Jedro

Razveljavitev pogodbe ima za posledico tudi razveljavitev temelja obveznosti nasprotne stranke. Tako ostane samo še odškodninski zahtevek, ki obstoji samo, kolikor je stranka odgovorna.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh tožeči stranki plačati 398.784,00 (487.988,00 - 89.204,00) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 99.106,00 SIT od 1.12.1991 do plačila, od 110.206,00 SIT od 1.1.1992 do plačila, od 113.972,00 SIT od 1.2.1992 do plačila in od 75.500,00 SIT od 2.3.1992 do plačila ter zakonite zamudne obresti od 89.204,00 SIT od 1.11.1991 do 16.1.1992 (1. tč. izreka). Istočasno je toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh tožeči stranki povrniti 42.000,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obresti od 8.4.1993 do plačila (2. tč. izreka). V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni in stroškovni del navedene sodbe se je pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da drugostopno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. (podrejeno) da sodbo razveljavi in zadevo v napadenem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je ves čas postopka (tako tudi v pritožbi) zatrjevala, da sta pravdni stranki Pogodbo št. 63731 o storitvah varovanja premoženja (A1) sklenili pod pogojem, da bo tožeča stranka postala naročnik storitev tožene stranke. Vendar trditve tožene stranke, da naj bi pri navedenem posebnem dogovoru šlo za "pogoj", ne vzdržijo pritožbenega preizkusa. Če bi pri zatrjevanem pogoju šlo za odložni pogoj, bi to pomenilo, da se Pogodba o storitvah varovanja premoženja še ni začela izvrševati (ker tožeča stranka še ni naročila storitev tožene stranke). Vendar pa iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja nasprotno: da se je navedena pogodba izvrševala in da jo je tožena stranka z dopisom z dne 14.11.1991 (A7) enostransko razdrla. Razvezni pogoj pa niti ne pride v poštev, saj prenehanja pogodbe ni mogoče vezati na nenastop določenega dejstva (nenaročilo storitev tožene stranke s strani tožeče stranke). Pogoj je namreč lahko le pozitiven (nastop določenega dejstva) ali negativen (prenehanje določenega dejstva).

Očitno je pri zatrjevanem dogovoru kvečjemu lahko šlo za poseben dogovor, ki je bil predmet posebne pogodbe (o naročitvi storitev tožene stranke s strani tožeče stranke), ali pa za dodaten (ustni) dogovor k pogodbi o storitvah varovanja premoženja. V prvem primeru je uveljavljanje posledic nespoštovanja dogovora lahko le predmet posebnega sodnega postopka, nikakor pa ne predmetnega postopka. V drugem primeru pa je zaradi razdrtja pogodbe prenehal tudi temelj (morebitne) nasprotne obveznosti tožeče stranke (to je pri toženi stranki naročiti njene storitve). Zato zatrjevani dogovor v tem drugem primeru ne more biti relevanten za rešitev odškodninskega zahtevka tožeče stranke.

Kot povedano je zaradi razveljavitve pogodbe bil razveljavljen tudi temelj (morebitne) nasprotne obveznosti tožeče stranke. Ostal je samo še odškodninski zahtevek tožeče stranke (po 1. odst. 132. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Temelj (odškodninska zaveza obstoji samo, kolikor je stranka odgovorna) in višino tega zahtevka pa je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Tako je ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala dogovorjenega (3 mesečnega) odpovednega roka in da gre tožeči stranki zaradi tega odškodnina za tri mesece (od decembra 1991 do vključno februarja 1992). Ta odškodnina namreč predstavlja vrednost plačila storitev tožeče stranke (opravljenih) za čas odpovednega roka.

Glede na tako (pravilno in dovolj popolno) ugotovljeno dejansko stanje, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem delavca tožene stranke (vratarja) T.C., ki ga je predlagala tožena stranka. Ta dokaz je bil namreč nepomemben za njegovo odločitev (2. odst. 300. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene od tistih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora sicer sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je slednje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem in stroškovnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje namreč tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane postopkovne kršitve (v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče T.C.