Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožnici z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako za odreditev dela v drugem kraju niso bili izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP, saj je, kot je razvidno iz šestega odstavka 33. člena ZDR-1, takšna odreditev omejena na tri mesece v koledarskem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici za obdobje od oktobra 2013 do septembra 2017 plačati razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v skupni višini 4.826,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka I izreka). Zaradi delnega umika tožbe je v delu, ki se nanaša na 9,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014, 19,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 in 32,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015, ustavilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 1.401,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (točki I in III izreka sodbe in sklepa) se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določbe pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne predstavlja pravne podlage za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnice 82. člen KPDŽP, ki ureja režijska potovanja. V tožničinem primeru je šlo za režijsko potovanje, pri čemer analogija z določbami ZUJF ni na mestu. Zakaj je iz določb ZUJF sklepalo, da je šlo za službeno pot, iz obrazložitve sodbe in sklepa ne izhaja. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprememba pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe kraja opravljanja dela je potrebna samo v primeru trajne spremembe, za kar v tožničinem primeru ni šlo. ZDR-1 kot KPDŽP dopuščata odreditev dela v drugem kraju, pri čemer je nebistveno, da je bila KPDŽP sprejeta še v času veljavnosti ZDR. Odredbe, s katerimi delodajalec, kot je toženka v konkretnem primeru, odredi delo v določenem kraju, ne morejo biti predmet sodne presoje. Odredbam tožnica niti ni ugovarjala in jih v sodnem sporu ni izpodbijala. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela je predmet avtonomne ureditve. Tožnica ni bila napotena na službeno pot, toženka ji ni izdala potnega naloga niti ji ni plačala dnevnic. Navodilo 637 je toženka sprejela v soglasju z reprezentativni sindikati, zato se, upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP, šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena pogodbena volja pogodbenih strank. Če sta pogodbeni stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene prave vsebine. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno, razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe in sklepa, so v nasprotju s tretjim odstavkom 215. člena KPDŽP. Navodilo 637 ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega navodila. Sodne odločbe, na katere se sklicuje, so bile sprejete v zadevah, ki niso primerljive. Ker toženka ne sodi v javni sektor, pravne podlage za odločitev ne predstavljajo določbe ZUJF. S 1. 1. 2017 je začelo veljati Navodilo 637/2017, ki jasno določa višino povračila za prevoz na delo in z dela v primeru odredbe o opravljanju drugega dela. Za čas pred letom 2017 je treba upoštevati sklep Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Komisija daje na podlagi 17. člena KPDŽP obvezne razlage kolektivne pogodbe. Za Navodilo 637 se ni zahtevalo, da bi moralo biti, da bi veljalo, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, saj gre za splošni akt delodajalca (prim. odločba VDSS Pdp 153/2015). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da 82. člen KPDŽP ureja delovni čas. Kot delovni čas določa čas režijskega potovanja, ki se nanaša na mobilne delavce. 33. člen ZDR-1 pod določenimi pogoji dopušča delodajalcu, da delavcu odredi delo v drugem kraju. Ti pogoji niso bili izpolnjeni. KPDŽP je bila sprejeta leta 2007, ko je veljal ZDR, ki tega ni dopuščal. Navodilo 637 iz let 2011 in 2014 ne opredeljuje višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Drugačna vsebina Navodila 637/2017 je posledica predhodnih sodnih sporov. Določba Navodila 637/2017, da delavcu v primeru odredbe o opravljanju dela v drugem kraju pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, se nanaša na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kar je predmet kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo sklepa Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017, saj ne gre za razlago niti za priporočilo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja:

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijani del sodbe in sklepa nima, sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do navedb toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, zakaj določba 82. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.), ki v četrtem odstavku določa, kdaj gre za režijsko potovanje, za odločitev ni bistvena. 82. člen KPDŽP določa delovni čas, v tretjem odstavku opredeljuje, kaj se poleg opravljanja dela šteje v poln delovni čas (8. alinjea: režijsko potovanje). Režijsko potovanje je po četrtem odstavku 82. člena KPDŽP vsako potovanje v odhodu in povratku iz mesta nastopa na delo in nazaj, ki je potrebno zaradi izvršitve posameznih del in nalog. Pri tožnici ni šlo za takšno potovanje, ampak ji je bilo odrejeno opravljanje drugega dela.

7. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah o opravljanju drugega dela (dela v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) opravila tožnica, šteti kot službene poti po 205. členu KPDŽP. S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnica odredb ni izpodbijala in tudi njihova veljavnost na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine ne vpliva. Prav tako za odločitev ni bistveno, ali je toženka tožnici izdala potne naloge ter ji plačala dnevnice.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica v A., B., C., D. in E., niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožnici z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako za odreditev dela v drugem kraju niso bili izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP, saj je, kot je razvidno iz šestega odstavka 33. člena ZDR-1, takšna odreditev omejena na tri mesece v koledarskem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (odločbe VDSS Pdp 542/2015, Pdp 932/2017, Pdp 134/2019, Pdp 376/2019) štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

9. Navodilo 637, ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar v konkretnem primeru tožnice ni šlo za prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te opredelitve, zaradi katere je tožnica upravičena do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom. To velja tudi za čas od 1. 1. 2017 dalje, ko je toženka uporabljala Navodilo 637/2017, na katero se sklicuje v pritožbi, s katerim je izrecno določila, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela. To ne mora biti, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje s sklicevanjem na tretji odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.), predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak le vsebina kolektivne pogodbe.

10. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni upoštevalo Sklepa komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje stališče, ki je materialnopravno pravilno. Predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe (niti ni priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj). Komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj gre za vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Na to ne more vplivati sklicevanje toženke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP): stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk in materialne stroške v višini 7,5 točk (2 %), skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.