Jedro

Vročilnica, kar velja tudi za obvestilo naslovniku iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, tako kot javna listina dokazuje, da je bila poskušena vročitev na dan, ki je v listini naveden, na naslovu, ki je naveden v pisanju, in da je bilo to obvestilo z vsemi podatki puščeno naslovniku v njegovem hišnem predalčniku. Po prvem odstavku 224. člena ZPP namreč javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Vendar ni tožena stranka niti konkretizirano obrazložila niti predložila nobenih dokazov, zakaj naj bi bila vročitev napačno izvedena. Zgolj s pavšalnim zanikanjem, da obvestila ni prejela, pa pritožnica ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani točki I izreka za znesek 75,42 EUR z zakonskimi obrestmi od 6. 1. 2020 dalje do plačila in v točki III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje ( v točki I izreka za znesek 9.581,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 dalje do plačila).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo tožencema, da sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki 9.657,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.657,18 EUR, natečenih od 5. 1. 2020 do 6. 1. 2020, je zavrnilo (točka II izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 324,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Tožena stranka se zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (t.j. točka I in III izreka) pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo na podlagi 318. člena ZPP. Ugotovilo je, da je bila tožba tožencema pravilno vročena in da nanjo nista odgovorila v zakonskem roku. Tožba je bila skupaj s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice opustitve odgovora na tožbo tožencema vročena s fikcijo, in sicer obema s potekom 2. 4. 2021 (četrti odstavek 142. člena ZPP,1 vročilnica pri r. št. 9). 30-dnevni rok za odgovor na tožbo je iztekel dne 3. 5. 2021. Odgovor na tožbo, vložen dne 5. 5. 2021, je prepozen, zato ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

6. Pritožnica navaja, da toženca obvestila o prispeli sodni pošiljki v hišni predalčnik sploh nista prejela. Dne 7. 4. 2021 naj bi jima bila puščena v hišnem predalčniku zgolj sodna pošiljka, brez da bi jima bilo predhodno sporočeno, da se vročitev šteje za opravljeno po poteku 15-dnevnega roka po prejemu obvestila.

7. Iz vročilnice, pripete k red. št. 9 spisa, je razvidno, da tožbe skupaj s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice opustitve le tega ob poskusu vročitve ni bilo mogoče izročiti naslovniku dne 18. 3. 2021, zato je bilo v njegovem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pismo z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Naslovnik pisma v tem roku ni prevzel, zato mu je bilo pismo po poteku tega roka puščeno v hišnem predalčniku, vročitev pa se šteje za opravljeno s potekom dne 2. 4. 2021. S tem se pokaže, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na omenjeni vročilnici, pravilne. Vročilnica, kar velja tudi za obvestilo naslovniku iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, tako kot javna listina dokazuje, da je bila poskušena vročitev na dan, ki je v listini naveden, na naslovu, ki je naveden v pisanju, in da je bilo to obvestilo z vsemi podatki puščeno naslovniku v njegovem hišnem predalčniku. Po prvem odstavku 224. člena ZPP namreč javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Vendar ni tožena stranka niti konkretizirano obrazložila niti predložila nobenih dokazov, zakaj naj bi bila vročitev napačno izvedena. Zgolj s pavšalnim zanikanjem, da obvestila ni prejela, pa pritožnica ne more uspeti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je pogoj sklepčnosti tožbe ocenjevalo v točki 6 obrazložitve. Obrazložilo je, da tožeča stranka zahteva vračilo danega posojila, zmanjšanega za priznane rabate za odkupljeno količino piva. Med pravdnimi strankami sta bili namreč sklenjeni Posojilna pogodba in Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 6. 12. 2017, določbe teh dveh pogodb, predvsem 3. do 5. člen ter 7. člen Posojilne pogodbe predstavljajo relevantne materialnopravne določbe za odločitev v konkretnem sporu. S Posojilno pogodbo in s Pogodbo o poslovnem sodelovanju so se stranke dogovorile, da bo tožeča stranka prvi toženki dala posojilo v višini 10.000,00 EUR, kar je storila, prva toženka pa bi morala v zameno za to pri tožeči stranki odkupiti najmanj 18.000 litrov piva ... na letni ravni. Hkrati je bil dogovorjen pobot zneska vračila posojila s priznanim rabatom za dejansko odkupljeno količino piva, v višini 0,07 EUR za vsak liter odkupljenega piva. Za primer, da prva toženka ne bi odkupila 18.000 litrov piva ... letno, je bila dogovorjena zapadlost celotnega neodplačanega dela posojila, in sicer dne 5. 1. po letu neizpolnjene količine odkupa piva. Druga toženka je k tej obveznosti pristopila kot solidarni porok in plačnik. Ker prva toženka ne v letu 2018 ne kasneje ni odkupila dogovorjene količine piva, je dne 5. 1. 2020 zapadel v plačilo preostali znesek neodplačanega posojila v višini 9.657,18 EUR (10.000,00 EUR – 342,82 EUR priznanega rabata za leto 2018 in 2019). Ker toženi stranki svoje obveznosti do tožeče stranke nista izpolnili, tožeča stranka vtožuje plačilo preostanka nevrnjenega posojila z zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne more slediti pavšalnemu pritožbenemu očitku o nesklepčnosti tožbe, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

9. Pritožnica navaja, da ni podan pogoj za izdajo zamudne sodbe po 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, saj so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Po navedbah tožeče stranke naj bi prva toženka posojilo vrnila na način, da se bo znesek posojila zmanjšal za vrednost rabatov od odkupljenega piva, kar naj bi tožeča stranka pri svojem zahtevku tudi upoštevala. Vendar je tožeča stranka priložila dva računa, in sicer račun, s katerim je obračunala dobropis v znesku 199,49 EUR, in račun, s katerim je obračunala dobropis v znesku 218,75 EUR. Ob seštevku navedenih zneskov v višini 418,24 EUR in odštetju tega zneska od 10.000,00 EUR, se zahtevani znesek v višini 9.657,18 EUR izkaže za nepravilnega. Tožeča stranka namreč nikjer ne pojasni, na podlagi kakšnega izračuna je dobila znesek rabatov v višini 342,82 EUR, saj je na podlagi listin, ki jih je priložila sama, mogoče izračunati seštevek dobropisov v znesku 418,24 EUR. Ob odštetju navedenega zneska od zneska 10.000,00 EUR pa ne preostane 9.657,18 EUR, pač pa 75,42 EUR manj, t.j. znesek 9.581,76 EUR.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek glede napačnega seštevka utemeljen. Ob upoštevanju dobropisov, ki so vloženi v spis, je tožeča stranka upravičena do vračila posojila v višini 9.581,76 EUR in ne do zneska 9.657,18 EUR. Glede na to, da ni tožeča stranka niti v odgovoru na pritožbo pojasnila, od kod razlika, je bilo treba pritožbi za znesek 75,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 dalje do plačila ugoditi in sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, saj utemeljenost tožbenega zahtevka v tem delu ne izhaja iz dokazov, ki jih je predložil sam tožnik (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP), saj niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Izrek o strokih pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Po določilu prvega in četrtega odstavka 142. člena ZPP se tožba vroča stranki osebno. Če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični oseba po pošti opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Vročitev po prejšnjem odstavku se še šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15-tih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve).