Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v primeru, ko se ne nanaša na procesno predpostavko litispendence temveč razsojene stvari, dovoljen revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP; vendar v danem primeru ni podan. Res je tožnica pred to pravdo razpolagala s pravnomočnim sklepom o dedovanju (po materi), s katerim ji je že bila priznana solastnina do 1/4 na sporni nepremičnini. Kljub temu sta toženca kot otroka tožničinega očima po njegovi smrti zaradi napake sodišča v zapuščinskem postopku dedovala celotno nepremičnino (torej tudi delež, ki ni bil v lasti zapustnika, temveč tožnice) in se uspela na podlagi sklepa o dedovanju vknjižiti na celotni nepremičnini vsak do polovice. Zato ne drži revizijska trditev, da tožnica že razpolaga z "izvršilnim naslovom", na podlagi katerega bi lahko svojo solastnino vpisala v zemljiško knjigo, saj ji to preprečuje sedanje zemljiškoknjižno stanje. Za uveljavitev iz tožničine solastninske pravice izvirujočih polnih upravičenj je bila torej potrebna prav lastninska tožba z ustreznim dajatvenim zahtevkom, pri čemer je pravdna pot vselej tudi sicer predvidena kot korektiv pravnomočno končanih zapuščinskih postopkov (primerjaj z določbo 224. člena ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica do 1/4 vl. št. 390 k.o... in tožencema kot sedanjima zemljiškoknjižnima solastnikoma te nepremičnine po enakih deležih (na podlagi sklepa o dedovanju po njunem očetu J. B.) naložilo izstavitev ustrezne listine za vknjižbo tožničine solastninske pravice. Hkrati je tožencema naložilo nerazdelno plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 154.536 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2001 dalje do plačila.

Zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila le druga toženka, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanjo, potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo, sklicujoč se v njej sicer na revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar s pojasnilom, da "uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Slednjega utemeljuje z obrazložitvijo, da tožnica razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 26.11.1976, opr. št. O 301/75, s katerim ji je že bila priznana solastnina do 1/4 na sporni nepremičnini. Po mnenju revidentke tožnica torej že ima izvršilni naslov za vpis solastnine v zemljiško knjigo in se tako izkaže, da je bilo v tem postopku ponovno odločeno o že razsojeni stvari in da bi zato bilo treba tožbo zavreči. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa "odstop zadeve nazaj v nadaljnje postopanje in odločanje".

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Z vprašanjem zadostnosti obrazložitve pravnomočne zamudne sodbe se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati, saj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot revizijskega razloga druga toženka ne uveljavlja, medtem ko je sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (torej zunaj okvira izrecno in obrazloženo uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka kot upoštevnih revizijskih razlogov) v postopku z revizijo izključen (371. člen ZPP).

Glede na vsebino revizijskih očitkov druga toženka očitno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v primeru, ko se ne nanaša na procesno predpostavko litispendence temveč razsojene stvari, sicer dovoljen revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP; vendar v danem primeru ni podan. Res je tožnica pred to pravdo razpolagala s pravnomočnim sklepom o dedovanju (po materi), s katerim ji je že bila priznana solastnina do 1/4 na sporni nepremičnini - kar niti ni pomembno, saj jo je pridobila v trenutku delacije z akvizicijo že po samem zakonu (ipso iure). Kljub temu in čeprav so bili podatki o tem na razpolago v zapuščinskem postopku po pokojnem J. B. (očimu tožnice), sta toženca kot otroka tožničinega očima po njegovi smrti zaradi napake sodišča v zapuščinskem postopku dedovala celotno nepremičnino (torej tudi delež, ki ni bil v lasti zapustnika, temveč tožnice) in se uspela na podlagi sklepa o dedovanju vknjižiti na celotni nepremičnini vsak do polovice. Zato ne drži revizijska trditev, da tožnica že razpolaga z "izvršilnim naslovom", na podlagi katerega bi lahko svojo solastnino vpisala v zemljiško knjigo, saj ji to preprečuje sedanje zemljiškoknjižno stanje. Za uveljavitev iz tožničine solastninske pravice izvirujočih polnih upravičenj je bila torej potrebna prav lastninska tožba z ustreznim dajatvenim zahtevkom, pri čemer je pravdna pot vselej tudi sicer predvidena kot korektiv pravnomočno končanih zapuščinskih postopkov (primerjaj z določbo 224. člena Zakona o dedovanju). Nikakršnih procesnih ovir za tožničino vindikacijsko tožbo torej ni bilo, saj se obravnavani primer glede pravnih posledic v ničemer ne razlikuje od primerov nedopustnih razpolaganj s tujo nepremičnino; zato ni nobenih razlogov v oporo stališču revidentke, po katerem naj bi bilo s pravnomočno sodbo v tej pravdi ponovno odločeno o že razsojeni stvari.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlog procesnopravne narave ni podan, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.