Jedro

Pojem uporabljati stanovanje pomeni zadovoljevati v njem svoje vsakodnevne stanovanjske potrebe.

Izrek

Revizija zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenih zahtevkov M. L., se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Zahtevek S. s. O. C. za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se M. L. odpove stanovanjska pravica na dvosobnem stanovanju v Celju ter ji naložilo izpraznitev tega stanovanja. Zavrnilo je njena zahtevka iz nasprotne tožbe (primarnega in podrejenega), s katerima je od S. s. O. C. zahtevala odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91- Uradni list RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ) o privatizaciji stanovanj. Zavrnilo je tudi njen zahtevek zoper V. V. in L. K. za izpraznitev stanovanja. Skupaj z V. V. in L. K. ji je naložilo, da mora(jo) nerazdelno povrniti S. s. O. C. 186.980 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2002 dalje.

Zoper to sodbo se je pritožila M. L., pritožbeno sodišče pa ji je ugodilo le v delu, s katerim je izpodbijala odpoved stanovanjskega razmerja ter ta del zahtevka zavrnilo. Sicer je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper ta del sodbe pritožbenega sodišča vlaga revizijo M. L., pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je za pravilno uporabo določbe 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR) treba ugotoviti, ali so imetniki stanovanjske pravice in uporabniki prenehali z uporabo spornega stanovanja tako, da brez presledka več kot šest mesecev niso stanovali v njem. Pri iskanju odgovora na to vprašanje sta sodišči druge in prve stopnje spregledali, da je prišlo do prenehanja uporabe stanovanja šele po tem, ko je V. V. zamenjal ključavnico. F. L. (procesni prednik M. L.) je imel v stanovanju svoje stvari tudi po samovoljni zamenjavi ključavnice. To pomeni, da stanovanja ni prostovoljno izpraznil. V. V. je celo izpovedal, da sta po sklenitvi najemne pogodbe prišla v stanovanje še F. L. in njegova žena ter s seboj prinesla potovalko z namenom, da bosta v stanovanju, oni pa naj bi se izselili. F. L. je sicer sklenil najemno pogodbo za del stanovanja za čas do 1.1.1991, kar pomeni, da najmanj do tega datuma ni imel namena prenehati uporabljati stanovanje. Če F. L. ne bi brez presledka uporabljal stanovanja, menjava ključavnice sploh ne bi imela smisla. Bistveno je tudi, da je imel v času vložitve tožbe F. L. (prav tako pa tudi njegov sin D. L.) prijavljeno prebivališče na naslovu spornega stanovanja.

Revizija še navaja, "sodišče druge stopnje v obrazložitvi govori o začasni uporabi stanovanja s strani D. L.". Nato nadaljuje, da "začasna uporaba, glede na potrebe, ob dejstvu sklenjene podnajemne pogodbe za del (in ne za celo stanovanje) stanovanja, pa pomeni uporabo stanovanja in ne neuporabo stanovanja, kot to v posledici zmotne uporabe materialnega prava meni sodišče druge stopnje".

Revizija očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003, v nadaljevanju ZPP), ki jo vidi v tem, ker ni pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbi D. L., da je v spornem stanovanju stanoval vse do konca leta 1990 oziroma do zamenjave ključavnice.

S. s. O. C. je odgovoril na revizijo, pri čemer nasprotuje revizijskim pravnim naziranjem in predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija je bila vročena tudi V. V. in L. K., ki pa nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov M. L., ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O zavrženju: M. L. (oziroma še prej njen procesni prednik) je v nasprotni tožbi kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 100.000 SIT. Z vlogo z dne 7.6.2000 je nasprotno tožbo sicer spremenila, tako da je poleg dotedanjega uveljavljala še podrejen zahtevek z bistveno podobno vsebino (prav tako zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe, le da za višjo ceno), pri čemer ni navedla vrednosti spornega predmeta. To pomeni, da vrednost spornega predmeta ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije (1.000.000 - 2. odstavek 367. člena ZPP). Prav tako ne vrednost spornega predmeta, ki jo je F. L. (procesni prednik M. L.) navedel v tožbi zoper V. V. in L. K. zaradi izpraznitve stanovanja (81.000 SIT). Revizijsko sodišče je zato zavrglo revizijo v delu, s katerim izpodbija sodbo pritožbenega sodišča, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih M. L. (377. člen ZPP).

O zavrnitvi: Ker je tožba zoper F. L. (procesnega prednika M. L.) za izpraznitev stanovanja (na katerem je imel stanovanjsko pravico) vložena še pred uveljavitvijo SZ, gre v tem delu za spor o stanovanjski pravici, ki se po ustaljeni sodni praksi ni štel za premoženjski spor. Kljub temu, da vrednost spornega predmeta ni navedena (ni je navedla ne tožeča stranka, niti je ni/samoiniciativno ali na predlog nasprotne stranke/ugotovilo sodišče), je zato revizija dovoljena.

Dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano) so naslednje: - imetnik stanovanjske pravice F. L. se je leta 1989 izselil iz spornega stanovanja v svojo hišo v Rogaški Slatini; - v stanovanju je ostal njegov sin D. L., ki je stanovanje še naprej uporabljal skupaj s podstanovalcema V. V. in L. K. (ki sta imela sklenjeno podstanovanjsko pogodbo/oziroma, kot je navedlo sodišče prve stopnje, "podnajemno pogodbo"/za čas od 10.1.1990 do 1.1.1991); - D. L. je v spornem stanovanju stanoval do julija 1990, ko se je V. V. in L. K. rodil otrok.

- V. V. in L. K. sta konec leta 1990 na vratih spornega stanovanja zamenjala ključavnico.

Ob teh ugotovitvah je pravilen materialnopravni zaključek pritožbenega sodišča, da je na podlagi 58. člena ZSR stanovanjsko razmerje prenehalo. Imenik stanovanjske pravice F. L. in uporabniki (kot uporabnik se tu omenja le D. L.) so namreč nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso več stanovali v njem (F. L. se je izselil že leta 1989, D. L. pa je v njem stanoval/le/ do julija 1990). Dejstvo, da sta V. V. in L. K. konec leta 1990 zamenjala ključavnico, zato ne vpliva na drugačno pravno oceno prenehanja uporabe stanovanja. Revizija sicer zatrjuje, da se je to zgodilo "šele po protipravni zamenjavi ključavnice s strani V.", a je spričo vezanosti revizijskega sodišča na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (3. odstavek 370. člena ZPP) ta trditev brez pomena. Iz istega razloga je neupoštevno tudi revizijsko sklepanje, da sta V. V. in L. K. "konec leta 1990 zamenjala ključavnico...zato, ker je L. stanovanje še uporabljal", ter da je bila podstanovanjska pogodba sklenjena "za čas od 1.1.1991, zaradi česar je tudi iz tega zaključiti, da najmanj do 1.1.1991 ni imela namena (F. L.- prip. VS RS) prenehati uporabljati stanovanje".

Revizijsko sodišče sprejema tudi pravni zaključek pritožbenega sodišča, da pomeni pojem uporabljati stanovanje zadovoljevati v njem svoje vsakodnevne stanovanjske potrebe. Revidentkina trditev, "da je tožena stranka imela nesporno svoje stvari v predmetnem stanovnju tudi še po samovoljni zamenjavi ključavnice", je zato s stališča uporabe stanovanja irelevantna (uporabljati stanovanje kot prostor za shranjevanje stvari in za občasne obiske namreč ne pomeni zadovoljevanja stanovanjskih potreb).

Končno je neutemeljen tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbi D. L., da je v spornem stanovanju stanoval do konca leta 1990 oziroma do zamenjave ključavnice. Sodišče prve stopnje je namreč o tem navedlo razumljive in razumne argumente (gl. zadnja stavka na osmi strani in njuno nadaljevanje na deveti strani sodbe sodišča prve stopnje). Res je, da je revidentka ta očitek uveljavljala že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa se do njega ni izrecno opredelilo. Vendar s tem ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni in dejanski argument stranke. Dolžno se je opredeliti le do nosilnih pravnih in dejanskih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni oceni sodišča niso nerelevantna. Tega standarda pa omenjeni (pritožbeni) očitek ne izpolnjuje. Sodišču se v obrazložitvi svojih odločb tako ni potrebno opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne in pomenijo zlorabo procesnih pravic (prim. Sklep US RS Up 33/98 z dne 16.2.1998), prav tako pa je treba upoštevati, da je o stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev (prim. Sklep US RS Up 286/00 z dne 5.3.2001, prim. tudi odločbo ESČP v zadevi Hiro Blani proti Španiji, A 303-B, str. 29-30). Standard zahteve po obširnosti obrazložitve je za višja sodišča tudi nižji kot za sodišča prve stopnje (prim. US RS Up 39/95 z dne 16.1.1997).

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, in ker ni podana očitana postopkovna kršitev, je revizijsko sodišče revizijo (v delu, ko je ni zavrglo) zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, so bili stroški, ki so z njim nastali, nepotrebni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek S. s. O. C. za povrnitev teh stroškov (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP).