Jedro

Ker je tožnik sklenjen dogovor za brezplačno uporabo stanovanjske hiše preklical, je prekaristično razmerje med pravdnima strankama prenehalo, zato je upravičen do zahtevka na izročitev stanovanjske hiše v neposredno posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v neposredno posest stanovanjsko stavbo na naslovu S., stoječo na nepremičnini parc. št. 2117 k.o. X. (ID 000) v osmih dneh (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2012 do plačila (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v petnajstih dneh pravdne stroške v znesku 105,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi imel toženec sporno nepremičnino v izključni posesti, zato toženec naložene obveznosti na način, kot je določen v I. točki izreka, ne more izpolniti. Toženec nadalje navaja, da je opozoril, da je tožba nesklepčna ter da iz tožbe in kasneje iz dokaznega postopka sploh ni razvidno, na kakšen način oziroma s kakšnimi ravnanji, naj bi toženec preprečeval tožniku uporabo nepremičnine, ki jo ima lahko vseskozi v posesti. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je iz sodne poravnave v zadevi P 337/2012 Okrajnega sodišča v Novem mestu razvidno, da toženec tožniku ni preprečeval uporabe nepremičnine, saj je v I. točki te poravnave navedeno, da sedanji toženec „tako kot do sedaj dovoljuje uporabo nepremičnine in pri tem toženih strank ne bo motil v njuni posesti“. O tem, da toženec ni preprečeval uporabo nepremičnine in da je imel tožnik posest nepremičnine torej že obstoju res iudicata, na podlagi katere toženec tudi ne more biti nedobroverni posestnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih trditev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) je pokazal, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka v skladu z 8. členom ZPP ugotovilo, da je tožnik hčeri in tožencu dovolil brezplačno bivanje v svoji stanovanjski hiši vse do preklica tega dovoljenja, ter da je tožnik z dopisom z dne 9. 7. 2012 tožencu uporabo stanovanjske hiše preklical. 6. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da pravna narava navedenega dogovora o brezplačnem bivanju v tožnikovi stanovanjski hiši ustreza institutu prekarija v smislu pravnega pravila 974 ODZ, katerega bistvena značilnost je brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, uporaba tuje stvari pa je dovoljena do preklica oziroma trajna uporaba ni določena. Ker je tožnik skladno s 333. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) z dopisom z dne 9. 7. 2012 sklenjen dogovor preklical, je prekaristično razmerje med pravdnima strankama prenehalo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec v tem postopku ni uspel dokazati, da ima pravno veljavni naslov oziroma obligacijsko ali stvarno pravico, ki bi mu uporabo sporne nepremičnine omogočila. Tožnik je upravičen do zahtevka na izročitev stanovanjske hiše v neposredno posest na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Kljub temu, da se je toženec iz sporne nepremičnine izselil že konec julija 2012, pa ima v sporni nepremičnini še vedno svoje stvari in se vanjo občasno tudi vrača, iz česar izhaja, da sporno nepremičnino še vedno uporablja, zato je tožbeni zahtevek za izročitev nepremičnine tožniku v neposredno posest v celoti utemeljen.

8. Pritožnik še zatrjuje, da obstaja res iudicata o tem, da toženec uporabe nepremičnine ni preprečeval in da je imel tožnik posest nepremičnine, na podlagi katere toženec ne more biti nedobroverni posestnik. Iz sodne poravnave, na katero se pritožnik sklicuje, in ki je bila sklenjena v sporu zaradi motenja posesti, izrecno izhaja, da velja do pravnomočne odločitve v tej zadevi oziroma do druge pravnomočne sodne odločbe glede pravice do posesti ali lastninske pravice ter da ima tožnik v času sklenitve te sodne poravnave neoviran dostop in posest v sporno stanovanjsko hišo, kar pa na odločitev v tej zadevi v ničimer ne vpliva.

9. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).