Jedro

Sklep, s katerim sodišče prve stopnje stranki naloži, da založi predujem za izvedbo dokaza z zaslišanjem sodnega izvedenca, je sklep procesnega vodstva, zoper katerega pritožba ni dovoljena, četudi vsebuje sklep zmotni pravni pouk o možnosti pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni od prejema sklepa založita predujem za zaslišanje izvedenca za varstvo pri delu v višini 400,00 EUR in sicer vsaka od njiju v višini 200,00 EUR na račun sodišča prve stopnje.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da se je pri odgovornosti na podlagi vzročnosti odgovornost tožene stranke domneva, zato je na njej dokazno breme, da so podane okoliščine, ki njeno odgovornost izključujejo. Dokaz z izvedencem za varstvo pri delu je bil zato dokazno breme tožene stranke in je tožnik že pred izdelavo pisnega mnenja zavrnil plačilo predujma. Po izdelavi izvedenskega mnenja je tožnik v četrti pripravljalni vlogi navedel, da tožena stranka z izvedenskim mnenjem ni prepričljivo dokazala, da je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode. V skladu s takšnim stališčem tožnik ni predlagal niti pisne dopolnitve mnenja niti zaslišanja izvedenca. Ker tega dokaza ni predlagal, tudi ni dolžan založiti predujma za izvedenčevo zaslišanje. Sicer pa je sankcija za neplačilo predujma le ta, da sodišče dokaza ne bo izvedlo in da izvedenca ne bo zaslišalo, s čimer pa se tožnik strinja.

Pritožba ni dovoljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijani sklep je po svoji naravi sklep procesnega vodstva, zoper takšne sklepe pa v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZPP ni pritožbe. Sklepe procesnega vodstva primeroma našteva prvi odstavek 270. člena ZPP, med njimi pa je v 14. točki izrecno navedena tudi odločitev o položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP pritožbo moralo zavreči kot nedovoljeno. Pri tem ni bistveno, da je bil v izpodbijanem sklepu dan napačen pravni pouk, saj ta stranki ne more dati pravice do pritožbe, če je v zakonu izrecno določeno, da zoper takšno odločbo ni pritožbe.

Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi vsebinsko napačna. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da sta obe stranki podali pripombe na pisno izvedensko mnenje, odločilo, da sta obe stranki v enakih zneskih dolžni založiti predujem za stroške, ki bodo nastali z zaslišanjem izvedenca. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo drugega odstavka 153. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči, da naj obe stranki po enakih delih založita znesek, potreben za izvedbo dokaza, če izvedbo tega dokaza predlagata obe stranki.

Sodišče prve stopnje zaslišanje izvedenca neutemeljeno šteje za samostojen dokaz, pri katerem bi glede predujma lahko veljala drugačna pravila, kot so veljala pri odločitvi, komu se naloži plačilo predujma za izdelavo pisnega izvida in mnenja. S sklepom opr. št. I Pd 1449/2009 z dne 11. 3. 2010 je sodišče prve stopnje izključno toženi stranki naložilo plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem za varnost in zdravje pri delu. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na to, da je dokazno breme v zvezi s trditvami, da je za škodo odgovoren tožnik, na toženi stranki in je zato tožena stranka dolžna založiti stroške za izvedbo dokaza. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da gre za predujem za izvedbo dokaza z izvedencem za varnost in zdravje, kar pomeni, da v sklepu z dne 11. 3. 2010 ni ločilo, da gre zgolj za predujem za izdelavo pisnega izvida in mnenja, temveč za izvedbo celotnega dokaza. Iz določbe prvega odstavka 253. člena ZPP o tem, da sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo, izhaja, da izvedba dokaza z izvedencem vedno vključuje (čeprav v praksi ni tako) tudi ustno podajanje mnenja na obravnavi, torej zaslišanje izvedenca in da je pisni izvid in mnenje le alternativa k ustnemu podajanju izvida in mnenja. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni imelo nobene osnove, da zato, ker založeni predujem za izvedbo dokaza z izvedencem ni zadoščal tudi za stroške, ki bodo nastali z zaslišanjem izvedenca, plačilo predujma za takšne višje stroške naloži v plačilo stranki, ki sicer ni bila zavezana za plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem. V obeh primerih gre za izvedbo istega dokaza, zato ne morejo za izdelavo pisnega izvida in mnenja veljati druga pravila glede predujma, kot za ustno podajanje tega izvida na naroku za glavno obravnavo.

Celo v primeru, če bi tožnik v resnici predlagal, da se izvedenca zasliši tudi ustno na glavni obravnavi, kar bi glede na citirano določbo 253. člena ZPP moralo biti pravilo, ne glede na predloge strank, bi zaradi tega še vedno ne bil zavezan k plačilu predujma za stroške, nastale v zvezi z zaslišanjem, saj gre za enoten dokaz z izvedencem, ki zajema tako izdelavo pisnega izvida in mnenja, kot tudi njuno ustno podajanje na naroku za glavno obravnavo. Vendar pa iz spisa ne izhaja, da bi tožnik predlagal, da se izvedenca zasliši. Pripombe na pisni izvid in mnenje pa ne morejo povzročiti, da bi breme plačila predujma od tožene stranke prešlo na tožnika.

Navedeno pomeni, da bo sodišče prve stopnje vse stroške, ki bodo nastali v zvezi z zaslišanjem izvedenca, moralo v plačilo naložiti toženi stranki, ta pa bo od tožnika lahko zahtevala njihovo povrnitev v skladu z uspehom v tem sporu.

Tožena stranka je na podlagi izpodbijanega sklepa že založila naloženi predujem v višini 200,00 EUR in na tej podlagi bo sodišče prve stopnje lahko takoj po prejemu tega sklepa razpisalo glavno obravnavo. Naloženi predujem bo glede na določbo 52. člena sedaj veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010) celo zadoščal za plačilo vsaj neto nagrade in stroškov, zato tožnikovo neplačilo predujma ne more biti nobena ovira, da sodišče prve stopnje ne bi takoj nadaljevalo s postopkom.