Jedro

Pogojne davčne oprostitve ni mogoče uveljaviti, če na računih ni klavzule, da so bili proizvodi prodani brez obračunanega prometnega davka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 3.6.2003 odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v točki I/1 izreka odločbe Davčnega urada Novo mesto, Oddelka za davčno inšpiciranje, z dne 6.6.2000. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.6.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčne uprave Novo mesto, Oddelka za davčno inšpiciranje, z dne 6.6.2000. Z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od prometa proizvodov od osnove 16.064.450 SIT v znesku 3.212.890 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da fotokopije spornih računov (navedeni so v tabeli 1 priloge odločbe prve stopnje) ne vsebujejo klavzule, da so bili proizvodi prodani brez obračunanega davka od prometa proizvodov oziroma po znižani davčni stopnji na podlagi pisne izjave kupca (4. točka 7. člena Zakona o prometnem davku, dalje ZPD), kar je eden od pogojev, da se prodaja proizvodov pravni osebi ali zasebniku, registriranemu za opravljanje trgovske dejavnosti oziroma prometa z blagom, ki te proizvode kupuje za nadaljnjo prodajo, ne šteje za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo. Tožena stranka je utemeljeno upoštevala le račune (oziroma fotokopije), ki so bile priložene zapisniku o opravljenem inšpekcijskem pregledu, ne pa tudi pozneje (v pritožbi oziroma tožbi) priložene originalne izvode, na katerih je vtisnjena popolna klavzula. Tožnik se nanjo namreč prvič sklicuje v tožbi, pred tem pa je zgolj navajal, zakaj naj bi tisto, kar je zapisano na računu in kar sta presodila tudi davčna organa, zadostila predpisanim pogojem zato, da se davek ne plača. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu izhaja, da je tožnikova hčerka davčni inšpektorici naknadno predložila naročilnice z izjavo. Ker te listine niso bile podlaga za odločitev, postopek zaradi njenega sodelovanja ni bil bistveno kršen. Davčni urad vodi direktor (12. člen Zakona o davčni službi, v nadaljevanju ZDS). Zato je kot neutemeljen zavrnilo očitek, da naj bi odločbo prve stopnje, ki jo je podpisal direktor davčnega urada, izdala nepooblaščena oseba.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi sporni računi vsebovali vse v 7. členu ZPD predpisane sestavine za uveljavljanje davčne oprostitve po 6. členu omenjenega zakona, kar je dokazovala s predložitvijo originalnih izvodov spornih računov že v pritožbenem postopku oziroma v tožbi. Sodišče je nepravilno, tako kot tožena stranka pred njim, oprlo svojo odločitev na fotokopije računov, ki niso bile zakonito pridobljene; predložila jih je tožnikova hči, ki za sodelovanje v davčnem postopku, predlaganje listin oziroma za dajanje izjav ni bila pooblaščena; davčni organ bi moral omenjene listine pridobiti neposredno od tožnikovega knjigovodje. Odločbo organa prve stopnje ni izdala oseba, ki je bila pooblaščena za vodenje postopka in za odločanje, saj jo je podpisal direktor urada. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Odločilo je, da je glede teka zamudnih obresti Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 97/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001, dalje ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, dalje ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP).

V obravnavani zadevi je bilo tožeči stranki z odločbo prve stopnje naloženo plačilo davka od prometa proizvodov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, izračunanimi od 21.2.1999 dalje, torej tudi za čas pred izdajo odločbe prve stopnje, ko davčna obveznost tožeče stranke še ni bila ugotovljena. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je to ustavno nedopustno. Ker obravnavani upravni spor ob uveljavitvi ZDavP še ni bil pravnomočno končan, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi in v delu, ki se nanaša na odločitev odločbe prve stopnje o zamudnih obrestih odpravilo odločbo tožene stranke in ji v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

V preostalem delu je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Za promet proizvodov, ki ni namenjen za končno potrošnjo, se šteje samo tista prodaja proizvodov, za katero zakon tako izrecno določa (4. člen, 1. odstavek 5. člena in 1. odstavek 6. člena ZPD). Da lahko davčni zavezanec izkoristi ugodnost davčne oprostitve pa morajo biti tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Pogoj iz 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD je izpolnjen takrat, ko prodajalec na račun o prodaji proizvodov vpiše klavzulo, da so bili proizvodi prodani brez obračunanega davka od prometa proizvodov oziroma po znižani davčni stopnji na podlagi pisne izjave kupca. Po določbi 16. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (dalje Pravilnik) pa prodajalec v klavzuli napiše tudi številko in datum kupčeve izjave. Da na računih, ki so bili davčnemu organu predloženi, ni bila vpisana omenjena klavzula, niti ni sporno. Zato sta tudi po presoji pritožbenega sodišča davčna organa tožeči stranki utemeljeno obračunala davek od prometa proizvodov.

Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj so relevantni računi oziroma njihova vsebina, ki so bili v fotokopiji priloženi zapisniku o inšpekcijskem pregledu in ne računi, ki so bili priloženi pritožbi oziroma tožbi, se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Listine, ki naj bi jih tožnikova hčerka predložila inšpektorici med inšpekcijskim pregledom, niso bile podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, zato v zadevi ni relevantno ali je ta sodelovala oziroma ni sodelovala v inšpekcijskem postopku.

Odločbo podpišeta uradna oseba, ki jo izda ter tudi uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločb (1. odstavek 216. člena ZUP v zvezi s 1. členom Zakona o davčnem postopku). Ker davčni urad vodi direktor (12. člen ZDS), zato pravila postopka niso bila kršena, ker je poleg uradne osebe, ki je vodila postopek odločbo podpisal tudi direktor davčnega urada, ki je odločbo izdal. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.