Jedro

Po našem pravu velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo (132. člen ZD), vendar pa lahko to domnevo izpodbijejo, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za dediča po pokojnem J.N.,, na podlagi Zakona o dedovanju razglasilo zapustnikovega sina M.N. do celote (točka I izreka). Zapuščino predstavlja TRR pri D.h. d.d.,, s stanjem na dan 29. 1. 2020 = 111,52 EUR in na dan 12. 2. 2020 = 324,83 EUR ter neizplačani pokojninski prejemki pri ZPIZ-u v višini 63,39 EUR (točka II izreka).

2. Zoper citiran sklep je laično pritožbo vložil dedič M.N., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Pritožba izpostavlja, da ne drži obrazložitev sodišča, da je na zapuščinski obravnavi izjavil, da zahteva dediščino po pokojnem očetu, saj je izjavil, „da naj tudi to naredijo enostransko (enako, kot izročilno pogodbo – tisti, ki so podedovali nepremičnine)“. Po pokojnem očetu ni ostalo nič in pritožnik ne ve, po kakšni logiki naj bi on zahteval dediščino. Zavzema se za spremembo sklepa, vendar ne obrazloži, v kakšni smeri. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP, 366. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) preizkusilo izpodbijani sklep ter ugotavlja in zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je glede na dejanske ugotovitve v postopku pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pokojni bil vdovec in je zapustil tri otroke. Ker ni naredil oporoke, je nastopilo dedovanje na podlagi zakona. K dedovanju so bili kot dediči prvega vrstnega reda poklicani vsi trije zapustnikovi otroci, po enakih deležih.

6. Zapustnikovi hčeri J.O. N. sta se dedovanju po pokojnem odpovedali, dedič M.N. pa je na naroku navajal, da „naj sodišče o zapuščini odloči enostransko, kot se je pred tem pogodba1 naredila enostransko“ in dedne izjave na naroku ni podal, zato je sodišče prve stopnje štelo, da se je k dedovanju po pokojnem priglasil. 7. V pritožbi dedič navaja, da ni jasno, po kakšni logiki naj bi zahteval dediščino, ki je v bistvu ni ostalo nič.

8. Po našem pravu velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo (132. člen ZD), vendar pa lahko to domnevo izpodbijejo, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD).2

9. Pritožnik je bil v vabilu na zapuščinsko obravnavo v skladu s tretjim odstavkom 205. člena ZD opozorjen, da lahko do konca zapuščinskega postopka izjavi sodišču, ali sprejema dediščino ali pa se ji odpoveduje. V konkretnem primeru pritožnik takšne izjave do konca zapuščinskega postopka na prvi stopnji ni podal, kar pomeni, da se dedovanju ni odpovedal in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot dediča zapuščine po pokojnem.

10. Izjava o odpovedi dediščini, ki bi jo dedič podal šele v pritožbenem postopku, je tako prepozna in zato neupoštevna. Sicer pa pritožnik niti tekom postopka, niti v pritožbi ni podal izrecne in nedvoumne izjave, da se dediščini odpoveduje, saj navaja le, da „ni ostalo nič dediščine in ne ve, po kakšni logiki naj bi zahteval dediščino“, kar pa ne pomeni, da se dediščini odpoveduje. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa o dedovanju, ne drži pritožbena navedba, da za pokojnim ni ostalo nič, saj zapuščina obstaja, čeprav ne vsebuje nepremičnin, ampak zgolj premičnine – stanje na TRR pri D.h. d.d. in neizplačani pokojninski prejemki pri ZPIZ.

11. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

12. Sodišče druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, saj pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD).

1 Pri tem je imel v mislih pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je pokojni razpolagal s svojim nepremičnim premoženjem še za časa svojega življenja, ko je svoje nepremičnine izročil svojemu vnuku, kar pritožbeno ni sporno. 2 Kot izhaja iz sklepa VSL I Cp 707/2018 z dne 8. 8. 2018.