Jedro

Tožnik je predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, vložil po preteku 3 letnega objektivnega roka, določenega v 4. odstavku 263. ZUP, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (2. odstavek 267. člena ZUP). Poleg tega ni bil zatrjevan nobeden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Zatrjevanje pritožnika, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena ob upoštevanju plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni (delovno mesto tehnologa) in da je imel večje število prometnih nesreč, samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre za t.i. stara nova dejstva, ki ne bi bila znana ali uporabljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, oziroma ki bi v zvezi s takrat izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dovolitvijo obnove upravnega postopka ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 5. 2015 in sklepa št. ... z dne 20. 1. 2015 ter dovolitev obnove upravnega postopka. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Sklicuje se na 2., 50. in 125. člen Ustave RS, Zakon o popravi krivic in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem pravice ne zastarajo.

Sodišču v laični vlogi predlaga, da prebere tožbo, vloženo 18. 5. 2015 ter pritožbo z dne 26. 1. 2015. Poudarja, da je bilo že v zadevi Psp 593/2006 v zvezi s sodbo Ps 1149/2002 ugotovljeno, da je leta 1977, 1978 delal na delovnem mestu tekstilnega tehnologa v modni konfekciji A.. Delovno mesto je bilo razvrščeno v visoki razred, zato bi bilo pošteno ugotoviti, koliko bi zaslužil leta 1982, 1983 do upokojitve. Opozarja, da je temeljni pogoj za obnovo postopka tudi obstoj obnovitvenega razloga in subjektivni rok. Ker je imel sedem prometnih nesreč predlaga, da se krivica popravi. V dokaz prilaga listine od A11 do A16. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o predlagani obnovi predsodnega upravnega postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 4. 4. 2002 v zvezi s prvostopenjsko odločbo o odmeri invalidske pokojnine z dne 1. 7. 2002. Glede na to, da je predlog za obnovo postopka zaradi odmere višje invalidske pokojnine, vložen šele 14. 1. 2015, je v predsodnem postopku iz procesnih razlogov zakonito zavržen. Z izpodbijano sodbo je posledično utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo zakonitega sklepa z dne 20. 1. 2015 in drugostopenjske odločbe z dne 5. 5. 2015 ter predlagana dovolitev obnove predsodnega upravnega postopka.

6. Pravnomočnost je takšna lastnost upravnega akta, ki ga že glede na 158. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP). Eno od izrednih pravnih sredstev je tudi obnova postopka, končanega z odločbo, zoper katero v upravnem postopku več ni rednega pravnega sredstva. Vendar morajo biti za uporabo tega izrednega pravnega sredstva izpolnjene predpisane predpostavke. Torej da je predlog vložen v subjektivnem roku 30 dni od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. odstavek 263. člena), v objektivnem roku 3 let od dokončni odločbe (4. odstavek 263. člena) in če je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu ZUP-a. 7. V obravnavani zadevi ni izpolnjena nobena od predhodno navedenih predpostavk. Ker je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 1. 7. 2002 v zvezi z prvostopenjsko odločbo z dne 4. 4. 2002, vložen 14. 1. 2015, in torej po preteku 3 letnega objektivnega roka, je že iz tega razloga na temelju 2. odstavka 267. člena ZUP-a, zakonito zavržen. Tudi sicer glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v upravnem spisu, ni bil zatrjevan niti izkazovan nobeden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Zatrjevanje pritožnika, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena ob upoštevanju plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni (delovno mesto tehnologa) in upoštevajoč, da je imel večje število prometnih nesreč, samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a. Ne gre za t.i. stara nova dejstva, ki ne bi bila znana ali uporabljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, kaj šele, da bi v zvezi s takrat izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku(1). Pritožnikovo sklicevanje na pravnomočno sodno odločbo, s katero je bila potrjena dokončna upravna odločba, ki naj bi bila predmet obnovitvenega postopka, zato ne more biti relevantno. Enako velja za v pritožbenem postopku predložene statistične informacije o povprečni mesečni plači oz. osebnem dohodku za posamezne poklice leta 1982 (priloga A15).

8. Res je sicer, da so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, in da glede na njihovo naravo, ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera niti sklicevanje na tovrstno pravno naravo pravice, ni odločilno. Nezastarljivost pravic ne pomeni, da bi bilo mogoče mimo 158. člena Ustave in relevantnih določb ZUP-a pravnomočno že priznano invalidsko pokojnino, kadarkoli na novo odmerjati. Nezastarljivost pravic pomeni, da ne zastara njeno uveljavljanje. Gre za primere, ko pravica še sploh ni bila uveljavljena. Torej, ko pravica še nikoli ni bila priznana, niti odmerjena denarna dajatev, ne pa tako, kot si v okoliščinah konkretnega primera očitno zmotno razlaga pritožnik.

9. Do popolnoma pavšalnega sklicevanja na 2. člen Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, na 50. člen Ustave, ki ureja pravico do socialne varnosti in 125. člen Ustave, ki zagotavlja neodvisnost sodnikov in njihovo vezanost pri sojenju na Ustavo in zakone, se pritožbenemu sodišču ni mogoče, niti ni potrebno opredeljevati.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Do tovrstnih okoliščin se je pritožbeno sodišče opredelilo že v sodbi Psp 593/2006-6 z dne 10. 1. 2007. Tedaj je bil med drugim zavrnjen tožbeni zahtevek za odmero višje invalidske pokojnine, kot je bila priznana z upravno odločbo št. ... z dne 4. 4. 2002. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v času od 8. 10. 1975 do 17. 11. 1978 pri A., s končano srednješolsko izobrazbo tekstilnega tehnika, zaposlen na delovnem mestu tehnologa in ne tehnologa I, za katero bi bila zahtevana višješolska izobrazba. Ob takšnem dejstvu je presodilo, da je bila pokojninska dajatev ob ponovni odmeri zaradi upoštevanja naknadno priznane pokojninske dobe (5 let, 5 mesecev in 25 dni) iz naslova odprave krivic kot bivšemu političnemu zaporniku, pravilno odmerjena od pokojninske osnove, obračunane v višini povprečne plače za srednješolsko izobrazbo na območju Republike Slovenije v letu 1996 (ker je bila ta ugodnejša od dejanske pokojninske osnove). Razčiščeno je bilo tudi, da vzrok tožnikove invalidnosti ni poškodba pri delu, niti poklicna bolezen, temveč bolezen.