Jedro

Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da so nova dejstva, ki jih je v tem postopku navajal tožnik, že obstojala v času prvega postopka in glede tožnikovega pojasnila, da si je razloge za mednarodno zaščito, ki jih je navedel v prvem postopku, na predlog prevajalca izmislil, da ne gre za razloge, ki bi jih brez svoje krivde ne mogel uveljavljati že takrat. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik razen potekle osebne izkaznice iz Irana iz leta 1999, ko naj bi bil star 7 let, ni predložil nobenih novih dokazov in ni navajal nobenih takih novih dejstev, ki bi v skladu s 64. členom ZMZ-1 bila razlog za uvedbo ponovnega postopka. Predložena osebna izkaznica in nove navedbe ob upoštevanju skopih navedb v tožbi namreč ponovnega postopka ne opravičujejo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je tujec, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1992, vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Identiteta vlagatelja ni bila ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim je mogoče izkazati identiteto. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito in sicer 1. 3. 2016. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila z odločbo 27. 7. 2017, ki je postala pravnomočna 22. 9. 2017. Tožnik je še pred pravnomočno končanim postopkom samovoljno zapustil azilni dom. Tožena stranka je 2. 10. 2017 s strani nemških migracijskih organov v skladu z Uredbo (ES) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Uredba Dublin III), prejela zahtevek za ponovni sprejem tožnika, iz katerega izhaja, da je tožnik 8. 9. 2017 vstopil v Nemčijo in 14. 9. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito pod imenom B.B., roj. ... 1999. Glede na to, da je tožnik še pred pravnomočno končanim postopkom za priznanje mednarodne zaščite zapustil azilni dom in s tem tudi Republiko Slovenijo, zaradi česar tožnika ni bilo mogoče vrniti v izvorno državo, je Republika Slovenija potrdila, da sprejema zahtevek Zvezne republike Nemčije na podlagi 18. člena Uredbe Dublin III. Tožnik je nato 7. 3. 2018 prispel v Republiko Slovenijo in takoj izrazil namen vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite.

2. Glede na vse navedeno in glede na določbe Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), iz katerih izhaja, da v primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba najprej vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka in šele, če se temu zahtevku ugodi, lahko vloži ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, je bil 8. 3. 2018 sprejet zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka. Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka izhaja, da je tožnik v času od podaje prve prošnje za mednarodno zaščito pridobil iransko osebno izkaznico za tujca, ki mu jo je poslala mama. Azilni dom je zapustil, ker je od drugih fantov slišal, da v primeru prve negativne odločitve, sledi tudi druga negativna odločitev. Zato se je odločil, da gre v drugo državo. Najprej je odšel v Italijo, po mesecu dni pa je z vlakom nadaljeval pot v Francijo, od tam pa je odšel v Nemčijo. Za mednarodno zaščito je zaprosil samo v Nemčiji, ki pa ga je vrnila v Slovenijo. Glede novih razlogov oziroma dokazov, ki so nastali po zavrnitvi njegove prošnje, je tožnik pojasnil, da se v Afganistan ne more vrniti, ker je tam nevarno in je vojna. Njegova družina živi ilegalno v Iranu, kamor tudi ne more oditi, ker nima dokumentov za bivanje. Rodil se je v Iranu in mamina družina živi tam od njenega četrtega leta starosti. Potrdil je, da so vsi razlogi, ki jih je navedel v prvi prošnji, izmišljeni. Kot razlog za to je navedel, da mu je prevajalec svetoval, da naj pove zgodbo o ogroženosti v Afganistanu.

3. Tožena stranka se sklicuje na prvi in tretji odstavek 64. člena in 65. člen ZMZ-1, ki se nanašata na ponovno prošnjo. Tožena stranka najprej ugotavlja, da tožnik s podano izjavo na zapisnik 8. 3. 2018 vlaga svoj prvi zahtevek. Svoj zahtevek utemeljuje z drugimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 1. 3. 2016. Pojasnjuje, da si je razloge v prošnji izmislil, ker mu je tako svetoval prevajalec. Živel je v Iranu, kjer je tudi rojen. V Afganistanu ni bil in se tja zaradi vojne ne more vrniti. Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, na podlagi katerega je dokazno breme pri ponovni prošnji preneseno izključno na vlagatelja, torej na tožnika, ki mora sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, je pa navedel nova dejstva, in sicer je priznal, da si je razloge, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito, o kateri je bilo meritorno odločeno, izmislil. Nova dejstva, ki jih navaja, so obstajala že v času prvega postopka in glede na tožnikovo pojasnilo, da si jih je na predlog prevajalca izmislil, ni mogoče zaključiti, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, je tožnik ves čas prvega postopka imel na voljo strokovno pomoč. Še pred vložitvijo prošnje je bil 29. 2. 2016 s strani Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC) seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožena stranka tudi natančno pojasnjuje, kako so bile tožniku nudene vse informacije v prvem postopku, v katerem je tudi izkoristil pravico do pravnega sredstva, ko je sprožil upravni spor zoper izdano odločitev tožene stranke.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov in ni navajal nobenih novih dejstev, ki bi jih v skladu s 64. členom ZMZ-1 lahko šteli za nova, saj je uveljavljal nove razloge, ki so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih zaradi svojega ravnanja takrat ni navedel. Opravičilo, da mu je prevajalec svetoval, naj si jih izmisli, ne more spremeniti dejstev, da je bil velikokrat opozorjen na pomembnost svojih izjav, ki bi jih moral podati natančno in po resnici. Glede na to, da tožnik od zapustitve azilnega doma ni bil v izvorni državi in da iz njegovih izjav izhaja, da je zahtevek oprl na nova dejstva, ki niso nastala po izdaji predhodne odločitve, pri čemer ni navedel nobenih objektivnih razlogov, ki bi bili na njegovi strani, in iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prvem postopku, tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1. 5. Tožena stranka še izpostavlja, da tožnik še vedno ni predložil nobenega dokumenta za izkazovanje svoje istovetnosti, zaradi česar ostaja njegova identiteta še naprej neugotovljena. Iranska osebna izkaznica za tujca, ki jo je predložil, je bila izdana leta 1999, katere veljavnost je že potekla, poleg tega naj bi bil tožnik takrat star sedem let, zaradi česar je ni mogoče sprejeti kot ustrezen dokument za izkazovanje istovetnosti. Potovalni dokument, s katerim je bil iz Zvezne republike Nemčije vrnjen v Republiko Slovenijo, pa se glasi na B.B., roj. ... 1999. Rojstni datum je tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ponovno spremenil in navedel, da je rojen 8. 1. 1992, čeprav je v prvem postopku pri podaji prošnje za mednarodno zaščito trdil, da je star 23 let in ne ve točno, kdaj je rojen. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri uveljavlja tožbene razloge neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik povzema ugotovitve tožene stranke in navaja, da je tožena stranka spregledala, da je tožnik navedel, da ne more v Afganistan, ker je tam nevarno in je vojna, prav tako tudi ne v Iran, ker je tam živel ilegalno in brez dokumentov. Tožena stranka v zvezi s temi novimi dejstvi ni zavzela stališča in ni navedla ali navedena dejstva (o katerih je tožnik nedvomno izpovedal) predstavljajo takšna dejstva, ki bi jih bilo mogoče v skladu z določbami ZMZ-1 upoštevati. Tožena stranka torej ni raziskala vseh okoliščin, ki so relevantna za odločitev v tem primeru, in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in posledično materialno pravo zmotno uporabljeno.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker meni, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. To pomeni, da je tožba v upravnem sporu praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, ki so po določbah 2., 4. in 5. člena ZUS-1 predmet presoje v upravnem sporu. Zakonodajalec je z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 določil, da lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Izvršitev izpodbijanega akta pred vročitvijo pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu bi kršila tožnikovo pravico iz 23. in 25. člena Ustave RS. Tako bi bil tožnik v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, odstranjen z območja Republike Slovenije. Slednje pa bi pomenilo, da se ne nahaja pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi tožnik zapustil območje Republike Slovenije. Njegov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi, niti koristi nasprotne stranke. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

8. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, saj meni, da je pravilen in zakonit. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po prvi alineji prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po tretjem odstavku istega člena morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, razen če jih oseba brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v času prvega postopka. Po prvem odstavku 65. člena istega zakona mora taka oseba sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, kar v skladu z določbo člena 40 (1) (2) in (3) Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva 2013/32/EU) pomeni, da mora tujec podati „naknadne navedbe“ v okviru naknadne prošnje ter vse dokaze, ki jih ima na razpolago, da morebiti tudi organ lahko preveri, ali so se „pojavili novi elementi oziroma ugotovitve“, ki pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito.

11. Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova prošnja v prejšnjem postopku pravnomočno zavrnjena. Z odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2017, ki je pravnomočna, je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena po vsebini. Tožnik je pri vložitvi prošnje v tem postopku navedel dejstva, ki so nova glede na prejšnji postopek. Po oceni tožene stranke pa tožnik ni ustrezno utemeljil, zakaj teh dejstev ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku ter ni predložil nobenih novih dokazov.

12. Sodišče se ob upoštevanju dokaznih pravil iz 64. člena ZMZ-1 v povezavi z členom 40 Procesne direktive 2013/32/EU s stališči tožene stranke strinja. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da so nova dejstva, ki jih je v tem postopku navajal tožnik, že obstojala v času prvega postopka in glede tožnikovega pojasnila, da si je razloge za mednarodno zaščito, ki jih je navedel v prvem postopku, na predlog prevajalca izmislil, da ne gre za razloge, ki bi jih brez svoje krivde ne mogel uveljavljati že takrat. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik razen potekle osebne izkaznice iz Irana iz leta 1999, ko naj bi bil star 7 let, ni predložil nobenih novih dokazov in ni navajal nobenih takih novih dejstev, ki bi v skladu s 64. členom ZMZ-1 bila razlog za uvedbo ponovnega postopka. Predložena osebna izkaznica in nove navedbe ob upoštevanju skopih navedb v tožbi namreč ponovnega postopka ne opravičujejo.

13. Tožnik se sklicuje, da naj bi tožena stranka spregledala, da je tožnik navedel, da ne more v Afganistan, ker je tam vojna, prav tako tudi ne v Iran, kjer živi ilegalno in brez dokumentov. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme v pretežni meri prenašajo na tožnika - prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 oseba sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013).

14. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik ni navedel dejstev, ki bi se upoštevala kot nova dejstva v smislu že citirane določbe 64. člena ZMZ-1. Tožnik namreč ni navedel dejstev, ki bi nastala po izdaji predhodne (že pravnomočne odločbe) ali pa dejstev, ki so obstojala že takrat, pa jih tožnik brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. Navedbe tožnika, da v prvotnem postopku ni govoril po resnici, ker mu je tako svetoval prevajalec, tudi po presoji sodišča ne pomenijo, da tožnik brez svoje krivde navedenih (novih) dejstev ni mogel uveljavljati v prvem postopku. Ob tem sodišče opozarja na določbo 40 (4) Procesne direktive št. 2013/32/EU. Po tej določbi države članice lahko določijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljavljati okoliščin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s 46. členom. V zvezi s tem pa je že tožena stranka ugotovila (kar izhaja tudi iz upravnih spisov), da je bila tožniku ves čas postopka, tako prejšnjega kot tokratnega, na voljo strokovna pomoč ter da bi lahko zoper prvotno odločbo tudi uveljavljal sodno varstvo. Sodišče se tako strinja s toženo stranko, da tožnik v obravnavani zadevi ni zadostil dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 in ni predložil novih dejstev oziroma novih dokazov, ki bi bila na podlagi 64. člena ZMZ-1 razlog za uvedbo ponovnega postopka.

15. Ob tem je tožena stranka tudi ugotovila, da tožnik še vedno ni predložil nobenega dokumenta za izkazovanje svoje istovetnosti. Ugotovila je namreč, da je bila iranska osebna izkaznica za tujca, ki jo je predložil, izdana leta 1999 in je njena veljavnost že potekla, tožnik pa naj bi bil takrat star sedem let. Potovalni dokument, s katerim je bil tožnik vrnjen iz Zvezne republike Nemčije v Republiko Slovenijo, pa se glasi na B.B., roj. ... 1999. V konkretnem primeru je namreč ob preveč negotovi okoliščini glede njegovega afganistanskega državljanstva, treba izhajati iz tega, da je tožnik prišel iz Irana, kjer po podatkih, ki jih je predložil, ni bil preganjan in mu ni grozila resna škoda. Z golo trditvijo, da nima dokumentov v Iranu, pa ni zadovoljil standarda pomembnega povečanja verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito ali da bi bilo lahko kršeno načelo nevračanja v primeru vrnitve v Iran. Tožnik namreč ni zatrjeval, da so njega oziroma njegovo družino, ki že od 4. leta starosti tožnikove matere živi v Iranu, silili, da se izseli v Afganistan.

16. Iz vseh navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove zahteve za uvedbo ponovnega postopka pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima (več) pravnega interesa. ZMZ-1 je v primerjavi z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1, če Upravno sodišče tožbo zavrne, ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje je vezano na pravnomočnost sodbe, nima (več) pravnega interesa.

18. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (peti odstavek 32. člena ZUS-1) iz zgoraj navedenega razloga.