Jedro

Odmera odškodnine. Pritožnica ima sicer prav, da ji je sodišče prve stopnje za vse upoštevane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko odškodnino, vendar pri tem prezre, da je prvostopno sodišče nekatere od naštetih vrst bolečin zaradi njihovega različnega izvora nepravilno upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč t.i. funkcionalnih bolečin, torej bolečin, ki nastopajo ob izvajanju tožničinih življenjskih aktivnosti in zaradi njih in zaradi česar so posledično njene življenjske aktivnosti zmanjšane oziroma jih opravlja s povečanimi napori, zaradi česar trpi, ni mogoče uvrstiti preprosto k telesnim bolečinam, pač pa k psihičnim bolečinam zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tja jih je sicer uvrstilo tudi prvostopno sodišče (bolečine pri nenadnih gibih in stresanju z vratom, pri vztrajanju v sedečem in pol sklonjenem položaju), vendar je pred tem te iste bolečine pravno zmotno upoštevalo tudi kot podlago za prisojo odškodnine za fizične bolečine.

Izrek

Pritožba proti sodbi se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi. Pritožba proti sklepu se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova odškodnine za nematerialno škodo znesek 2,400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodišča prve stopnje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 240.746,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Končno je še odločilo, da tožeče stranke ne oprosti plačila sodnih taks. Proti zavrnilnemu delu sodbe in proti sklepu o neoprostitvi plačila sodnih taks se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe ter izpodbijanega sklepa. Pritožba opozarja, da je sodišče kljub pravilno izvedenemu postopku, v katerem se sklicuje na izvedensko mnenje dr. R. S. ter na pričevanj tožnice, tožničine zahtevke za nematerialno škodo močno podcenilo. Dolžina zdravljenja in obseg poškodb bi morala pripeljati sodišče do odločitve, da tožnici zahtevek za bolečine v celoti prisodi. Tožničin bolečine še do danes niso prenehale in nastopajo s hudo intenziteto, še vedno posebno ob spremembah vremena in daljšem prisilnem položaju. Zato bi bilo treba zahtevek tožnice v celoti prisoditi iz naslova telesnih bolečin. Tudi zahtevek za strah bi moral biti v celoti prisojen, tožničin strah je bil dolgotrajen, utemeljen in je objektiviziran z mnenjem angažiranega izvedenca. Prav tako bi sodišče pravilno odmerilo višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti le v primeru, ko bi prisodilo zahtevek v celotnem znesku. Poškodbe so objektivno ugotovljene, stanje je trajno in tožnico omejuje v njenem profesionalnem delu za računalnikom, kakor tudi v njenem privatnem življenju. Po prepričanju pritožnice prvostopno sodišče zmotno ni oprostilo tožnice plačila sodnih taks, saj se je tožničino finančno stanje šele v zadnjem času toliko izboljšalo, kot ugotavlja sodišče, pred tem pa je bila tožnica še študentka, posebno v času, ko je bila tožba vložena. To izboljšanje finančnega stanja pa še vedno ni tako, da bi opravičevalo mnenje sodišča, da tožničino preživljanje s plačilom taks ne bo ogroženo. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za oprostitev. Pritožba ni utemeljena. K pritožbi zoper sodbo: Iz pritožbenih navedb torej izhaja, da pritožba dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa jim pritrjuje. Meni le, da bi moralo prvostopno sodišče ob pravilni oceni stopnje in trajanja fizičnih bolečin, strahu ter psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisoditi višjo odškodnino, pri čemer šteje za ustrezno le tolikšno, kot jo je predlagala v tožbi. Pritožnica ima sicer prav, da ji je sodišče prve stopnje za vse upoštevane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko odškodnino, vendar pri tem prezre, da je prvostopno sodišče nekatere od naštetih vrst bolečin zaradi njihovega različnega izvora nepravilno upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč t.i. funkcionalnih bolečin, torej bolečin, ki nastopajo ob izvajanju tožničinih življenjskih aktivnosti in zaradi njih in zaradi česar so posledično njene življenjske aktivnosti zmanjšane oziroma jih opravlja s povečanimi napori, zaradi česar trpi, ni mogoče uvrstiti preprosto k telesnim bolečinam, pač pa k psihičnim bolečinam zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tja jih je sicer uvrstilo tudi prvostopno sodišče (bolečine pri nenadnih gibih in stresanju z vratom, pri vztrajanju v sedečem in pol sklonjenem položaju), vendar je pred tem te iste bolečine pravno zmotno upoštevalo tudi kot podlago za prisojo odškodnine za fizične bolečine. Za tiste bolečine, seveda poleg nevšečnosti med zdravljenjem, ki pa sodijo k fizičnim bolečinam in sicer bolečine v času zdravljenja dveh mesecev, kamor sodijo tudi bolečine med izvajanjem fizikalne terapije ter bolečine, do katerih še vedno prihaja ob spremembah vremena, torej tiste, ki niso pogojene z izvajanjem življenskih aktivnosti, pa se izkaže prisojena odškodnina 500.000,00 SIT kot ustrezna, v skladu s čl. 200 in 203 ZOR ter podobnimi primeri sodne prakse. Nadalje je zmotno stališče pritožbe tudi glede prenizko prisojene odškodnine za strah. Prisojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT je primerna po prvostopnem sodišču ugotovljeni stopnji in intenziteti strahu, ki je trajal ves čas zdravljenja ter se povečal po končanem zdravljenju ob ugotovitvi, da je stanje postalo kronično in da se ne izboljšuje. Tožnica v pritožbi ne ponudi ničesar (drugega), kar bi kazalo na to, da je odškodnina za strah prenizko prisojena. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prisojena v skladu z merili čl. 200 ZOR in v skladu s podobnimi primeri sodne prakse. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da je odškodnina v znesku 1,700.000,00 SIT neustrezno zadoščenje za psihično trpljenje tožnice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot je bilo že povedano, so življenjske aktivnosti tožnice zmanjšanje zaradi dokaj močnih bolečin, do katerih pride v določenih nekaj časa trajajočih položajih vratu oziroma glave (delo z računalnikom, delo v gospodinjstvu, predvsem pri pultu, vožnja z avtomobilom, šport), vendar je za psihično trpljenje tožnice, katere mora navedena dela opravljati s povečanimi napori, dočim se z odbojko niti rekreativno ne more več ukvarjati, kakor je počela pred škodnim dogodkom, po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče prisodilo zelo ustrezno odškodnino. Pri tem je tudi upoštevalo, da bolečine še niso prenehale in da bo do njih prihajalo tudi v bodoče, zato pritožba ne more uspeti zgolj s ponavljanjem ugotovljenega dejstva, kakšne so te bolečine in da še vedno trajajo. Ker je torej pri svoji odločitvi prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo in ker tudi ni storilo nobene uradno upoštevne kršitve pravil pravdnega postopka (čl. 365/2 ZPP/77), je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča v izpodbijanem delu (čl. 368 ZPP/77). K pritožbi zoper sklep: V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da je bila tožnica brez dohodkov do obdobja, ko sodišče ugotavlja izboljšanje njenega finančnega stanja, je potrebno pojasniti, da prvostopno sodišče ugotavlja natančno to, kar pritožba poudarja, torej da je tožnica v rednem delovnem razmerju od novembra 1997 in da od takrat prejema redni osebni dohodek 100.000,00 SIT mesečno ter da je imela očitno že pred novembrom 1997 dohodke in sicer v znesku 670.148,00 SIT, saj tako izhaja iz davčne odločbe. Glede na takšno materialno stanje tožnice je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da plačilo sodnih taks njenega preživljanja ne more ogroziti (1. odst. 172. čl. ZPP/77), ker je pomembno materialno stanje pritožnice v času, ko bo takse plačala. Ker ni oproščena plačila sodnih taks, je seveda neutemeljeno sklicevanje pritožbe na sodišču sicer znano dejstvo, da v času, ko je bila tožba vložena, tožnica še ni bila zaposlena. Odločitev je torej materialnopravna pravilna, zato je sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. čl. ZPP/77).