Jedro

Nosilec obrti je tožniku kot tretji osebi objektivno odgovoren za škodo, ki jo pri delu povzroči njegov delavec. Odgovornosti bi se lahko rešil, če bi dokazal, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.

Objektivna odgovornost za delavca ne pomeni objektivne odgovornosti nosilca obrti za škodo. Ta je subjektivna (krivdna po dol. 154. čl. ZPP), če ni predpisano drugače. V danem primeru je oškodovanec delno prispeval k nastanku nesreče, zato gre tožniku sorazmerno nižja odškodnina (192. člen ZPP).

Za določitev višine škode, ki je tožniku nastala zaradi opeklin, je treba to škodo najprej razmejiti od škode, ki jo je trpel naknadno v prometni nesreči. Pri višini odškodnine, ki je bil tožniku prisojena zaradi opeklin, je treba upoštevati delež njegove sokrivde.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Prvotoženi F. O. mora plačati tožniku I. F. 2.940.000,00 SIT (dva milijona devetstoštirideset tisoč tolarjev 00/100) z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 14.12.1993 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 70.965,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 14.12.1993 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

2. Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožnik I. F. mora povrniti tožencu F. O. 22.346,00 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prvotoženi plačati tožniku znesek 3.315.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakoniti obrestni meri od dneva izdaje sodbe do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 130.422,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožbeni zahtevek proti drugotožencu je zavrnilo v celoti. Tako je razsodilo zato, ker je v odškodninskem sporu ugotovilo, da drugotoženi kot delavec prvotoženega škode ni povzročil namenoma, prvotoženčevo odgovornost pa je zaradi tožnikove sokrivde ocenilo do 85 %. Pravično višino škode je za posamezne oblike nepremoženjske škode ocenilo po določilu 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89) v naslednjih zneskih: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.400.000,00 tolarjev, za strah 300.000,00 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.200.000,00 tolarjev in zaradi skaženosti 1.000.000,00 tolarjev, kar znese ob upoštevanju tožnikove 15 % sokrivde skupaj 3.315.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.500.000,00 tolarjev, tako da je prvotožencu zvišalo skupno odškodnino, ki jo mora plačati, na 3.570.000,00 tolarjev in pravdne stroške na 140.911,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 14.12.1993 dalje. v presežnem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbo prvotoženca pa je zavrnilo v celoti.

Proti obsodilnemu delu sodbe višjega sodišča vlaga pravočasno revizijo prvotožena stranka. Uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, revizijske stroške pa šteje za nadaljnje pravdne stroške. Graja odločitev o tožnikovi sokrivdi samo do 15 % in opozarja na kazenski postopek, v katerem je pritožbeno sodišče tožencu znatno znižalo kazen zaradi velike stopnje tožnikove sokrivde. Te ugotovitve so bazirale na izvedeniških mnenjih, v civilnem postopku pa so zbledele. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na tožnikovo izpovedbo, sodišče druge stopnje pa je kljub pritožbi napisalo samo to, da je odnos sokrivde pravilno ugotovljen, ne da bi pojasnilo zakaj. Po revidentovem mnenju je tožnikova sokrivda večja, saj je naravnost izsiljeval izvršitev dela in se je vsilil k sodelovanju ter celo razbil žarnico, ki je neposredno povzročila nesrečo. Dodaja, da se je tožnik kasneje poškodoval še v prometni nesreči in čeprav je izvedenec medicinske stroke ločil obe poškodbi, je tožnikova prizadetost vendarle vplivala na sodišče, da je določilo višjo odškodnino, kot je dejansko primerna. Izvedenec je izrecno poudaril, da poškodba v delavnici tožnika ne bi trajno onesposobila za delo in da je šele druga poškodba povečala njegovo invalidnost do te mere, da ne more več delati. Vse to kaže, da je odškodnina previsoko odmerjena. V zvezi z odgovornostjo drugotoženca revizija navaja, da pravno stališče, ki sta ga zavzeli sodišči prve in druge stopnje, zmanjšuje tožnikovo možnost izterjave odškodnine in razporeditev bremena na oba toženca. Če bi odločalo kazensko sodišče v adhezijskem postopku, bi naložilo povrnitev škode nerazdelno obema tožencema.

Revizija je bila vročena tožniku in drugotožencu, ki nanjo nista odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92).

Revizija je delno utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah natančno ocenili vse izvedene dokaze in pojasnili razloge za odločitev. Sodišče prve stopnje je na 3. in 4. strani izhajalo iz kazenskega spisa K 281/90 tamkajšnjega sodišča in je izrecno navedlo ugotovitve v sodbi višjega sodišča pod opr. št. Kp 2/92. Zato ni resnična trditev, da so v civilnem postopku zbledele ugotovitve iz kazenskega postopka in da sta sodišči upoštevali le tožnikovo izpovedbo. Ravno nasprotno, sodišče je pri ugotovitvi, kako je prišlo do nesreče, verjelo izpovedbi priče A. O., ki se ujema z mnenjem izvedenca A. J. iz kazenskega postopka (prvi odstavek na 5. strani prve sodbe). Tudi očitek sodišču druge stopnje, češ da je v zvezi s pritožbeno trditvijo o previsoko ocenjeni krivdi prvotoženca samo pritrdilo sodišču prve stopnje, je zmoten, ker je na 3. in zlasti na 4. strani druge sodbe jasno navedeno, da sta toženca z nepravilnim - malomarnim delom tožniku povzročila škodo. V popravilo sta namreč sprejela tožnikov avtomobil s polnim rezervoarjem bencina in dopustila, da je tožnik sodeloval pri delu, ki je potekalo ob nepravilnem praznjenju rezervoarja in protipredpisni uporabi nezavarovane električne svetilke v prostoru s politim bencinom. Prav to so razlogi, brez katerih (po zaključkih v mnenju izvedenca J., na katerega se sklicuje revident) do nesreče ne bi prišlo.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu 170. in 171. ZOR razsodili, da je bil prvi toženec kot nosilec obrti objektivno odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov pomočnik, ki ga je izbral, poleg tega pa je bil dolžan organizirati in nadzorovati delo. Odgovornosti bi se izognil le tedaj, če bi dokazal, da je drugi toženec pri delu ravnal tako, kot bi bilo treba, česar pa v danem primeru ni storil. To pa ne pomeni, da je delavec prost odškodninske odgovornosti in obveznosti, kajti če ni neposredno odgovoren tožniku, je lahko regresno odgovoren prvotožencu, ki je zavezanec v tej pravdi. Ker pa bi bilo v tej pravdi odškodninsko breme prvotoženca do tožnika povsem enako tudi v primeru, če bi bil poleg njega solidarno zavezan tudi drugotoženec, revizijske navedbe o porazdelitvi bremena niso utemeljene, predvsem pa niso dovoljene. Revidentov položaj do tožnika se ne bi spremenil, zato v tem delu nima pravnega interesa za vložitev revizije (389. člen ZPP).

Objektivna odgovornost prvega toženca za delavca pa ne pomeni tudi njegove objektivne odgovornosti za škodno dejanje. Ta je subjektivna, zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo uporabo določila prvega odstavka 154. člena ZOR ter ugotavljalo tožnikovo sokrivdo. Ker je prvotoženec opravljal avtomehanično dejavnost in sta on in drugotoženec ustvarila okoliščine, v katerih je sploh lahko začelo goreti in se je tožnik poškodoval, sta za nesrečo kriva predvsem onadva. Pritrditi pa je reviziji, da je tožnikov delež krivde prenizko ocenjen. Sodišči prve in druge stopnje, sta prenizko ovrednotili tožnikov krivdo, ki je natančno opisana na 5. strani prve sodbe. Ob dejstvu, da je tožnik silil k temu, da je prišlo do popravila in da je pri njem sodeloval ter samoiniciativno vrtel neustrezno električno svetilko, je bistveno prispeval k nesreči. Pri tem pa je treba še upoštevati, da tožnik ni bil navadna stranka, da bi se moral zavedati nevarnosti bencinskih hlapov in da bi se moral drugače vesti potem, ko je opazil plamen. Ker je prav njegovo neustrezno reagiranje povzročilo, da se je opekel, je treba njegov prispevek oceniti s 30 %. Po določilu prvega odstavka 192. člena ZOR ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda in da je večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine, to je do 70 % odškodnine.

Sodišči prve in druge stopnje sta za ugotovljene oblike in obseg nepremoženjske škode, ki jo je trpel tožnik, pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena ZOR. Tožnikove telesne bolečine, strah in duševne bolečine sta individualizirali na podlagi njegove izpovedbe, ki jo je potrdil in pojasnil izvedenec prim. dr. H. S., ki je škodo najprej razmejil, nato pa objektiviziral in omogočil primerjavo s podobnimi primeri v sodni praksi. Prav ta primerjava pa pokaže, da revizijski očitek, češ da sta prvo in drugo sodišče preveč upoštevali tožnikovo dejansko prizadetost po obeh nesrečah, ni utemeljen. To velja tudi za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj bi tožnik, ki bi bil po dolgem zdravljenju zaradi opeklin še sposoben za delo, le-to mnogo težje opravljal, poleg tega pa bi trpel tudi zaradi prikrajšanja v vsakdanjem življenju, ki sta ga natančno ugotovili sodišči prve in druge stopnje (6. in 7. stran prve sodbe).

Tako se izkaže, da je odškodnina v skupnem znesku 4.200.000,00 tolarjev pravična in ker v tem delu revizija ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP. Toda ker je po določilu prvega odstavka 395. zaradi napačne uporabe materialnega prava pri določitvi krivde odgovornost prvotoženca znižalo od 85 % na 70 %, je bilo treba ustrezno spremeniti izpodbijano sodbo in znižati odškodninsko obveznost drugotoženca. S tem pa se je spremenil uspeh tožnika v pravdi, ki je sedaj 63 % in vpliva na odločitev o stroških pravdnih strank (154. člen ZPP). Tožnik je upravičen do plačila 270.917,00 tolarjev stroškov pred sodiščem prve stopnje oz. do 63 % povrnitve po uspehu, kar znese 170.678 SIT. Toženec je upravičen do plačila 269.495,00 tolarjev stroškov pred sodiščem prve stopnje oz. 37 % povrnitve po uspehu, kar znese 99.713,00 SIT. Po pobotanju terjatev mora toženec povrniti tožniku 70.965,00 SIT stroškov pred sodiščem prve stopnje. Glede stroškov pred sodiščem druge stopnje velja ugotovitev, da bi morali obe pravdni stranki uspeti deloma in nositi vsaka svoje pravdne stroške. Revizijski stroški prvotoženega pa znašajo 67.037,50 tolarjev in mu pripada glede na tretinski uspeh z revizijo (delen uspeh glede odgovornosti in neuspeh glede višine odškodnine) 22.346,00 tolarjev.