Jedro

Odločilna dejstva za odločitev v sporu so: da je toženec vstopil v igro fair-play; da je v igri pridobil možnost dobitka in prevzel riziko izgube; da je igral samostojno, neodvisno od tožeče stranke, torej da morebiten dobitek tožeče stranke ni bil neposredno odvisen od toženčevega vstopa vanjo; da je tožeča stranka tožencu za vstop v igro dala 1.500,00 DEM (pri čemer ni relevantno, ali jih je izročila njemu ali vplačala neposredno organizatorju); da sta se stranki sporazumeli, da tožnik ta znesek tožencu posodi, torej da ga bo toženec po določenem času vrnil. Te dejanske ugotovitve narekujejo uporabo določil ZOR, ki urejajo posojilno pogodbo. Ena od obveznosti posojilojemalca pa je, da v roku vrne posojilo (562. čl. ZOR). Toženec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku plačal 500 DEM v letu 1996, s čimer je vrnil del posojila. To dejstvo je razlog za pretrganje zastaranja po 2. odst. 387. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.000 DEM z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled od 23.6.1996 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 87.418,00 SIT. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo spornih 1.500 DEM dogovorjenih kot vložek za vplačilo v igro fair play, kar je potrdila tudi sama tožeča stranka. Posojeni denar sploh ni bil izročen toženi stranki, temveč ga je tožeča stranka vplačala na ime tožene stranke v igri. Tožeča stranka je svojo izpovedbo spreminjala in zato ni verjeti dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil denar izročen kot navadno posojilo. Zakaj je bil denar izročen in komu, sta bistveni okoliščini za presojo, ali terjatev sploh obstaja. Če je bil med strankama dogovor, da je posojilo namenjeno za udeležbo v nedovoljeni igri, terjatev med strankama ne nastane in tudi ne naturalna obveznost. Da je bila taka volja med strankama, je dokazano z izpovedbami in dejstvom, da je bila priča J. S. vpisana pred tožencem in da je ta denar izročen direktno organizatorjem igre. Glede na pravila te prepovedane igre pa je bil na strani J. S. nedvomno podan interes, da pridobi novega igralca v verigi, ker bi šele na podlagi tega lahko začela dobivati izplačila iz igre. Podrejeno, če bi sodišče presodilo, da ni šlo za tvegani dogovor, temveč klasično posojilno pogodbo, pa tožena stranka ugovarja zastaranje terjatve. Iz navedb tožeče stranke v tožbi izhaja, da je bil določen rok plačila takoj. Sodišče je vezano na dejansko podlago tožbe. Tožeča stranka je zaradi zastaranja imela interes, da prilagodi ustno izrečena dejstva glede tega, da rok ni bil določen, ker bi sicer po preteku časa terjatev postala naturalna. Ker ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, zakaj je toženec v letu 1996 izročil tožeči stranki 500 DEM, tega dejstva ni mogoče šteti kot priznavo dolga. Temu nasprotujejo tudi okoliščine, da je bil toženec dolžan tožeči stranki denar za delo, ki ga je zanjo opravil. Tožeča stranka sama potrdi, da ji toženec ni plačal opravljenega dela. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka s pritožbo uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa ga ne obrazloži in ne pove, v čem ga vidi. Pritožbeno sodišče je zato obstoj tega pritožbenega razloga preizkusilo le v mejah iz 2. odst. 365. čl. ZPP/77 in pri tem ugotovilo, da kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Pretežna pritožbena graja je usmerjena v grajo ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ne glede na to, da je tožena stranka svojo izpovedbo v postopku delno spreminjala ali bolje rečeno, postopoma razkrivala določena dejstva v zvezi s posojilom (zakaj je bilo namenjeno ipd.), je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama posojilno razmerje, pravilna. Na drugi strani pa je tudi tožena stranka svojo izpoved v postopku prilagajala: od tega, da je bil denar dan za igranje v nedovoljeni igri na srečo in ne kot posojilo, do tega, da bi obveznost vrnitve prejetega posojila nastopila šele z izplačilom nagrade iz igre, torej pod odložnim pogojem. Odločilna dejstva za odločitev v sporu pa so: da je toženec vstopil v igro fair-play; da je v igri pridobil možnost dobitka in prevzel riziko izgube; da je igral samostojno, neodvisno od tožeče stranke, torej da morebiten dobitek tožeče stranke ni bil neposredno odvisen od toženčevega vstopa vanjo (razen kolikor je bila tožeča stranka, pravzaprav žena tožnika zainteresirana, da se igre zaradi večje možnosti dobitka udeležuje čim več igralcev); da je tožeča stranka tožencu za vstop v igro dala 1.500 DEM (pri čemer ni relevantno, ali jih je izročila njemu ali vplačala neposredno organizatorju); da sta se stranki sporazumeli, da tožnik ta znesek tožencu posodi, torej da ga bo toženec po določenem času vrnil. Da se je toženec sam odločil za igranje v igri, je izpovedala njegova žena, za to pa se je odločil kljub njenemu nasprotovanju. Dejstva, ki jih v pritožbi ponavlja tožena stranka, so torej za odločitev v sporu nepomembna in kot take jih je ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Tako na veljavnost pogodbe ne vpliva, s kakšnim namenom je bila pogodba sklenjena (za igro na srečo) niti komu je bil izročen denar. Prej navedene odločilne dejanske ugotovitve pa narekujejo uporabo določil Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo posojilno pogodbo. Ena od obveznosti posojilojemalca je, da v roku vrne posojilo (562. čl. ZOR). Kar se tiče dogovorjenega roka vrnitve posojila in vezanosti sodišča na dejansko podlago tožbe (iz katere naj bi po pritožnikovih trditvah izhajala takojšnja obveznost vrnitve posojila), pa tožena stranka prezre, da je tožnik v tožbi res navedel, da bo posojilo vrnjeno v roku 14 dni, vendar je navedel tudi, da je bil kasneje ta rok sporazumno podaljševan vse do marca 1996. Glede na ugovor tožene stranke, češ, da je bilo vračilo posojila vezano na pogoj uspeha v igri, pa je bilo tudi to dejstvo predmet dokazovanja v pravdnem postopku, dokazne ocene v tem delu pa razen s pravkar obravnavano navedbo tožena stranka niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je opravljena skrbno, natančno in logično, kot to narekuje določilo 8. čl. ZPP/77. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o ugovoru zastaranja. Toženec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, tožniku plačal 500 DEM v letu 1996. Trditve, da naj bi s tem tožniku plačal, kar mu je bil še dolžan za delo (v postopku pred sodiščem prve stopnje pa je poleg tega zatrjeval še, da je preostali del posojila poračunal s škodo, ki jo je imel zaradi neustreznega dela tožnika), je že sodišče prve stopnje ocenilo za neprepričljive in enako ocenjuje tudi pritožbeno sodišče v pritožbi ponovljene trditve. Ne gre spregledati, da tožena stranka teh svojih zatrjevanih dejstev niti ne konkretizira oziroma ne pojasni, za kakšno delo je šlo, kdaj je bilo opravljeno in koliko je tožniku dolgovala, poleg tega pa zanje ne predlaga dokazov. Dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem vrnila del posojila, torej pritožbeno sodišče v celoti sprejema. To dejstvo pa je, kot je sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno materialnopravno presodilo, razlog za pretrganje zastaranja po 387. čl. ZOR, pri čemer je treba šteti, da dolžnik dolg pripozna tudi posredno, npr. da kaj plača (2. odst. navedenega določila). Glede na navedeno torej pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).