Jedro

V zvezi z zaslišanjem A. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da slednji ni imel nikakršnega pooblastila za sklenitev dogovora o odlogu plačila tožene stranke. To je nedvoumno izpovedala tedanja zakonita zastopnica tožene stranke. Kakšna naj bi bila torej njegova konkretna vloga, kot se je tožena stranka izrazila v vlogi z dne 8. 3. 2021 "predstavnika tožene stranke – s strani tožene stranke pooblaščena oseba", tožena stranka ni pojasnila, prav tako ni pojasnila, na kateri podlagi naj pa bi bil pooblaščen za sklenitev takega dogovora. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj zanj ni bilo ustrezne trditvene podlage, tega pa izpoved priče ne more nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.948,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 315.173,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka, ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 15.154,53 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljilo razloge, zaradi katerih ni iz kazenskega postopka zoper A. A. pridobilo dokaza z zvočnim posnetkom sestanka z dne 9. 10. 2018 in zaradi katerih ni izvedlo predlaganih zaslišanj A. A. in B. B. (7. točka obrazložitve). Izpodbijano sodbo je torej v tem delu mogoče preizkusiti, zaradi česar očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. V zvezi z zaslišanjem A. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da slednji ni imel nikakršnega pooblastila za sklenitev dogovora o odlogu plačila tožene stranke. To je nedvoumno izpovedala tedanja zakonita zastopnica tožene stranke. Kakšna naj bi bila torej njegova konkretna vloga, kot se je tožena stranka izrazila v vlogi z dne 8. 3. 2021 "predstavnika tožene stranke – s strani tožene stranke pooblaščena oseba", tožena stranka ni pojasnila, prav tako ni pojasnila, na kateri podlagi naj pa bi bil pooblaščen za sklenitev takega dogovora. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj zanj ni bilo ustrezne trditvene podlage, tega pa izpoved priče ne more nadomestiti. Na tem mestu višje sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe o soočenjih zakonitega zastopnika tožeče stranke, A. A. in B. B. Iz zapisnika naroka z dne 26. 3. 2021 izhaja, da je bil to dejansko predlog A. A. Tak dokazni predlog je nesubstanciran že iz razloga, ker, kot že rečeno, tožena stranka ni nikoli pojasnila njegove vloge "predstavnika tožene stranke", da bi mu bilo mogoče pripisati ravnanja v imenu tožene stranke, nadalje pa tudi iz razloga, ker iz vloge tožene stranke, vložene na omenjenem naroku, ta predlaga soočenje iz razloga morebitnih neskladnosti izpovedi, kar je prav tako nesubstanciran predlog.

7. V zvezi z zaslišanjem priče B. B. se je tožena stranka oprla na svoje trditve v vlogi z dne 7. 3. 2021, da naj bi priča potrdila resničnost zapisanega v elektronskem sporočilu tretje osebe – C. C. – o tem, da so trditve zakonitega zastopnika tožeče stranke v njegovem odgovoru na elektronsko sporočilo C. C. netočne. Gre za sklicevanje na po oceni višjega sodišča manj pomembne okoliščine, ki po vsebini pomenijo le dodatni dokazni predlog za zaslišanje tretje osebe o domnevnem dogovoru za zadržanje plačila, ki naj bi ga v imenu tožene stranke sklenil A. A., čigar povezave s toženo stranko in posledično pooblastila za sklenitev takega dogovora slednja nikoli ni znala konkretizirati. Glede na navedeno višje sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga.

8. Ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka zoper tožečo vložila tožbo, s katero od slednje terja odškodnino zaradi domnevno nepoštenih pogajanj o odkupu pogodbe, in dejstva, da je tožena stranka izrecno navedla, da pobotnega ugovora na tej podlagi v tem postopku ne uveljavlja, je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da dokazni predlogi v zvezi z dogovarjanjem o odkupu pogodbe za presojo obravnavane terjatve niso relevantni, saj gre v obravnavanem primeru za terjatev, ki temelji (izključno) na izpolnitvi pogodbene obveznosti izvajanja storitev tožeče stranke, na katero ta domnevna pogajanja ne vplivajo.

9. Glede zgoraj omenjenega zvočnega posnetka je sodišče prve stopnje zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo na prepozni podaji tega dokaznega predloga – na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2021. Višje sodišče to argumentacijo sprejema. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pravilno poudarila, da je tožena stranka svojo trditveno podlago v tem postopku v znatnem delu utemeljevala na ravnanjih A. A. (o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama, o domnevnih dogovorih o odkupu pogodbe, o domnevnih dogovorih o zadržanju plačila) in torej ne more biti dvoma, da je s to osebo predhodno že komunicirala. Še zlasti to velja ob upoštevanju dejstva, da je tedanja zakonita zastopnica izpovedala, da sama pooblastila za dogovor o zadržanju plačil tožeči stranki ni dala, tožena stranka pa je svoje ugovore utemeljevala prav na podlagi navedb o tem dogovoru. V takšnih okoliščinah ni mogoče slediti toženi stranki, da informacij o zvočnem posnetku od A. A. ni mogla pridobiti prej kot dan pred zadnjim narokom. Prav tako pa ne more biti nobenega dvoma, da dokazni predlogi, ki terjajo izvedbo dodatnih narokov za glavno obravnavo za izvedbo dodatno predlaganih dokazov, podaljšujejo postopek.

10.Vse navedeno ovrže pritožbeno navedbo, da je bila z nezakonito zavrnitvijo dokaznih predlogov toženi stranki kršena njena pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.

11. Višje sodišče tudi ne sledi toženi stranki, da tožeča stranka ni izkazala ne temelja in ne višine terjatve. Ni mogoče spregledati dejstva, da je tožena stranka, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, račune tožeče stranke določen čas plačevala, nato pa naj bi zaradi začetka pogajanj o domnevnem odkupu pogodbe s strani tožeče stranke s tem prenehala zaradi pričakovanja pobota terjatev iz odkupa pogodbe in iz opravljenih storitev, do katerega pa ni prišlo (razlog za to za presojo vtoževane terjatve ni odločilnega pomena). Nadalje je tedanja zakonita zastopnica tožene stranke ob zaslišanju potrdila (kar je izpostavila tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo), da noben izmed spornih računov tožeče stranke nikoli ni bil zavrnjen. Navsezadnje pa je sama tožena stranka v svojih navedbah zavračala plačilo iz razloga, da naj bi prišlo do dogovora o zadržanju plačil zaradi odkupa pogodbe s strani tožeče stranke. Iz vseh navedenih okoliščin je tako jasno, da je pritožbena navedba, da terjatev niti po temelj1 niti po višini naj ne bi bila izkazana, očitno prilagojena potrebam postopka.

12. V zvezi s trditvami o domnevnem zadržanju plačil je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi utemeljeno opozorila, da je tožena stranka v pritožbi glede tega vsebinsko le pavšalno špekulirala o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke glede pisne oblike spreminjanja med strankama sklenjene pogodbe, kar pa ne drži. Tožeča stranka je namreč v odgovoru na pritožbo (15. točka) izrecno izpostavila, da je to navedbo podala v 24. točki (str. 6) svoje vloge2 z dne 7. 6. 2019 in torej sodišče prve stopnje z zaključkom, da bi morale biti spremembe pogodbe glede na dogovor strank sklenjene v pisni obliki, ni prekoračilo trditvene podlage.

13. Tožena stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost te odločitve soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 2.625 točk za odgovor na pritožbo in 36,25 točk materialnih stroškov, skupno 2.661,25 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 1.948,04 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Ni mogoče spregledati očitne nekonsistentnosti v trditvah, da je bil dogovorjen pobot terjatev iz odkupa pogodbe in opravljenih storitev oziroma da je bil sklenjen dogovor o zadržanju plačil do izvedbe odkupa pogodbe, s hkratnimi ugovori, da temelj terjatev sploh ni izkazana. 2 Smiselno 1. pripravljalni vlogi v pravdnem postopku.