Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana samo, če je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nato napačno uporabilo kazenski zakon.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.05.2001 obsojena K.K. in A.K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. v zvezi s 25. členom KZ in jima izreklo, prvemu eno leto zapora, drugemu pa šest mesecev zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko J.K. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 8.500,00 SIT napotilo na pravdo. Obsojencema je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega K.K. in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazenski sankciji spremenilo tako, da je temu obsojencu kazen znižalo na šest mesecev zapora. V ostalem je to pritožbo, pritožbi obsojenega A.K. in njegovega zagovornika pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenemu A.K. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega K.K. dne 29.10.2002 zaradi kršitve kazenskega zakona, ne da bi pobliže opredelil katere, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni (kako, ne pove), oziroma podredno, da ju v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Poudarja, da v nasprotju z ugotovitvami sodišča v pravnomočni sodbi zagovornik zatrjuje, da naj bi bila podana drugačna dejstva o objektivnem in subjektivnem dejanskem stanju, kakor pa jih je ugotovilo sodišče. Takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne morejo biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 242. (očitno mišljeno 249.) člena KZ mogoče storiti samo naklepno, da je obsojeni K.K. vseskozi zanikal, da bi denar ponaredil z namenom, da bi ga spravil v obtok, da je to storil na željo obsojenega A.K., ki da je hotel denar imeti samo zato, da bi se pošalil s prijatelji, da se o tem, da bo slednji ponarejen denar dal v obtok kot pravega, sploh nista pogovarjala, da fotokopiranje bankovcev, ki jih je obsojeni K.K. izdelal z računalnikom na navadnem belem papirju formata A4, ni kaznivo, da ta obsojenec ne more biti sostorilec, saj da denarja ni izdelal z namenom, da bi ga spravil v obtok, vložnik v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo glede odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste sprejete v izpodbijani sodbi.

Kršitev kazenskega zakona je podana samo, če je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nato napačno uporabilo kazenski zakon. Zagovornik obsojenega K.K. pa izhaja iz podmene, da ta obsojenec ni napravil kriv denar, da tega ni storil z namenom, da ga obsojeni A.K. spravi v obtok in na ta način po vsebini ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, ampak uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Pravnomočne sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi odločbe o kazenski sankciji, kar stori vložnik zahteve, ko v sklepnem delu obrazložitve navaja, da bi bila v primeru, če bi se izkazalo, da gre v ravnanju obsojenega K.K. za pomoč pri očitanem kaznivem dejanju, ustrezna nižja kazen oziroma pogojna obsodba.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega K.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na to, da zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojeni K.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.