Jedro

Sodišče ne more naložiti eni stranki izpolnitev vzajemne obveznosti, če druga stranka ne pokaže pripravljenosti izpolniti svojo obveznost. Prodani avto ima stvarno napako, če je bil prodan neregistriran z izrecnim dogovorom, da bo prodajalec poskrbel za uspešno registracijo. Zaradi take stvarne napake ima kupec pravico znižati kupnino.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 500 DEM, ker je ugotovilo, da tožnik kot prodajalec ni izpolnil dogovora iz kupne pogodbe, da bo dal prodani avtomobil registrirati.

Proti takšni sodbi se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče bi moralo verjeti sorodnikom, saj so govorili resnico. Tožnik je podal ovadbo za goljufijo.

Zaslišati bi bilo treba izvedenca cenilca, ki bi ocenil vozilo. Na osnovi cene vozila bi sodišče ocenilo, kakšno je resnično dejansko stanje. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno ocenilo, da sta se stranki dogovorili za kupnino avta 1.100 DEM in da je bil dogovorjen pogoj plačila 500 DEM samo v primeru, če bo prodajalec uspel avto registrirati. Takšna dokazna ocena je logična že glede na starost avtomobila, saj je bil prodani avto star okoli 14 let (letnik 1979). Pri takšni starosti avtomobila znamke Polonez je že po splošnih izkušnjah znano, da nastopijo veliki problemi s tehnično brezhibnostjo.

V prid prvostopni dokazni oceni govori že tudi netočnost v tožbi, da je bil prodani avto registriran. Iz priloženega prometnega dovoljenja izhaja, da je bil avto odjavljen iz prometa že pred prodajo in sicer dne 2. 10. 1992. Zato je logično, da je sodišče verjelo tistim pričam, ki so potrdile dogovor o tem, da bo prodajalec poskrbel za registracijo in da bo le v tem primeru (uspešna registracija) kupec dolžan plačati še 500 DEM.

Prvostopno sodišče glede na takšno dejansko stanje ni navedlo ustreznih materialnih predpisov, vendar je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

V konkretnem primeru je treba uporabiti pravilo sočasne izpolnitve po čl. 122 Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec ni bil torej dolžan plačati še nadaljnjih 500 DEM, ker tožnik ni izpolnil dogovora glede registracije. V konkretnem primeru pa ni bilo mogoče uporabiti 2. odst. 122. čl. ZOR, saj tožnik vse do konca pravde ni pokazal pripravljenosti za registracijo vozila in te registracije tudi dejansko ni opravil. Po drugi strani pa je imel toženec pravico do zmanjšanja kupnine po čl. 488 ZOR, saj je obstajala stvarna napaka po čl. 479 ZOR. Avto je uporabna kupljena stvar le v primeru, če lahko sodeluje v javnem cestnem prometu, za kar pa je pogoj registracija.

Glede na zavrnitev pritožbe mora tožeča stranka sama trpeti svoje pritožbene stroške.