Jedro

Pravilen je poudarek sodišča, da je bilo glede tožnikovega izostanka med strankama več nejasnosti, kar potrjuje nujnost zagovora, ko bi tožnik lahko pojasnil, zakaj na delo ni prišel, ali ima zdravniško potrdilo oziroma zakaj ga ne more predložiti, kakšne omejitve ima oziroma je imel in ali je šlo morda za nesporazum med njim in delavko A.A. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe pred očitanim v odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek 553,33 EUR zniža na 304,33 EUR, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 249,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila) pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe. Ugotovilo je, da je izredna odpoved z dne 15. 6. 2020 nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala 9. 6. 2020, temveč je trajala do 18. 5. 2021. Toženki je naložilo, da tožnika za čas od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje prijavi v socialna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračuna mesečno nadomestilo plače v višini 1.216,89 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov izplača na osebni račun neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, nadalje obračunati regres za leto 2020 v višini 553,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila ter mu v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 9.235,50 EUR bruto, po plačilu davkov in prispevkov pa mu izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več in drugače, in sicer plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR, plačilo zneska 12.713,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, obračun denarnega povračila v višini 2.933,30 EUR, zakonske zamudne obresti od neto zneska od 9.235,50 EUR bruto za čas od vložitve tožbe do izteka izpolnitvenega roka in plačilo dela regresa v višini 160,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del odločitve o regresu, denarnem povračilu in odškodnini za neizrabljen letni dopust ter glede stroškov postopka. Navaja, da delno izplačilo regresa za letni dopust v bonih ni zakonito niti v skladu z Ustavo RS. Bonov ni prevzel, ker jih je toženka izdala 30. 6. 2020, torej potem, ko mu je bila že podana odpoved in ni imel dostopa v prostore toženke. O bonih ni bil obveščen, niso mu bili poslani in jih še ni prejel. Ni njegova dolžnost, da jih gre iskati k toženki. Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da bonov ni prejel - kršilo je pravico do izjave in poštenega sojenja. Boni ne zagotavljajo zakonsko določenega širokega nabora izdelkov, ki jih delavec potrebuje za zadovoljevanje vsakodnevnih življenjskih potreb, saj toženka nima živilskih trgovin, temveč prodaja pretežno zdravju škodljive in luksuzne izdelke - cigarete, alkohol, sladkarije, parfume, nekaj oblačil, opremo za potovanja, ipd. Ugotovilo je, da tožniku pripada celoten letni dopust za leto 2020, ni pa odločilo o zahtevku za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta oziroma je celoten znesek 12.713,27 EUR zavrnilo, čeprav je v tem zajeto tudi 950,00 EUR odškodnine. Kršilo je materialno pravo in tudi v tem delu storilo kršitev določb postopka ter ustavnih pravic (pravica do sodnega varstva, pravica do poštenega sojenja, pravica do pravne varnosti, pravica do socialne varnosti). Tožnik tudi v letu 2021 ni mogel izrabiti dopusta, do česar se sodišče ni opredelilo, čeprav je vtoževal odškodnino. Glede denarnega povračila v višini 10 povprečnih plač je sodišče upoštevalo povprečje plač za marec, april in maj 2020, kar je zmotno, saj bi moralo upoštevati povprečje plač za mesece, v katerih je normalno delal, torej december 2019 in januar ter februar 2020. V marcu se zaradi epidemije ni več normalno delalo, od 28. 4. 2020 dalje pa je bil v bolniškem staležu. Zaradi epidemije je bil na čakanju in prejemal nižjo plačo. Razlaga sodišča 118. člena ZDR-1 ni v skladu z Ustavo RS, ki tožniku zagotavlja socialno varnost. 3. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede okoliščin, ki so toženki v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 dopuščale, da ne izvede zagovora. Glede na pogovore s tožnikom pred odpovedjo je presodila, da tožnik ni pokazal odgovornosti do opravljanja svojega dela in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj je bilo zaupanje porušeno. Tožnik je zmotil delovni proces v občutljivem času epidemije, ko je bila učinkovita organizacija poslovanja še toliko bolj pomembna, zaradi česar je morala toženka izvesti organizacijske spremembe v razporedu dela ter imela s tem nepotrebne stroške. Sodišče je pomanjkljivo ugotovilo razloge, da bi morala tožniku omogočiti zagovor, ker bi lahko na zagovoru pojasnil, zakaj ni prišel na delo, ali ima zdravniško potrdilo in ali je šlo morda za nesporazum. Jasno je bilo, da je prišlo do kršitve in da so bile vse okoliščine ugotovljene že pred podajo odpovedi, olajševalnih okoliščin na strani tožnika pa ni bilo. Za prihod na delo je imel na voljo službeno vozilo oziroma bi lahko prišel na delo skupaj z A.A., vendar te možnosti ni izkoristil iz neutemeljenih razlogov. Direktor toženke je glede neizvedbe zagovora izpovedal, da tožnik ni upošteval navodil in da se nanj ni mogel zanesti, opravljanje dela na drugi lokaciji pa je jasno zavračal z izgovori. Tožnik pred podajo odpovedi ni dostavil zdravniškega opravičila, čeprav je to obljubil. Tožniku način dela v prodajalni na B. ulici v Ljubljani ni bil všeč, vendar je odločitev o tem, kje bo delal, v pristojnosti toženke. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je postopek vodila predsednica senata, ki ni bila nepristranska in je delovala v korist tožnika. Odločitev o plačilu regresa za letni dopust v znesku 553,33 EUR ni pravilna, saj ne upošteva dejstva, da se 55 % regresa izplača v denarju, 45 % pa v bonih.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede dela regresa za letni dopust za leto 2020. 7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je zaradi kršene pravice do zagovora ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ki jo je toženka podala tožniku po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker od 9. 6. 2020 do 15. 6. 2020 najmanj petkrat ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa toženke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je vztrajal pri nasprotnem - da ni neupravičeno izostal z dela in da je o razlogih za odsotnost večkrat obvestil toženko; dela tudi ni odklanjal, zaradi zdravstvenega stanja ni mogel priti v Ljubljano. Sodišče prve stopnje pa mu ni sledilo glede navedb v zvezi z izredno odpovedjo delavca. Uveljavljal je namreč, da je bil od 16. 3. 2020 do 15. 6. 2020 izpostavljen trpinčenju, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za njegovo odpoved, a mu je toženka že prej podala izredno odpoved ter ga s tem denarno oškodovala iz več naslovov.

K pritožbi toženke:

8. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Gre za izjemo od zakonskega pravila, ki jo je treba po enotni sodni praksi razlagati restriktivno. Toženka neutemeljeno vztraja, da so bile v tožnikovem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Namen zagovora je zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventualno pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Poleg tega pa je že sam odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 takšne narave, da nalaga posebno previdnost pri raziskovanju, ali obramba delavca pred podajo odpovedi res ni potrebna.

9. Toženka v pritožbi navaja okoliščine, ki ne utemeljujejo neizvedbe zagovora, ampak kvečjemu utemeljujejo odpovedni razlog oziroma okoliščine iz 109. člena ZDR-1 (da tožnik ni pokazal odgovornosti do opravljanja svojega dela, da ni upošteval navodil toženke, da se nanj ni mogoče zanesti, da ni dostavil zdravniškega opravičila, čeprav je to obljubil, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ker je zaupanje v celoti porušeno). Prepričanje delodajalca, da je kršitev jasna in zato ni potrebe po pojasnjevanju očitanega ravnanja, ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor (VIII Ips 12/2018).

10. Pravilen je poudarek sodišča, da je bilo glede tožnikovega izostanka med strankama več nejasnosti, kar potrjuje nujnost zagovora, ko bi tožnik lahko pojasnil, zakaj na delo ni prišel, ali ima zdravniško potrdilo oziroma zakaj ga ne more predložiti, kakšne omejitve ima oziroma je imel in ali je šlo morda za nesporazum med njim in delavko A.A.. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe pred očitanim v odpovedi.

11. Toženka je že v prvostopenjskem postopku neuspešno uveljavljala izločitev predsednice senata (sklep predsednice sodišča z dne 15. 3. 2021). Tudi v kasnejšem teku postopka ni bilo okoliščin, ki bi kazale na njeno pristranskost, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka.

12. Toženka pa utemeljeno izpodbija odločitev o plačilu dela regresa za letni dopust v znesku 553,33 EUR. Toženka je zaposlenim del regresa za leto 2020 izplačala v nedenarni obliki (v bonih), kar ji omogoča 79. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KP; Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl.)1. Tožnik je zato glede na drugi odstavek 79. člena KP upravičen do 55 % regresa v denarni obliki, torej skupaj do 553,33 EUR. Ker pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka tožniku del regresa v znesku 226,67 EUR že izplačala v denarju, je tožnik upravičen le še do razlike do 553,33 EUR, to je do 304,33 EUR. Zato je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek znižalo na 304,33 EUR ter s tem v zvezi zahtevek za plačilo 249,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

K pritožbi tožnika:

13. Tožnik glede omenjenih bonov neutemeljeno uveljavlja kršeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter sodnega varstva (23. člen URS). Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da KP toženki omogoča izplačilo dela regresa v nedenarni obliki. Tožnik tudi ni argumentirano zavrnil navedb toženke, ki so bile potrjene z izpovedjo direktorja, da je šlo pri izplačilu dela regresa v bonih za običajen način plačila oziroma za stalno prakso pri toženki, ko se bone razdeli oziroma jih zaposleni prevzamejo. Zato ni pomembno tožnikovo opozorilo v pritožbi, da mu boni niso bili izročeni. Prav tako tožnik zmotno meni, da je delno izplačilo regresa za letni dopust v bonih, ki jih lahko porabi v poslovalnicah toženke, ki nima živilskih trgovin, v nasprotju s tretjim odstavkom 79. člena KP. A kot sam navaja, toženka prodaja cigarete, alkohol, sladkarije, parfume, nekaj oblačil, opremo za potovanja, ipd., kar je vendarle nabor izdelkov v smislu navedene določbe.

14. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni odločilo o njegovem zahtevku za plačilo 950,00 EUR zaradi neizrabe letnega dopusta za leto 2020. Tožnik je ta zahtevek v okviru vtoževanega zneska 12.713,27 EUR postavil ob predpostavki, da bi podal izredno odpoved zaradi trpinčenja po 111. členu ZDR-1, če ga toženka pri podaji odpovedi ne bi "prehitela". Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo odločilno dejstvo, da tožnik izredne odpovedi ni podal, zato ni podlage za priznanje denarnih terjatev v posledici njegove odpovedi. Za čas pred podajo odpovedi (do 15. 6. 2020) pa tožnik ni navajal, da dopusta ne bi mogel (vsaj delno) izrabiti. Celo nasprotoval je izrabi dopusta zaradi epidemije ter toženki predlagal čakanje na delo. Zato neutemeljeno uveljavlja več kršitev URS (pravice do sodnega varstva, do poštenega sojenja, do pravne varnosti in do socialne varnosti). Nerelevantno pa navaja, da tudi v letu 2021 ni mogel izrabiti dopusta, saj zahtevka v zvezi s tem ni postavil. 15. ZDR-1 v prvem odstavku 118. člena določa, da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo povprečje plač za marec, april in maj 2020. Pritožba zmotno meni, da je takšno stališče materialno pravno zmotno ter si prizadeva za upoštevanje ugodnejšega povprečja plač, npr. pred epidemijo Covid-19, namesto v treh mesecih pred odpovedjo (ta je bila z dne 15. 6. 2020).

16. Zaradi obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da s pritožbo tožnika uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi niso podani podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožnika, kot tudi preostali del toženkine pritožbe zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik zaradi neuspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa že na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), saj delodajalec krije svoje stroške v tovrstnih sporih ne glede na izid postopka.

1 Ta določa: (1) Delodajalec je dolžan izplačati regres za letni dopust, kot ga določa zakon. (2) Delodajalec lahko izplača del regresa v nedenarni obliki. V primeru, da izplača del regresa v nedenarni obliki znaša regres za letni dopust od 1. 1. 2019 dalje 970,00 EUR, od tega mora delodajalec izplačati v denarju najmanj 55 % tega zneska. (3) V primeru izplačila dela regresa v nedenarni obliki, je delodajalec dolžan ta del regresa zagotoviti v obliki, s katero je delavcu omogočen nakup širokega nabora izdelkov, ki jih potrebuje za zadovoljevanje vsakodnevnih življenjskih potreb, le-ta pa mora biti po vrednosti enakovredna denarni obliki. (4) V primeru nelikvidnosti delodajalca se regres za letni dopust izplača najkasneje do 1. novembra tekočega leta.