Jedro

Različnih oblik odpovedi PZ med seboj ni mogoče poljubno zamenjevati, saj je vsako obliko odpovedi potrebno izvesti po postopku, ki je za posamezno odpoved določen in ni v vseh primerih enak. Nezakonito izveden postopek pomeni avtomatično tudi nezakonitost podane odpovedi.

Tožena stranka je prekoračila 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi PZ iz 5. odstavka 88. člena ZDR, čeprav je z odpovedjo počakala na prošnjo tožnika, naj z odpovedjo počaka 2 meseca, da si poišče novo službo.

Tožena stranka je tožniku nezakonito prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka (6. odstavek 88. člena ZDR), saj je taka prepoved mogoča le v primeru odpovedi PZ iz krivdnega razloga, ki ima znake kaznivega dejanja, kar v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Iz obrazložitve prepovedi dela izhaja, da je tožena stranka izdala prepoved dela zato, ker je ocenila, da ni smiselo, da prihaja na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti tožene stranke, ki jo je tožnik prejel dne 29.5.2003 nezakonita (1. točka izreka). Razsodilo je, da se ugotovi, da je prepoved opravljanja dela opredeljena v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti nezakonita (2. točka izreka). Razsodilo je, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne

28.6.2003 ni prenehalo, temveč mu traja še naprej z vsemi pravicami iz dela in po delu in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto "vodja obrata" po pogodbi o zaposlitvi z dne 17.6.2002 in mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in mu obračunati prikrajšanje pri plači za čas prepovedi opravljanja dela v višini razlike med prejetim nadomestilom plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka o odpovedi in med plačo, ki bi tožniku pripadala, če bi delal, ter za čas od 29.6.2003 do dne ponovnega poziva nazaj na delo v višini vsakomesečne pripadajoče bruto plače, po odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom in izplačilom prikrajšanja v pripadajočih neto zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja oz. pripadajoče plače v plačilo dalje do plačila, to je od vsakega 18. dne v mesecu za prikrajšanje pri plači preteklega meseca, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini

182.160,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

13.9.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (4. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih

338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajala je, da je tožnik na podlagi vabila, ki ni natančno določalo za kakšno zadevo gre, prišel dne 14.4.2003 v odvetniško pisarno na razgovor. Takrat mu je bilo predočeno, da delodajalec ni zadovoljen z njegovim delom, to mu je direktor A. D. že večkrat predočil, saj ga je predčasno tudi zamenjal z novim delavcem na delovnem mestu in mu je tožena stranka predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Po tem dogodku je tožnik komuniciral samo po telefonu, nobenih pisanj ni več sprejemal ne po pošti in ne v pisarni, zaradi tega mu je tožena stranka puščala vsa pisanja v pisarni na mizi, pisanja so izginjala, kar pomeni, da jih je tožnik tudi odnesel in se z njimi seznanil. Zaradi navedenega ne drži zatrjevanje sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku pisanje z dne 18.4.2003 vročeno na nezakonit način. Tajnica ter direktor sta pisanje pustila na pisalni mizi. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti, da je tožena stranka krivdne razloge in razloge nesposobnosti podala za zadnji mesec dokler je tožnik še hodil v službo pri toženi stranki, to je za konec meseca aprila do konca meseca maja 2003. Tožnik zadnji mesec ni delal popolnoma nič, odločba, ki govori o razlogu nesposobnosti pa se nanaša na obdobje vse do konca meseca aprila 2003. V kolikor bo tožnik v sodnem postopku uspel, bo lastnica podjetja, to je Doklova žena podjetje zaprla, ker plačila ne bo zmogla izvesti tožniku. Tožena stranka je tudi pripoznala prvotno postavljeni podredni tožbeni zahtevek tožnika, zato bi moralo sodišče o tem zahtevku odločiti in tožniku priznati pripadajočo odpravnino.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal vse pritožbene navedbe tožene stranke in navajal, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožena stranka je tožniku očitala domnevne kršitve, ki naj bi jih le-ta zagrešil konec leta 2002, tako je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti prepozna, saj Zakon o delovnih razmerjih v 5. odst. 88. člena določa objektivni in subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni spoštovala določila 1. odst. 83. člena ZDR, saj tožnika ni predhodno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot to zahteva zakon za odpoved pogodbe iz krivdnega razloga. Tožena stranka kljub temu, da ji je sodišče dalo možnost, da po prvem naroku dokaže svoje trditve ni dokazala, da so bila njena vročanja opravljena na zakonit način. Stališče tožene stranke o pripoznavi podrednega tožbenega zahtevka glede izplačila odpravnine pa predstavlja pritožbeno novoto. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v navedenem postopku presojalo zakonitost z enim pravnim aktom tožene stranke istočasno podanih dveh rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določilih Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) in sicer: - redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alinei 1. odst. 88. člena ZDR - redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po

2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da različnih oblik odpovedi po določilih ZDR (v konkretnem primeru: - odpoved s ponudno nove pogodbe - 90. člen; - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - 3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR; - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - 2. alinea

1. odst. 88. člena ZDR) med seboj ni mogoče poljubno zamenjevati in mora delodajalec ravnati po določilih ZDR, ki za različne odpovedi določajo tudi različne postopke, nazakonito izveden postopek pa avtomatično pomeni nezakonitost izdane odpovedi.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v obširno izvedenem dokaznem postopku glede vprašanja prejema "odpovedi" z dne 18.4.2003 oz. o tem ali je tožena stranka tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti, ugotovilo, da tožnik zatrjevanega dopisa z "odpovedjo" z dne 18.4.2003 oz. kakršnihkoli opominov v katerih bi mu tožena stranka očitala neizvrševanje delovnih nalog, ni prejel in je prvič videl dokument z dne 18.4.2003 ob podanem odgovoru na tožbo. Tožena stranka je ponovno preko svojega odvetnika tožniku poslala vabilo z dne 21.5.2003 na zagovor za dne 26.5.2003 z obrazložitvijo, da obstaja možnost redne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov (3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) in iz razloga nedoseganja pričakovanih rezultatov (2. alinea 1. odst. 88. člena ZDR). Tožena stranka je navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti osebno tožniku vročila na sedežu podjetja dne

29.5.2003. V času 30 dnevnega odpovednega roka mu je prepovedala opravljati delo ter določila nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka o odpovedi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z določilom 1. odst. 83. člena ZDR delavca predhodno pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kar pa tožena stranka, ni dokazala. Tako eventualno vročanje pisemskih pošiljk na način puščanja na tožnikovi pisalni mizi ni pravilen način vročanja po določilih ZPP in ni mogoče šteti, da je bil tožnik z dopisom z dne 18.4.2003 (v smislu pisnega opozorila po določilu 1. odst. 83. člena ZDR) seznanjen, sicer pa navedeni dopis tudi navaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kar pa sicer ureja 90. člen ZDR. Ob navedenem pritožbeno sodišče še dodaja, da mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu tudi omogočiti zagovor, razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izredno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da se razlog nesposobnosti nanaša na obdobje za konec meseca aprila do konca meseca aprila 2003, saj je bilo v sodnem postopku tudi z zaslišanjem direktorja ugotovljeno, da se razlogi nanašajo na obdobje iz konca leta 2002, ko je direktor opravil zamenjavo tožnika in postavil novega vodjo obrata Vilija Gaveza. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prekoračila rok iz 5. odst. 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Dejstvo, da je tožnik zaradi osebnega poznanstva in prošnje prosil, naj se z odpovedjo počaka 2 meseca, da si bo poiskal novo službo, na rešitev predmetnega spora ne more vplivati.

Tožena stranka je tudi nezakonito tožniku prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka odpovedi iz krivdnega razloga, saj

6. odst. 88. člena ZDR določa, da v primeru odpovedi iz krivdnega razloga na strani delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec za čas trajanja postopka delavcu prepove opravljati delo, ob tem pa ima delavec v času prepovedi pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi.

Tožnikove eventualne kršitve pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja nikakor niso imele znakov kaznivega dejanja, saj je tožena stranka v odpovedi navajala le, "da ni smiselno, da bi tožnik sedel v pisarni in gledal v zrak in je tako nesmiselno, da bi sploh prihajal v službo".

Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče že na prvem naroku odločiti o tožnikovem podrednem tožbenem zahtevku za izplačilo odpravnine, ker je tožena stranka takšen zahtevek pripoznala. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče v primeru, ko je postavljen tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, najprej odločati o primarnem tožbenem zahtevku. V kolikor primarnemu tožbenemu zahtevku sodišče ugodi, o podrednem tožbenem zahtevku sploh ne odloča. Šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek sodišče zavrne, nato v nadaljevanju odloča o podrednem tožbenem zahtevku.

Tako sodišče prve stopnje ni moglo izdati sodbe na podlagi pripoznave po določilu 316. člena ZPP, saj je moralo prvotno odločiti o primarnem tožbenem zahtevku. Tako so brezpredmetne pritožbene navedbe, da podredni tožbeni zahtevek med strankama ni bil sporen in bi moralo sodišče o njem odločati že na prvem naroku in izdati sodbo na podlagi pripoznave.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje določila 154. člena ZPP in upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003 - OT).

Tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetnega spora, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.