Jedro

Le okoliščine primera lahko utemeljujejo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, ne pa že sama narava kaznivega dejanja, katerega storitve je obdolženec utemeljeno osumljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. B.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve Državnega tožilstva Republike Slovenije je dne 10.6.2002 vložila obtožnico zoper obdolžene B.G., M.M., V.P., I.D., N.K. in S.R., v kateri obdolžencem očita nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, ter zoper obdolžena I.Z. st. in I.Z. ml., katerima očita kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ.

Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 21.6.2002 odločilo, da se zoper obdolžene B.G., I.D. in M.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor po vložitvi obtožnice podaljša. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 9.7.2002 pritožbe obd. M.M., zagovornika obd. B.G. in zagovornice obd. I.D., vložene zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik obd. B.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, predlaga pa, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov. Po stališču zagovornika obt. B.G. je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker okoliščine, s katerimi sodišči utemeljujeta neogibnost pripora za varnost ljudi, niso konkretizirane, ker obsežna kriminalna dejavnost in ponovitvena nevarnost, na kar se sodišče prve stopnje sklicuje v sklepu o podaljšanju pripora, nimata nikakršne povezave z neogibnostjo pripora, sploh pa ne z varnostjo ljudi. Razen tega si po mnenju zagovornika sodišče "varnost ljudi" napačno razlaga, saj pri očitanem kaznivem dejanju ne gre za napad na telesno integriteto ljudi. Nadalje navaja, da gre za navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi zato, ker se sodišči nižje stopnje nista opredelili o sorazmernosti med priporom ter drugimi milejšimi ukrepi iz 2. odstavka 192. člena ZKP. Po mnenju zagovornika sta kršeni tudi ustavni pravici enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije).

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik zahteve nima prav, ko trdi, da v izpodbijanih sklepih niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da je varnost ljudi ogrožena in da je za odvrnitev te nevarnosti neogibno potreben pripor. Prvostopenjsko sodišče iz konkretnih navedb o številu prepeljanih oseb, številu ilegalnih prehodov, utečenosti in organiziranosti delovanja pri ilegalnih prehodih, ni ocenilo le nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, temveč tudi povsem pravilno sklepa na stopnjo ogrožanja varnosti prebežnikov. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. B.G. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. B.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obrazložitvi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora so pojasnjene okoliščine, ki se nanašajo tudi na obt. B.G., na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženci na prostosti nadaljevali z izvrševanjem kaznivega dejanja, katerega so obtoženi. Ocenilo je namreč, da zbrano dokazno gradivo, iz katerega izhaja, da naj bi bil organizator kriminalne dejavnosti prav obt. B.G., da je bilo veliko število preko državne meje prepeljanih prebežnikov (najmanj 102 tuja državljana), da je šlo za organiziran način izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer iz izsledkov prisluhov mobilnim telefonom izhaja, da naj bi prav obt. B.G. kontaktiral in sodeloval s tujci pri tihotapljenju oseb s področja bivše Jugoslavije, nadalje iz želje obtožencev po hitrem in visokem zaslužku in njihovih pridobljenih izkušnjah pri izvrševanju prepovedane dejavnosti, zlasti njihovega poznavanja točk vstopa v Republiko Slovenijo in nato v Republiko Italijo, kaže na realno nevarnost, da bi obtoženci, če bi bili na prostosti, ponovili očitano kaznivo dejanje.

Utemeljeno tudi ni stališče zagovornika obt. B.G., da okoliščine, s katerimi sodišči nižje stopnje utemeljujeta neogibnost pripora za varnost ljudi, niso konkretizirane, čeprav je dosedanje stališče Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča povsem jasno, in sicer da mora biti omenjeni element določen in konkreten. Pri tem se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na razloge sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.7.2002, št. Up-327/02, s katero je bila ustavna pritožba G.B., vložena zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 24.5.2002 zavržena, kjer je med drugim navedeno, da ni mogoče zanemariti, da narava kaznivega dejanja, očitanega pritožniku, sama po sebi ne kaže na izpolnjenost tega pogoja, lahko pa to utemeljujejo okoliščine primera. Ni namreč točno, da je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi le na podlagi izkoriščanja stiske prebežnikov, zaradi česar je bila ogrožena njihova eksistenčna podlaga, pač pa tudi zato, ker naj bi prebežnike večkrat prepeljali le do državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo in jih tako prepustili v tujem, njim neznanem okolju. Iz obtožnice je namreč razvidno, da so bili prebežniki v več primerih prepuščeni sami sebi, in sicer pri dejanjih, opisanih pod tč. I/a, II/a,b in F, III/a in b ter XII. Iz teh okoliščin je torej sodišče pravilno ugotovilo, da je podaljšanje pripora zoper obtožence potrebno tudi zaradi zagotovitve varnosti ljudi, v razlogih pravnomočnega sklepa pa je tudi pojasnjeno, da te nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom. Zato ni mogoče pritrditi vložniku za varstvo zakonitosti, da se sodišči nista opredelili o sorazmernosti med priporom in drugimi milejšimi ukrepi iz 2. odstavka 192. člena ZKP in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku obt. B.G., da sta kršeni obtoženčevi pravici do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije), in sicer zato, ker je zoper obt. B.G. podaljšan pripor, zoper enega od soobtožencev pa je podaljšan hišni pripor. Po določilu 1. odstavka 199.a člena ZKP se v primeru, če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, lahko zoper obtoženca odredi hišni pripor. Res je sicer bil zoper obt. V.P. po vložitvi obtožnice podaljšan hišni pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, pri čemer je sodišče očitno upoštevalo manjši obseg kriminalne dejavnosti tega obtoženca in pri tem ugotovilo, da odreditev zoper tega obtoženca ni neogibno potrebna za varnost ljudi, saj naj bi obt. V.P. pri kriminalni dejavnosti sodeloval v 7 primerih, medtem ko naj bi obt. B.G. kot organizator sodeloval pri vseh 30 dejanjih, opisanih v obtožnici.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. B.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).