Jedro

V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 12. 2015 in št. ... z dne 26. 4. 2016 in se jo z dnem 15. 12. 2015 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter se ji priznajo vse pravice, ki gredo iz tega naslova. Obenem je sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne odločitve oziroma uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz zbrane zdravstvene dokumentacije razvidno, da gre pri njej za alarmantno zdravstveno stanje, ki traja že več let in se ji z leti samo še poslabšuje. Pri njej ne gre zgolj za začasna ali občasna bolezenska stanja, ampak gre za trajno stanje, ki pa se ji lahko v primeru, da bo opravljala delo v polnem delovnem času, samo še poslabša. Sodišče prve stopnje je pritegnilo sodnega izvedenca specialista psihiatra, ki je bil mnenja, da naj bi bila sposobna za delo prodajalke v polnem delovnem času, ker naj bi proces zdravljenja že par let stal in zaradi česar zdravljenje še naj ne bi bilo zaključeno. Na samem naroku je izvedenec le na kratko povzel svojo predhodno izvedeniško mnenje, pri čemer pa se je opiral zgolj na svojo strokovno znanje, tožnici pa ni posvetil tiste dolžne pozornosti, ki bi jo moral posvetiti. Meni, da če bi izvedenec vsaj bežno pregledal nakopičeno medicinsko dokumentacijo, ne bi mogel mimo dejstva, da sta oba pogoja za ugotovitev invalidnosti pri njej izpolnjena in sicer pogoj trajnih sprememb in da nobeno dodatno zdravljenje ne bi moglo tožnice usposobiti za delo v polnem delovnem času. Zato je težko razumljivo vztrajanje za dodatne diagnostične postopke in dodatna zdravljenja. Nestrinjanje z izvedencem potrjujejo tudi navedbe tožničinega lečečega psihiatra v izvidu z dne 20. 4. 2017, v katerem je zapisal, da je skrajšan delovnik pri tožnici indiciran, da bi se preprečil ponovni zagon maligne bolezni, pri tem pa psihiatrično zdravljenje ne igra kakšne posebne vloge. Pri družbi A. je bila vodja izmene, ker pa tega dela ni več zmogla, je na svojo željo postala le prodajalka, pa še to le v 4 urnem delovniku. Dodatno navaja, da je onkolog v izvidu z dne 4. 11. 2015 celo predlagal njeno predčasno upokojitev, torej celo I. kategorijo invalidnosti, medtem ko je specialist psihiater v svojem izvidu z dne 9. 11. 2015 zapisal, da je tožnico nečloveško izpostavljati delovnim obremenitvam. Poleg tega pa je tudi tožničin delodajalec v svoji izjavi dne 15. 12. 2015 predlagal III. kategorijo invalidnosti. Dokazni predlog o pridobitvi drugega izvedeniškega mnenja ter po zaslišanju lečečega zdravnika, je bil usmerjen k ugotovitvi pravega tožničinega zdravstvenega stanja ter o tem, ali je diagnostika zaključena ali ne. Ker sodišče predlogu ni ugodilo v nakazani smeri, je to pripeljalo do kršenja ustavne pravice. V konkretni zadevi ni mogoče vnaprej izključiti, da drugo izvedeniško mnenje ter izpoved lečečega psihiatra, ne bi pripomogla k razjasnitvi pravega dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve ustavnih pravic.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 26. 4. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 23. 12. 2015. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Po tej določbi je invalidnost podana, če zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Takšno dejansko stanje pa pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano. Posledično tudi ni mogoče zaključiti, da je pri tožnici podana ena izmed kategorij invalidnosti, določenih v drugem odstavku citirane določbe, torej tudi ne III. kategorije invalidnosti, definirane v 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, kar uveljavlja tožnica.

7. Že v predsodnem postopku sta obe invalidski komisiji skladno ocenili, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi se ji zmanjšala zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je delovno mesto prodajalke 4003. Obe invalidski komisiji sta ugotovili, da je bila pri tožnici po intenzivnem zdravljenju Hodgkinove bolezni v letu 2001 dosežena popolna remisija in tudi pri kontrolnih pregledih onkologi ne ugotavljajo ponovitve bolezni. Tožnica je zaradi pri psihiatrih ugotovljene blage disforičnosti z depresivno stigmatiziranostjo, formalno vsebinsko dobro urejena in zaradi ugotovljene psihične motnje, to je prilagoditvene motnje, ki je časovno omejena in je po intenziteti simptomov blaga, ne zahteva trajnih razbremenitev.

8. Takšno oceno le še dodatno potrjuje bistveno enako mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra, ki ga je sodišče pridobilo na predlog tožnice, izvedenca pa je še neposredno na glavni obravnavi zaslišalo. Sodni izvedenec pri tožnici ni ugotovil hude akutne ali ponavljajoče duševne motnje, ki bi vplivala na njeno presojo in obvladovanje vedenja in tudi realitetna kontrola je ohranjena. Pri tožnici so ves čas od leta 2008, ko se je pričela zdraviti pri psihiatrih, opisani tipični simptomi anksioznosti in depresije, ki so bili prisotni že od začetka zdravljenja. Ker po tem ni bilo več terapevtskih ukrepov, razen bolniški staleži, ki pomenijo razbremenitev, ne pa zdravljenja, je menil, da je bilo zdravljenje pri tožnici zaključeno že leta 2008. Psihiatrično stanje se v vseh letih tudi ni bistveno spremenilo, kar po mnenju sodnega izvedenca pomeni, da pri njej ni prišlo do bistvenih sprememb zdravstvenega stanja, predvsem pa ne od zadnje ocenitve preostale delazmožnosti. Enako kot pred tem, ko je bila zmožna za poln delovni čas, je po mnenju izvedenca sedaj zmožna za delo prodajalke v polnem delovnem času. Delo prodajalke je tudi glede na trenutno tožničino zdravstveno stanje, zanjo ustrezno delo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšno mnenje utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Izvedensko mnenje temelji na celotni medicinski dokumentaciji, vključno na dokumentaciji zdravstvenega kartona, poleg tega pa tudi na ugotovitvah ter izvidih osebnega pregleda, ki ga je opravil izvedenec, upošteval pa je tudi pogoje dela, ki ga tožnica opravlja. Izvedensko mnenje ne odstopa od ugotovitev specialistov v posameznih izvidih, njihovi predlogi, če niso podprti s konkretnimi ugotovitvami, pa ne morejo predstavljati objektivne dejanske podlage. Takšen izvid je izvid onkologa z dne 4. 11. 2015 in psihiatra z dne 9. 11. 2015. V konkretnem primeru tudi niso podani razlogi za postavitev drugega izvedenca. Glede na določbo 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Za takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi nedvomno ne gre. Sodišče prve stopnje je z izvedenskim mnenjem razčistilo eno od bistvenih vprašanj, ali je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, to je do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da ni več zmožna za delo prodajalke s polnim delovnim časom. Dejstvo, da za tožnico mnenje ni ugodno oziroma, da ni takšno kot je pričakovala, v nobenem primeru ne more predstavljati razloga za pridobitev drugega izvedenskega mnenja.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.