih rokov v davčni zadevi ne dopušča zaključka, da je bilo o pravicah in dolžnostih tožnika odločeno v razumnem roku in se v zvezi s tem sklicuje še na določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in Ustave Republike Slovenije o sojenju v razumnem roku. Opozarja, da je bilo v povezavi z odločbo opr. št. U-I-251/00 z dne 23.5.2002 Ustavnega sodišča Republike Slovenije ažurno odločanje davčnega organa v njenem primeru še toliko bolj pomembno. Opozarja na svoje trditve v prvostopnem postopku, da jo je davčni organ z namernim zavlačevanjem postopka kaznoval zato, ker si je drznila uporabiti razpoložljiva pravna sredstva.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, za katerega ravnanje jamči, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. čl. Ustave (primerjaj 172. čl. ZOR, sedaj 148. čl. OZ). Pogoj za njeno odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obema obstoji vzročna zveza in če obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Ugotovljeno mora biti krivdno ravnanje organa, ki je odločal o pravici oziroma obveznosti stranke in mora biti protipravno.

V obravnavanem primeru je organ, za katerega po 26. čl. Ustave jamči država, odločal o davčni obveznosti tožeče stranke. Če bi šlo v trditveni podlagi tožbe za očitek napak v postopku pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, bi takšne napake same zase ne pomenile protipravnega ravnanja (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 509/2000 z dne 17.5.2000 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 82/2002 z dne 12.3.2004). Na tej točki, če bi šlo za takšno trditveno podlago, bi bilo mogoče slediti stališču prvostopnega sodišča, da "samo v primeru, da bi neupoštevanje pravil postopka imelo za posledico tudi vsebinsko napačno odločitev, zaradi katere bi komu nastala škoda, bi lahko šlo za protipravno ravnanje, ki je po 26. čl. Ustave RS podlaga za odškodninsko odgovornosti".

Ker pa je tožeča stranka v tožbi trdila in dokazovala, da je davčna uprava z namernim zavlačevanjem grobo kršila postopkovne določbe, ki ščitijo pravni interes stranke v davčnem postopku, je zatrjevala ravnanje v očitnem nasprotju s procesnimi pravili. Sodišče prve stopnje se do okoliščin v zvezi s konkretnim davčnim postopkom ni opredelilo. Vendar bi se zaradi tožbenih trditev moralo, saj ni izključen odločilen pomen določb o rokih za odločbe v upravnem postopku. Stari zakon o splošnem upravnem postopku, uporabljiv za konkretni primer (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki je imel glede tega sicer enake določbe kot novi zakon (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000), je določal izdajo odločbe prve stopnje čimpreje, najpozneje v dveh mesecih, in izdajo odločbe o pritožbi, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva vložene pritožbe.

Odločilni pomen tako določenega instrukcijskega roka namreč pritožbeno sodišče razume zato, ker je šlo v konkretnem davčnem postopku za konstitutivno in suspenzivno odločbo davčnega organa, ko je bila izvršitev odločbe vezana na njeno dokončnost. Zaradi tega ni a priori brez podlage trditev tožeče stranke, da je dolgost postopka povzročila celoten znesek obrestne obveznosti nad tistim, ki bi ga pri predpisanem časovnem teku postopka morala plačati tožeča stranka zaradi zamude s plačilom odmerjenega davka. Ker je torej v konkretnem davčnem postopku prisilno izvršljiva šele dokončna odločba davčnega organa, se postavlja vprašanje o njegovi zadostni strokovni skrbnosti pri upoštevanju predpisane metode dela (primerjaj 2. odst. 18. čl. ZOR, sedaj 2. odst. 6. čl. OZ).

S temi razlogi pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti očitno načelnega, brez presoje okoliščin konkretnega primera, sprejetega stališča sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz razlogov napadene sodbe, se je prvostopno sodišče pri tem oprlo na uveljavljeno sodno prakso, ki pa je ni citiralo, čeprav bi jo, glede na določbe 2. odst. 3. čl. in

109. čl. Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami) moralo.

Tožeča stranka je podala podlago tudi za druge elemente civilnega delikta, kar je pogoj za sklepčnost tožbene podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ko je zatrjevala zmanjšanje svojega premoženja (primerjaj 155. čl. ZOR) v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem organa tožene stranke, o čemer pa izpodbijana sodba zaradi neizčrpane dejanske podlage v posledici vsaj preuranjenega materialnopravnega izhodišča, nima nobenih razlogov.

Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in napadeno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku se bo moralo prvostopno sodišče do vprašanja obstoja zatrjevanega civilnega delikta opredeliti, upoštevajoč razloge v tej odločbi. Če bo presodilo, da je davčni organ nedopustno dolgo sprejemal dokončno in šele s tem tudi izvršljivo odločbo o davčni obveznosti tožeče stranke, bo moralo odgovoriti na nadaljnje vprašanje, ali prikrajšanje, kot se zatrjuje, izvira iz tega ravnanja, kakor tudi, ali je nemara podana deljena vzročnost, ki posledično vpliva na delež odgovornosti strank tega spora, ker se je tožena stranka branila z opustitvami tožeče stranke v uveljavljanju njenih upravičenj za primer molka upravnega organa.

Sodišču druge stopnje se je sicer ob reševanju te pritožbe nakazovalo vprašanje ustavnosti določb Zakona o davčnem postopku glede teka zamudnih obresti v primeru konstitutivne in suspenzivne odločbe davčnega organa. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč 2. stavek 2. odst. 20. čl. Zakona o davčnem postopku, ki je določal, da odlog prisilne izterjave ne prekine teka zamudnih obresti, razveljavilo z utemeljitvijo, da povzroča notranje nasprotje znotraj pravnega reda, saj se kljub utemeljeni uporabi omilitvene določbe končni položaj prizadetega subjekta ne spremeni (odločba, opr. št. U-I-233/01 z dne 6.12.2001 in opr. št. U-I-233/2001 z dne 14.5.2004, objavljeno v Uradnem listu št. 16/2004). Ker se v primeru konstitutivne in suspenzivne odločbe prisilna izterjava odloži, obračunavanje zamudnih obresti pa očitno ne prekine, je zaradi zgolj instrukcijskih rokov odločanja obseg časa obračunavanja zamudnih obresti od ugotovljene davčne obveznosti dejansko odvisen le od časa trajanja postopka. Vendar pa sodišče ne sproža postopka za presojo ustavnosti zakona, če ga ni dolžno samo uporabiti v materialnopravni presoji obravnavne zadeve (primerjaj 5. alinejo 1. odst. 23. čl. Zakona o ustavnem sodišču - Uradni list RS, št. 15/94, 64/2002).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).