Jedro

Sklep o zavrnitvi podaljšanja roka za opravo dejanj v (upravnem) postopku ni eden izmed sklepov, naštetih v določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu. Glede na navedeno tudi sklepa, s katerim je upravni organ zavrgel pritožbo zoper takšen procesni sklep, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tržni inšpektor zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep št. 0610-5322/2008-13-10306 z dne 11. 7. 2008 kot nedovoljeno. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 0211-120/2008-2-DU z dne 12. 12. 2008. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tržni inšpektor navaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je tržni inšpektor zavrnil prošnjo za podaljšanje roka za dostavo dokumentacije. Po določbi tretjega odstavka 99. člena ZUP je rok, ki ga določi uradna oseba, ki vodi postopek, mogoče podaljšati na prošnjo, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Ker je organ ugotovil, da takšni razlogi niso podani, je prošnjo za podaljšanje roka zavrnil. Okoliščina, da je bil sklep izdan v pisni obliki, pa še ne pomeni, da ima stranka zoper sklep pravico do pritožbe. V obravnavanem primeru pa tudi ni pravne podlage za uporabo določbe 176. člena ZUP. Sklep je tudi izdal pristojni organ, saj zakon o tržni inšpekciji določa, da se inšpektorat ustanovi kot organ v sestavi ministrstva z namenom opravljanja inšpekcijskega nadzora nad izvajanem zakonov in drugih predpisov. Tržni inšpektorat RS je tako organiziran kot en organ, katerega pristojnost ni krajevno razdeljena, temveč je pristojen za nadzor nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov na državni ravni. Vsak tržni inšpektor je tako pooblaščen za izvajanje nalog na območju celotne države.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe procesnega zakona oziroma, da je napačno uporabila četrti odstavek 99. člena ZUP in 227. člen istega zakona. Po določbi tretjega odstavka 99. člena ZUP se lahko rok, ki ga določi uradna oseba, podaljša na prošnjo, če so podani opravičeni razlogi. O prošnji za podaljšanje roka je potrebno odločiti s sklepom. To izhaja tudi iz 226. člena ZUP. Zoper vsak pisni sklep, s katerim se odloča o pravici strank v upravnem postopku, pa mora imeti stranka pravico do pritožbe. Prav tako je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da je sklep nezakonit že iz tega razloga, zato gre tožeči stranki pravica do pritožbe. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavnem primeru tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija sklep tržnega inšpektorja, s katerim je ta zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep št. 0610-5322/2008-13-10306 z dne 11. 7. 2008. S citiranim sklepom pa tržni inšpektor ni ugodil prošnji tožnika za podaljšanje roka za dostavo listin v inšpekcijskem postopku. Po vsebini se torej spor nanaša na vprašanje, ali je zoper sklep, s katerim upravni organ zavrne prošnjo za podaljšanje roka, dovoljena pritožba.

Po prvem odstavku 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/2005 – UPB-1, ZUP) so za posamezna dejanja v postopku lahko določeni roki. Tretji odstavek istega člena določa, da se rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, na prošnjo stranke, ki jo vloži pred iztekom roka, lahko podaljša, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Po navedeni določbi je torej mogoče podaljšati procesne roke, to je roke, ki vplivajo na potek postopka in določajo opravo posameznih procesnih dejanj v postopku. V obravnavanem primeru je tožnik zaprosil za podaljšanje roka za dostavo pogodb, ki mu ga je določil tržni inšpektor v zahtevku za dostavo kreditnih pogodb z dne 22. 10. 2008. Glede pravnih sredstev zoper odločitev o predlogu za podaljšanje roka pa četrti odstavek 99. člena ZUP določa, da zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe. Za sklep, s katerim je predlog za podaljšanje roka zavrnjen, torej veljajo splošne določbe o pritožbi zoper sklep. Po določbi prvega odstavka 258. člena ZUP je zoper sklep dovoljena pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Četrti odstavek istega člena pa določa, da sklepe, zoper katere ni dovoljena pritožba, lahko prizadete osebe izpodbijajo v pritožbi zoper odločbo. To pomeni, da je pravno varstvo zoper sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka zagotovljeno v okviru pritožbe zoper odločbo o glavni stvari, torej v pritožbi zoper odločbo, s katero je odločeno o zadevi. Takšno stališče je sprejelo že Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 455/2008. V upravnem sporu se po določbi drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrnitvi podaljšanja roka za opravo dejanj v postopku torej ni eden izmed sklepov, naštetih v določbi 2. odst. 5. člena ZUS-1, zato ga ni možno izpodbijati v upravnem sporu. Ker sklep, s katerim je organ zavrnil prošnjo za podaljšanje roka, predstavlja akt procesnega vodstva in se z njim ne odloča o kakšnih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku, torej tudi ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožnika in z njim ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Glede na navedeno posledično tudi sklepa, s katerim je upravni organ zavrgel pritožbo zoper takšen procesni sklep, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.