Jedro

18. člen Uredbe v postopku izdaje sklepa o plačilnem nalogu (enako velja tudi za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) namreč ne pride v poštev, saj se tu dolžniku vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi predlog upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevek tožeče stranke za potrditev pravnomočnega plačilnega naloga istega sodišča, opr. št. Plg 1 z dne 25.9.2009 kot evropskega naloga za izvršbo. Sodba ali bolje rečeno sodna odločba o zahtevku, ki je nesporen, se po določbi prvega odstavka 12. člena Uredbe Evropskega parlamenta in sveta (ES) št.805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (Uradni list Evropske unije L 143/15 z dne 30.4.2004, v nadaljevanju: Uredba) lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo samo, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval v postopku pravila, kot so opredeljena v 3. poglavju Uredbe, ki v členih 13 do 17 določa minimalne standarde postopka izdaje sodbe. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da postopkovni minimalni standardi v postopku izdaje plačilnega naloga niso bili izpolnjeni.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, ker meni, da je odločitev sodišča napačna. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da po pravilih ZPP sodnih pisanj ni potrebno prevajati, na drugi strani pa je sodišče ugotovilo, da sodna pisanja, ki so toženi stranki v tujino vročena v slovenskem jeziku, ne dosegajo minimalnih standardov. Pritožba zato zaključuje, da prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da nobena sodba ali sklep, ki je v Republiki Sloveniji izdana po določbah ZPP, ne zadošča minimalnim standardom, kar je samo po sebi nerazumno. S tem je tožniku kršena pravica do pravnega sredstva, saj se s postopki po tolmačenju ZPP s strani sodišča v nobenem primeru ne more doseči potrditve evropskega izvršilnega naloga po navedeni Uredbi EU. S tem je tožnik prekludiran, saj zaradi načela res iudicata ne more vložiti novega predloga, tako da bi zahteval, da ga sodišče pravilno vroči, upoštevajoč določbe Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah, ki velja tudi na ozemlju Republike Slovenije, poleg ZPP, pri čemer pisanje v primeru zavrnitve prejema s strani tožene stranke, mora sodišče nato prevesti v italijanski jezik, ki ga toženec razume, tako da bi hkrati zadostilo minimalnim standardom po Uredbi št. 805/04. Tožnik meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v postopku izdaje plačilnega naloga od tožnika zahtevati plačilo predujma za prevod listin v tuj jezik, kakor je to storilo naslovno sodišče v več postopkih, ker je bil toženec tuj državljan in šele nato pisanje vročati toženi stranki. Vendar pa tožnik na potek postopka ni imel nobenega vpliva, ker je to v pristojnosti naslovnega sodišča in zakonitega sodnika, ki sodi v zadevi. Po drugi strani zato tožnik ne sme trpeti škodljivih posledic zaradi napak, ki jih morebiti stori sodišče. Sicer pa pritožnik meni, da si prvostopenjsko sodišče določbe Uredbe ES št. 805/04 napačno razlaga, saj pri tem sodišče spregleda 18. člen omenjene Uredbe EU, ki določba popravek minimalnih standardov. Navedeni člen tako določa, da če postopki v državi članici niso bili v skladu s postopkovnimi pravili, kot so določena v členih 13 do 17, se taka neskladnost pravil popravi in se sodba lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo, če: - je bila sodba vročena dolžniku skladno s pravili na podlagi člena 13 ali 14, - imel dolžnik možnost zoper sodbo vložiti pravno sredstvo iz vseh razlogov in je bil dolžnik ustrezno obveščen v sodbi ali skupaj s sodbo o postopkovnih pravilih za vložitev pravnega sredstva, vključno z imenom in naslovom institucije, pri kateri se mora vložiti, in, kjer primerno, rokom za to; - dolžnik zoper sodbo ni vložil pravnega sredstva v skladu z ustreznimi postopkovnimi pravili.

Citirani plačilni nalog je bil dolžniku vročen po določbi 13. člena omenjene uredbe, zoper sklep je imel možnost vložiti pritožbo in je bil o tem obveščen v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, pri čemer toženec ni odklonil sprejema, ker je bilo pisanje v tujem jeziku, poleg tega pa dolžnik zoper sklep ni vložil ustreznega pravnega sredstva. Toženec bi namreč lahko odklonil sprejem, ker ni bil v italijanskem jeziku, vendar tega ni storil, zaradi česar sodišče ne more zavrniti potrditve evropskega izvršilnega naloga, saj mu določbe Uredbe št. 805/04 ne dajejo te podlage. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Uredba št. 805/04 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov uvaja institut tako imenovanega evropskega izvršilnega naslova. Gre za primer sistema, ki opušča kakršenkoli preizkus pogojev za priznanje v državi izvršbe in celoten preizkus ostaja v državi, v kateri je bila sodna odločba izdana. Uredba velja le za civilne in gospodarske zadeve, pri čemer so nekatera področja izrecno izključena. Predmet evropskega izvršilnega naslova so lahko le pogodbene ali nepogodbene denarne obveznosti, ki so nominalno določene in zapadle ali pa mora biti datum zapadlosti vsebovan že v izvršilnem naslovu (drugi odstavek 4. člena). Uredba državam članicam ne nalaga obveznosti, da minimalne standarde vročanja in pravnega pouka v svojem pravu prilagodijo uredbi. Če pa pri izdaji sodbe niso bile izpolnjene zahteve Uredbe, to pomeni, da upnik ne bo mogel zahtevati, da se taka sodba potrdi kot evropski izvršilni naslov.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno pojasnilo, da je kot evropski izvršilni naslov lahko potrjena le taka sodna odločba (do katere je prišlo ob pasivnosti dolžnika), ki je bila izdana v postopku, v katerem je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku (16. člen Uredbe) in o ukrepih za ugovarjanje zahtevku (17. člen Uredbe). Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka prikrajšana tudi za pravico do opozorila, da neugovarjanje plačilnemu nalogu v za to določenem ugovornem roku pomeni, da se bo plačilni nalog izvršil vključno z v njem določeno stroškovno obremenitvijo, tožeča stranka niti ne prereka. Že to je zadosten razlog, da je sodišče predlog za potrditev plačilnega naloga kot evropskega izvršilnega naslova, zavrnilo. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi prvostopenjsko sodišče že v postopku izdaje plačilnega naloga moralo postopati tako, da kasneje v postopku potrditve evropskega izvršilnega naslova ne bi bilo težav. Tako mora namreč sodišče postopati le tedaj, ko tožnik že v sami tožbi ali predlogu za izdajo plačilnega naloga zahteva potrditev plačilnega naloga kot evropski izvršilni naslov. Sicer pa ni ovir, da se vročitev in celoten postopek opravi na kakršenkoli način, ki je dopusten po ZPP.

Tudi ne drži, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo 18. člen Uredbe (popravek neskladnosti z minimalnimi standardi), ki določa, da če postopki v državi članici izvora niso bili v skladu s postopkovnimi pravili, kot so določena v 13. do 17. členu Uredbe, se taka neskladnost popravi in se sodba lahko potrdi kot evropski izvršilni naslov, če je bila sodba vročena dolžniku v skladu s pravili na podlagi 13. ali 14. člena, ter je dolžnik imel možnost zoper sodbo vložiti pravno sredstvo iz vseh razlogov in je bil dolžnik ustrezno obveščen v sodbi ali skupaj s sodbo o postopkovnih pravilih za vložitev pravnega sredstva, vključno z imenom in naslovom ustanove, pri kateri se mora vložiti, in rokom za to, in dolžnik zoper sodbo ni vložil pravnega sredstva v skladu z ustreznimi postopkovnimi pravili. Navedena določba v postopku izdaje sklepa o plačilnem nalogu (enako velja tudi za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) namreč ne pride v poštev, saj se tu dolžniku vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi predlog upnika.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP).