Jedro

Saj gre za terjatev iz naslova neopravičene obogatitve, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 122740/2013 z dne 31. 7. 2013, in sicer tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 5.546,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2009 dalje ter izvršilne stroške v višini 119,84 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.047,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja v konkretnem primeru. Postopek stečaja, začet nad tožečo stranko teka zastaralnega roka ni pretrgal, temveč je bil tek zastaralnega roka le zadržan za dobo enega leta od začetka stečajnega postopka. Zastaranje začne teči po izteku primernega roka za opravljena dela, oz., ko je upnik lahko terjal terjatev, to je pa dospelosti vsakega posameznega računa. V konkretnem primeru bi tožeča stranka račun lahko prefakturirala takoj, ne pa šele po več kot enem letu od dne, ko je račune od E. d.d. dobila. Terjatve iz računov za električno energijo, ki dospevajo mesečno, zastarajo v enem letu (355. člen Obligacijskega zakonika - OZ). V trditvenem gradivu tožeče stranke ni nobene podlage za sklepanje, da bi bilo iz kateregakoli razloga potrebno čakati s prefakturiranjem posameznih računov in šele ob prejemu zadnjega prefakturirati vse skupaj. V konkretnem primeru tudi ne gre za neopravičeno obogatitev. Tožeča stranka ni podala trditev, s katerimi bi to svojo trditev konkretizirala in utemeljila. Tožeča stranka tudi ni dostavila dokazil, da bi vtoževane račune dejansko poravnala, pa tudi, če jih je poravnala, je poravnala nekaj, za kar je vedela, da ji ni bilo treba. Zaradi tega ne more zahtevati vrnitve plačila. Poleg tega pa si tudi ob plačilu ni pridržala pravice zahtevati nazaj tisto, kar je bilo plačano. Tožeča stranka je ob začetku sodnega postopka tožbi priložila gradbeno pogodbo z dne 26.10.2009. Vsi vtoževani računi naj bi izvirali iz te pogodbe. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožena stranka predložila drugo gradbeno pogodbo, glede katere je imela tožena stranka čas 15 minut izjaviti se. Z navedenim je bilo toženi stranki odvzeta možnost učinkovite obrambe. Tožena stranka je bila izigrana, saj je ves čas mislila, da se računi vtožujejo po gradbeni pogodbi z dne 26.10.2009, nato pa je prejela drugo gradbeno pogodbo z dne 7.3.2006. Pa tudi po tej drugi gradbeni pogodbi z dne 7.3.2006 tožena stranka ni ničesar dolžna. Iz priložene pogodbe je razvidno, da tožena stranka sploh ni bila pogodbena stranka. Z gradbeno pogodbo je bilo v zvezi z ureditvijo črpališča I. dogovorjeno, da vse stroške do primopredaje objekta nosi izvajalec del. Dogovorjeno je bilo, da se električni priključek prenese na toženo stranko šele po prodaji objekta in tako gradbeni priključek postane stalni priključek, stari priključek pa se ukine. To je nesporno razvidno tudi iz zapisnika o predaji dokumentacije in objektov na črpališču Izola z dne 4.9.2009. Dejstvo je, da so do primopredaje nastali neki stroški z električno energijo v zvezi z obratovanjem novega dela čistilne naprave, vendar je šlo za fazo preizkušanja in testiranja izvedenih del. Po gradbeni pogodbi pa je te stroške dolžna nositi tožeča stranka. Navedeno izhaja tudi iz točke 5 omenjenega zapisnika. V konkretnem primeru ni podlage za neupravičeno obogatitev, med pravdnima strankama pa tudi ni obstajal noben dogovor o tem, da bo tožena stranka plačevala kakršnekoli stroške električne energije, ki se nanašajo na gradbeni elektro priključek do primopredaje objekta. Računi tudi ne vsebujejo razmejitve, kateri del elektrike je bil porabljen za postopni priklop in kateri del je bil porabljen za druge namene. Tudi zaradi tega je sodba napačna. Priča Z.V. je izpovedala, da so se deli čistilne naprave gradili postopoma ter da so se novi objekti in naprave na gradbeni priključek priklapljali postopoma. Iz izpovedbe te priče jasno izhaja, da je del stroškov nastal v povezavi z gradbeni deli, kar pa kot rečeno ni razmejeno. Podobno je izpovedala tudi priča P..

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka: niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo električne energije za obdobje od septembra 2008 do julija 2009 za objekt CČN K.(1) v višini 5.546,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2009 na podlagi (s strani tožeče stranke) zatrjevane pogodbene pravne podlage, marveč je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila za omenjeni denarni znesek tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (neopravičena obogatitev po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tožeča stranka se je v okviru tožbenih navedb sklicevala tudi na ta pravni temelj. V konkretni zadevi trditveno dejstveno gradivo pravdnih strank tudi ni vsebovalo navedb, da je tožeča stranka sporni denarni znesek plačala, čeprav je vedela, da ga ni dolžna, zato uporaba določbe 191. člena OZ sploh ni prišla v poštev. Glede na to, da je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno na pravni podlagi neopravičene obogatitve, tudi pritožbena izvajanja glede napačno predložene gradbene pogodbe v fazi predhodnega izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine niso pravno pomembna, upoštevaje ob tem, da je nato tožeča stranka v pravdi v postopku na prvi stopnji pravočasno predložila v spis tudi drugo gradbeno pogodbo. Sicer pa sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodilo na nobeni pogodbeni podlagi, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba, spričo česar so pritožbena izvajanja v tem delu pravno neupoštevne narave. Poleg tega tudi iz priloženih gradbenih pogodb ne izhaja, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je dolžna sporno terjatev poravnati tožeča stranka.

Prav tako niso pravno relevantna pritožbena izvajanja glede tega, kdaj je v konkretnem primeru začel teči zastaralni rok, saj gre za terjatev iz naslova neopravičene obogatitve, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). V konkretnem primeru pa je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 31.7.2013, najstarejši račun za porabljeno električno energijo (ki se nanaša na gradbeni elektro priključek, ki ga je med gradnjo(2) uporabljala tožeča stranka, na katero je elektro družba tudi naslovila 11 računov za obdobje od septembra 2008 do julija 2009 - priloga A7 do A18) zapadel v plačilo 18.10.2008 (priloga A7).

Povsem pavšalna je tudi pritožbena navedba, da tožeča stranka ni podala trditev glede neupravičene obogatitve, zato pritožbeno sodišče tudi teh pritožbenih izvajanj ni moglo upoštevati. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dostavila dokazil, da je spornih 11 računov za električno energijo dejansko poravnala, saj je iz vseh 11 predloženih računov razvidno, da so bili ob zapadlosti tudi likvidirani.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se gradbeni elektro priključek prenese na toženo stranko po primopredaji spornega objekta in tako postane gradbeni priključek stalni priključek objekta, stari priključek pa se ukine. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne in celovite presoje dokaznega gradiva (zlasti izpovedb zaslišanih prič V., P. in K.) pravilno ugotovilo, da so se novi deli črpališča že med izvajanjem pogodbe postopoma vključevali v sistem komunalne službe, ki jo je izvajala tožena stranka, pri čemer je bila električna energija na gradbenem priključku (še pred končnim prevzemom objekta) povezana z obratovanjem novega črpališča in ni šlo za stroške, ki bi bili povezani s samo gradnjo tega črpališča. Pritožbena izvajanja nikakor ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da se je vsak na novo zgrajeni deli črpališča takoj priključil na novo odjemno mesto (glede katerega tožeča stranka terja sporno plačilo) in so se novi porabniki tako postopoma vključevali v sistem že med fazo izvajanja gradbenih del. Iz tega razloga sodišče prve stopnje upravičeno ni zavrnilo tožbenega zahtevka zaradi ugovora tožene stranke, da iztoževane terjatve tožena stranka ni dolžna plačati, ker sta pravdni stranki soglašali (točka 5 zapisnika o predaji objekta z dne 4.9.2009 - priloga B4), da se elektro priključek prenese na toženo stranko po primopredaji objekta.

Pritožbene navedbe, da sporni računi ne vsebujejo razmejitve, kateri del elektrike je bil porabljen za postopni priklop in kateri je bil porabljen za druge namene, pa so prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Račun z dne 7.8.2009 z zapadlostjo 15.8.2009. op. št. 2: Tožeča stranka je za toženo stranko izvajala pogodbeno dogovorjena obrtniška in instalacijska dela za prilagoditev kanalizacijskega omrežja na črpališču v I. za čistilno napravo K.