S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Ivana Peternelja iz Cerkna, Frančiška Smoliča iz Novega mesta in Jožefa Trčka iz Idrije na seji dne 23. maja 2002

sklenilo:

Pobude Ivana Peternelja, Frančiška Smoliča in Jožefa Trčka za začetek postopka za oceno ustavnosti 9. in drugega odstavka 10. člena Zakona o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 in 111/01) se zavrnejo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vsak od pobudnikov v posebni a povsem enaki pobudi pove, da je civilni invalid vojne s statusom žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZVN), s čimer utemeljujejo vsak svoj pravni interes za vložitev pobude.

2.V njej izpodbijajo 9. člen Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ), kolikor njegova določba, da skupni znesek odškodnine posameznemu upravičencu ne more presegati 2 000 000 tolarjev, velja tudi za žrtve - civilne invalide vojne. To ocenjujejo kot krivično. Menijo, da je zakonodajalec pri taki ureditvi premalo upošteval specifično težo prikrajšanosti in trpljenja civilnih invalidov vojne, ki da je večja kot v drugih primerih nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov po ZZVN.

3.Izpodbijajo tudi drugi odstavek 10. člena ZSPOZ, ki določa, drugače kot za druge kategorije žrtev oziroma upravičencev, da se višina odškodnine za invalida določi z desetkratnikom njegove mesečne invalidnine, glede na skupino invalidnosti, v katero je uvrščen po Zakonu o vojnih invalidih. Menijo, da taka ureditev povzroča oziroma pomeni neenakost pred zakonom.

Predvsem pa zatrjujejo: "Čas od nastanka invalidnosti pa vse do prvega sistemskega varstva, ki je nastajalo od 1969 do 1993, se mora obvezno šteti za čas trajanja (ne le 10 invalidnin) in za ves čas (meseci) pravico do odškodnine. Ta čas se povprečno giblje od 200 pa tja do 500 mesecev."

4.Vsi trije pobudniki predlagajo, naj Ustavno sodišče o izpodbijanih določbah ugotovi, da nista v skladu s 14. členom Ustave in zato prvo odpravi (pravilno: razveljavi), za drugo pa naloži zakonodajalcu, da jo v treh mesecih uskladi z Ustavo.

B.

5.Ker so enake, je Ustavno sodišče vse tri pobude združilo in jih obravnavalo hkrati.

6.Kolikor gre za vprašanje, ali pomeni drugačen način določanja višine odškodnine po ZSPOZ za invalide kot za druge upravičence kršitev 14. člena Ustave, se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-93/01 z dne 9. 5. 2002 (kopija odločbe je priložena), v kateri je presodilo in obrazložilo, da taka dvojnost načina določanja višine odškodnine ni v neskladju niti s prvim niti z drugim odstavkom omenjenega člena Ustave.

7.Ugotovitve o širokem polju prostega zakonodajalčevega odločanja v ZZVN, ki jih je Ustavno sodišče obrazložilo že v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19) in jih zato tu ne ponavlja, veljajo tudi za zakonsko ureditev odškodnine kot ene od pravic žrtev vojnega nasilja. Tudi za ta del velja opozorilo, da v posebnem varstvu žrtev vojnega nasilja ni mogoče gledati poravnavanja dolga države žrtvam ali nečesa, do česar bi bila žrtev nasproti državi a priori upravičena, temveč temelji to varstvo na solidarnosti kot enem od temeljnih načel socialne države. To posebno varstvo je del celotnega socialnega varstva.

Zakonodajna oblast mora med drugim presoditi, kolikšno je lahko materialno breme, ki ga prinaša. Ustavnosodna presoja pa se mora omejiti predvsem na vprašanje, ali je zakonodajalec imel za svoje odločitve razumne razloge in ali zakonska ureditev ni v nasprotju z namenom, zaradi katerega je Ustava posebno varstvo žrtev vojnega nasilja ukazala.

8.Take neskladnosti z Ustavo, naj bi že šlo za očitano nasprotje njenemu 14. členu ali kateri drugi določbi, ni mogoče očitati niti 9. členu niti drugemu odstavku 10. člena ZSPOZ.

9.Zakonodajalec je imel očitno razumne razloge, da je v 9. členu postavil za vse veljavno zgornjo mejo odškodninskega zneska, oziroma da pri tem ni izvzel niti tistih žrtev vojnega nasilja, ki so do tega statusa prišli kot civilni invalidi vojne, kakor tudi za to, da je višino odškodnine zanje določil v tako omejenem obsegu kot jo je, oziroma da odškodnine zanje ni določil v takem mnogokratniku, kot bi bilo po mnenju pobudnikov edino v skladu z Ustavo.

10.Pobude je mogoče razumeti tudi kot očitek zakonodajalcu, da v sedanji državi (in ob priložnosti sprejemanja ZSPOZ) na novo ne uzakoni bonitet civilnih invalidov vojne za čas od nastanka invalidnosti dalje, dokler status te kategorije invalidov sploh ni bil (1969) ali pa ni bil dokončno urejen (1993). Ustavno sodišče se ne more spuščati v vprašanje, ali je mogoče in primerno tako nekdanjo morebitno pravno praznino oziroma njene socialne posledice zapolnjevati v okviru uzakonjanja odškodnine po ZSPOZ (pri čemer bi ne bilo nepomembno, da zaradi določb ZZVN niso upravičenci do odškodnine vsi civilni invalidi vojne). Člen 160 Ustave in po njem 21. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) mu ne daje pristojnosti za presojo, ali je v skladu z Ustavo, da zakonodajalec bodi v veljavnem ali v preteklem pravnem sistemu nekega področja sploh ni zakonsko uredil, razen če bi taka dolžnost zakonodajalca izhajala iz Ustave. Zgolj tako razumljeno pobudo bi bilo treba zavreči.

Očitki, s katerimi obravnavane pobude izpodbijajo skladnost obeh določb ZSPOZ, so se pokazali kot neutemeljeni, zato je bilo treba pobude zavrniti.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i c a dr. Dragica Wedam-Lukić