Jedro

Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vse pravno relevantne strankine pisne pripombe, ni mogoče postaviti. Kadar imata stranki pravno relevantne pripombe zoper izvid in/ali mnenje, oziroma so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, sodišče pa izvedenca ne zasliši, temveč zahteva le pisno dopolnitev ekspertize, gre lahko za kršitev predvsem takrat, ko izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni. Vendar pa je to treba presojati od primera do primera.

Tožnica je imela pripombe in terjala pojasnila o posameznih okoliščinah, ki niso bile pravno pomembne za rešitev spora, niti niso mogle povzročiti dvoma v popolnost in pravilnost mnenja, zato dodatno ustno zaslišanje izvedencev na obravnavi ni bilo potrebno. Ker dejstev, ki za odločitev niso relevantna, in dokazov, ki bi služila ugotavljanju takšnih dejstev, ni treba izvajati, sodišču tudi izvedencev za ugotovitev teh dejstev ni treba zasliševati.

Poslabšanja ukrivljenosti tožničine hrbtenice je bilo predvidljivo, šlo je za naravni potek bolezni, ni pa se mu bilo moč izogniti, ga odvrniti, bilo je nepreprečljivo. Če poslabšanja ni bilo moč preprečiti oziroma če bi do poslabšanja prišlo tudi ob uporabi ustreznega steznika in intenzivne terapije, potem ravnanja zdravnika ni mogoče vzeti za vzrok poslabšanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora drugi toženi stranki povrniti 1.424,16 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 166.971 EUR odškodnine z obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Presodilo je, da ni vzročne zveze med sicer do neke mere strokovno pomanjkljivimi ravnanji zdravnika in zatrjevano škodo. Do poslabšanja tožničinega zdravja je prišlo zaradi napredovanja njene bolezni, ki je ni bilo mogoče zdraviti.

3. Tožnica v obsežni reviziji, ki jo Vrhovno sodišče zgolj na kratko povzema, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni zaslišalo izvedencev. V vlogi z dne 13. 10. 2008 je postavila konkretna vprašanja (kakšen je strokoven postopek odvzema mer, izdelave steznika, kakšno je dolžno ukrepanje ortopeda, če pacienta steznik tišči in boli, kdaj se uporablja Lionski in kdaj Milwaukee steznik ...). Na nobeno od vprašanj izvedenca nista odgovorila. Vztrajala je pri dokaznem predlogu. Z vlogo z dne 6. 4. 2009 je glede podanega mnenja podala še dodatna vprašanja (opisana na 9. strani revizije). Konkretna vprašanja je podala po predložitvi mnenja URI, predlagala je zaslišanje izvedenke URI. Sodišče bi jo moralo pozvati, da vprašanja konkretizira. Izvedenca se nista opredelila o funkcionalnosti steznika, o tožničinih težavah pri nošnji steznika, o možnosti poslabšanja zdravja zaradi nošnje neustreznega steznika. Sodišče bi moralo zaslišati dr. M., starše tožnice in izvesti druge dokaze. Tožnica s prvim steznikom ni več razpolagala, ker ji ga je odvzel dr. M., zato ji to dejstvo ne more iti v škodo. Ni res, da steznik v ničemer ne pripomore k izboljšanju ali poslabšanju krivine. Ni res, da bi se skolioza razvila ne glede na funkcionalnost steznika. V primeru pravilnega zdravljenja bi se napredovanje bolezni ustavilo in operacija ne bi bila potrebna. Nesprejemljivo je stališče, da je vsako zdravljenje pravilno, ker vzroki skolioze niso znani in ker se zdravi simptomatsko. V sodbi ni razlogov o morebitni uspešnosti zdravljenja s steznikom. Sodbi nimata razlogov o tiščanju steznika in njegovi neustreznosti. Sodba sodišča prve stopnje je nejasna in polna nasprotij. Slaba organizacija ambulante je v sferi tožene stranke. O tem se izvedenka ni opredelila, sodba o tem nima razlogov. Izvedenski mnenji si nasprotujeta glede uspeha pri zdravljenju s steznikom. Tožnica je predlagala postavitev tujega izvedenca.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Druga tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer se v pretežni meri ukvarja tožničina revizija. Tožnica kršitev ne konkretizira. Sodišče je dokazno ocenilo izvedensko mnenje. Tožnica izrecno ni navedla ali opozorila na bistvene razlike v mnenjih, nejasnosti ali nasprotja. Tožnica je izvedencem postavljala številna nepomembna vprašanja. Izvedenci so na vprašanja v zvezi z vzročno zvezo odgovorili. Niso pa dolžni odgovarjati na nepomembna vprašanja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Zgolj okoliščina, da sodišče izvedenca, ki je mnenje in dopolnitev mnenja podal pisno, ni zaslišalo, sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1). Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vse pravno relevantne strankine pisne pripombe, ni mogoče postaviti. Kadar imata stranki pravno relevantne pripombe zoper izvid in/ali mnenje, oziroma so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, sodišče pa izvedenca ne zasliši, temveč zahteva le pisno dopolnitev ekspertize, gre lahko za kršitev predvsem takrat, ko izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni. Vendar pa je to treba presojati od primera do primera. Kršitev 253. člena ZPP ni podana, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal pisno mnenje, če stranka ni podala takih pripomb, zaradi katerih bi ga bilo treba zaslišati.

7. Izvedenca sta sodišču v tem primeru pomagala razjasniti dejstva o pomenu konzervativnega zdravljenja in njegovem vplivu na poslabšanje tožničinega zdravja. Po razjasnitvi vseh pravno relevantnih dejstev je sodišče ugotovilo, da ravnanje zdravnika ni vzrok tožničine škode. Zaradi tožničinih pripomb na izvedensko mnenje je sodišče zahtevalo še dopolnitev mnenja. Poleg tega je na predlog tožnice pridobilo še mnenje Inštituta ... Tožnica je v vlogi z dne 6. 4. 2009 izvedencu postavila 25 vprašanj. Po pravni presoji sodišča so bila pravno relevantna le vprašanja, ki so se nanašala na okoliščine glede vzročne zveze (na kar so se neposredno nanašala le štiri vprašanja - 1., 2., 3. in 14.). Zaradi ponovnih pripomb tudi na to mnenje je sodišče zahtevalo dopolnitev mnenja. V slednjem je zdravnica URI navedla, da zdravljenje ni vplivalo na poslabšanje tožničinega zdravja, in da poslabšanja ni bilo moč preprečiti. Tožničine pravno relevantne pripombe je sodišče torej obravnavalo, ni jih prezrlo. Mnenji je dokazno ocenilo kot tehtni, obrazloženi, brez dvoumnosti in subjektivnosti. Revizijsko sodišče pa pravilnosti dokazne ocene ne presoja. Tudi po presoji revizijskega sodišča zaslišanje izvedencev v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Tožnica je v svojih vlogah pojasnila, katera dejstva naj bi sodišče s pomočjo izvedencev še ugotovilo. Vendar vsa ta dejstva, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča (vprašanja o tem, katero krivino se prej zdravi, kakšne posledice povzroči večanje kota ukrivljenosti, kaj se je ugotovilo iz RTG slike, iz katerih položajev je bila slikana, kakšne omejitve veljajo pri zdravljenju skolioze, kakšne omejitve veljajo pri nošenju steznika... in številna druga). Ta vprašanja po razumni oceni sodišča za odločitev niso bila bistvena. Na vse relevantne pripombe sta izvedenca odgovorila. Ker dejstev, ki za odločitev niso relevantna, in dokazov, ki bi služila ugotavljanju takšnih dejstev, ni treba izvajati, sodišču tudi izvedencev za ugotovitev teh dejstev ni treba zasliševati. Dokazni predlog z zaslišanjem izvedencev je bil pravilno zavrnjen, saj zaslišanje glede tožničinih pripomb ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča. Tožnica je imela pripombe in terjala pojasnila o posameznih okoliščinah, ki niso bile pravno pomembne za rešitev spora, niti niso mogle povzročiti dvoma v popolnost in pravilnost mnenja, zato dodatno ustno zaslišanje izvedencev na obravnavi ni bilo potrebno.

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da prvostopenjska sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Po presoji revizijskega sodišča tudi ne gre za primer, ko se sodišče ne bi opredelilo do tožničinih navedb in dokaznih predlogov, pač pa gre za to, da opredelitev sodišča materialnopravno ni takšna, kot bi si tožnica želela, kar pa ne more pomeniti kršitve procesnih jamstev. Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje dr. M., kot je tožnici že pojasnilo pritožbeno sodišče (tretja stran sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstev, ki, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča.(2)

9. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje ugotovitve: tožnica se je zdravila pri drugi toženki, in sicer pri ortopedu dr. M. od 1998-2001; predpisal ji je konzervativno terapijo zdravljenja skolioze s steznikom in vajami; glede na takrat veljavno doktrino je bila terapija s steznikom sprejemljiva in pravilna, po moderni doktrini pa steznika ne bi predpisali; pomanjkljivosti v obravnavi so bile: RTG pregledi tožnice niso bili dovolj pogosti, korekcija steznika bi morala biti narejena na 4-6 mesecev; oblika steznika in način sledenja konzervativnega zdravljenja glede na obsežnost skolioze in kostno starost tožnice nista vplivala na pospešitev patološke ukrivljenosti hrbtenice, da bi prišlo do take ukrivljenosti, da bi bila potrebna operacija; uporaba steznika ni povečala ukrivljenosti hrbtenice niti ni vplivala na končno stanje pred operacijo; do operacije je prišlo zaradi napredovanja agresivne bolezni; njena bolezen je imela tendenco poslabšanja; pri tožnici je šlo za hitro napredujočo torakalno krivino, ki je ni bilo mogoče zdraviti; pri določenih krivinah še tako intenzivna terapija in še tako dober steznik ne moreta preprečiti napredovanja krivine ter je potrebna operacija, medicinska stroka ne pozna vzroka za nastanek idiopatske skolioze niti dinamike poslabšanj niti je ne zna zdraviti; zdravi se le simptom, ne pa vzrok.

10. Toženki odškodninsko odgovarjata tožnici, če obstajajo kumulativno naslednji elementi: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, ter da obstaja odgovornost na strani druge toženke kot povzročiteljice škode. Po presoji revizijskega sodišče je stališče, da vzročna zveza ni podana, pravilno. Izvedenec je povedal, da predpis steznika, njegova oblika in način sledenja niso mogli vplivati na pospešitev patološke ukrivljenosti hrbtenice ali celo povzročiti tako ukrivljenost, da je bila potrebna operacija. Steznik ni mogel niti ugodno niti neugodno vplivati na naravni potek skolioze. V dopolnitvi je navedel, da je edini poseg, ki dokaj zanesljivo zaustavi in delno tudi popravi krivine, operativna zatrditev. Danes ni enotnega mnenja o obravnavi skolioze. Stališče Ortopedske klinike UKC LJubljana je, da je učinkovitost konzervativne obravnave skolioze nedokazljiva in zato steznike opuščajo. Medicinska stroka o vzroku skolioze ne ve ničesar in je ne zna zdraviti. Priporočila za obravnavo so različna in se spreminjajo. Izvedenka Inštituta ... je navedla, da včasih pri določenih krivinah, posebno torakalnih (kot jo ima tožnica), še tako dober steznik in še tako intenzivna terapija in dobro sodelovanje ne morejo preprečiti napredovanja krivine in je potrebna operacija. Tožničina prsna krivina je imela v svoji dinamiki tendenco poslabšanja. V dopolnitvi je navedla, da zdravljenje ni vplivalo na poslabšanje skolioze.

11. Sodišče je torej s pomočjo izvedencev prepoznalo in analiziralo tako ravnanja zdravnika kot vse dodatne dejavnike (predvsem stanje tožničine bolezni), ki so pripomogli k nastalemu poslabšanju, in nato zdravnikovo ravnanje umestilo v kontekst obravnavane škode, ga ovrednotilo in odločilo, da zatrjevana škoda (poslabšanje tožničinega zdravja) ni v vzročni zvezi z zdravnikovim ravnanjem. Poslabšanja ukrivljenosti tožničine hrbtenice je bilo predvidljivo, šlo je za naravni potek bolezni, ni pa se mu bilo moč izogniti, ga odvrniti, bilo je nepreprečljivo. Ravnanje zdravnika (bodisi storitev bodisi opustitev) torej ni bilo vzrok tožničinega poslabšanja stanja. Kljub temu, da so sicer podane nekatere nedopustne opustitve oziroma storitve zdravnika (pregledi in RTG posnetki niso bili dovolj pogosti), le te niso v pravno pomembni vzročni zvezi s poslabšanjem tožničinega zdravja. Sodišče ne more mimo objektivne okoliščine (stanja same tožnice), da je imela njena krivina v svoji dinamiki tendenco poslabšanja, napredovanja in da v takih primerih še tako dober steznik in še tako intenzivna terapija in dobro sodelovanje tega ne morejo preprečiti. Zdravljenje s poslabšanjem nima nobene zveze, ker bi do poslabšanja prišlo tudi z zdravljenjem z ustreznim steznikom. Če poslabšanja ni bilo moč preprečiti oziroma če bi do poslabšanja prišlo tudi ob uporabi ustreznega steznika in intenzivne terapije, potem ravnanja zdravnika ni mogoče vzeti za vzrok poslabšanja. Odsotnost ene izmed predpostavk (vzročna zveza) izključuje odškodninsko odgovornost druge toženke in s tem tudi odgovornost prve toženke.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Druga tožena stranka je priglasila stroške za odgovor na revizijo skladno z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki pa se glede na 41. člen ZOdvT ne uporablja za sodne postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2009). V konkretnem primeru je bila tožba vložena 6. 4. 2006, zato je treba nagrade in izdatke za storitve odvetnikov v postopku z revizijo določiti po doslej veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS., št. 67/2003, v nadaljevanju OT). Revizijsko sodišče je zato drugi toženki namesto priglašene nagrade za postopek z revizijo po tarifni številki 3300 ZOdvT priznalo nagrado za izredno pravno sredstvo po tarifni številki 21 OT in izdatke za stranko po 13. členu OT, vse povečano za DDV. Njene revizijske stroške je revizijsko sodišče v skladu z OT odmerilo na 1.424,16 EUR, ki jih mora tožnica plačati v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe tožeči stranki.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 39/2008, II Ips 141/2007, II Ips 397/2008. Op. št. (2): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Up 12/97.