Jedro

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona v smislu 4. tč. 372. čl. ZKP, ko dejanj pod tč. 1 in 2 izreka prvostopne sodbe ni pravio opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine. Nadaljevano kaznivo dejanje ni institut, urejen v KZ, zato ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Razloge zakaj dejanj ni opredelilo kot nadaljevanega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo z upoštevanjem vseh stalnih in spremenljivih kriterijev kot jih je izdelala sodna praksa. Ostala tri obt. očitana kazniva dejanja so bila z vso sigurnostjo storjena na vlomen način zato je prav vseeno ali je obt. pri tem uporabil ožjo železno palico ali širše montirno železo.

Izrek

Pritožbe okrožnega državnega tožilca, obtoženega D. S. in njegovega zagovornika se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi D. S. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi D.S spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ, kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1.točki I. odstavka 212. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen štirih mesecev zapora in za tretje kaznivo dejanje kazen desetih mesecev zapora, na kar mu je sodišče prve stopnje po določilih KZ o steku izreklo enotno kazen enega leta in dveh mescev zapora. V to kazen mu je, po določilih I. odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja dne 5.11.2006 od 1.30 ure do 3.20 ure in čas prebit v priporu od dne 9.1.2007 od 14.05 ure dalje. Po določilih I. odstavka 69. člena KZ so bili obtožencu odvzeti zidarsko kladivo, železna palica in čevlji, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in mu zaseženi. Nadalje je bilo odločeno, da je obtoženi v 15. dneh od pravnomočnosti sodbe dolžan plačati oškodovancem C. l., Javnemu zavodu znesek 16,82 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 27.11.2006 dalje, D. H. s.p., G. ..., R. T., znesek 104,32 EUR, v presežku do zneska 156,48 EUR pa je bil navedeni oškodovanec napoten na pravdo, I. C. d.d. znesek 55,20 EUR in J. L. s.p., L. ..., C, znesek 388,00 EUR, v presežku do zneska 1.421,00 EUR pa je bila tudi ta oškodovanka napotena na pravdo. Po II. odstavku 96. člena KZ je bilo obtožencu naloženo, da mora plačati znesek 55,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem storjenim na škodo V. C. d.o.o. Obtoženi je bil, po določilih IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, po I. odstavku 97. člena istega zakona pa odločeno še, da nagrada in potrebni izdatki odvetnika A. C., zagovornika po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi so se pritožili okrožni državni tožilec – svétnik Okrožnega državnega tožilstva v C., obtoženi in njegov zagovornik. Okrožni državni tožilec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in dejanji pod točko 1 in 2 njenega izreka pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 3. točki I. odstavka 212. člena KZ, za kaznivo dejanje pod točko 3, 4 in 5 njenega izreka besede “z železno palico” nadomesti z besedami “z montirnim železom”, za nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz dejanj pod točko 1 in 2 določi kazen osem mesecev zapora oziroma podredno za dejanje pod točko 1 kazen treh mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 kazen petih mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz dejanj pod točko 3, 4 in 5 kazen enega leta in enega meseca zapora in mu nato izreče zvišano enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora. Zagovornik obtoženega izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, kot trdi iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona v njenih odločbah o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah ter prisoji premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem, zaradi česar se pritožuje tudi obtoženi sam. Oba navedena pritožnika predlagata, da se obtožencu dodeljeni rok za plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev podaljša (zagovornik s 15 na 180 dni) pa tudi, da se obtožencu omili izrečena enotna kazen zapora (obtoženčev zagovornik).

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka F. H. v pisno podanem mnenju o pritožbah predlaga, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodi in obtožencu zvišajo kazni za kazniva dejanja kot jih je bil spoznan za krivega, zviša pa tudi izrečena mu enotna kazen zapora na eno leto in osem mesecev. V preostalem delu naj sodišče druge stopnje pritožbo okrožnega državnega tožilca tako kot v celoti pritožbi obtoženega in njegovega zagovornika zavrne kot neutemeljene in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdi. Na obtožencu in njegovemu zagovorniku posredovano mnenje odgovor ni bil podan.

Pritožbe niso utemeljene.

Po preučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da ima sodišče prve stopnje prav, ko v izpodbijani sodbi trdi, da je storitev vseh petih v tem postopku obtožencu očitanih kaznivih dejanj temu v objektivnem pogledu v celoti dokazana. Njihova storitev na način in z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist, zlasti denar, priznava že obtoženi sam, vse to pa v obsegu, kot to ugotavlja izpodbijana sodba potrjujejo tudi drugi v postopku izvedeni dokazi. Prav nobenega razloga torej ni za poseg v odločbo sodišča prve stopnje v tem delu, tudi ne pri dejanjih opisanih pod točkami 3, 4 in 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot to meni okrožni državni tožilec. Že dokazi pridobljeni v predkazenskem postopku, zlasti zapisniki o ogledu krajev navedenih kaznivih dejanj potrjujejo, da so bila ta storjena na vlomen način, z uporabo trdega predmeta, kar je lahko tako železna palica kot montirno železo. Z navedenima predmetoma je obtoženi razpolagal, saj ju je izročil policistom, sam pa zatrdil, da je vlome izvršil v vseh primerih z uporabo železne palice. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi razloga zakaj mu v tem ne bi bilo mogoče verjeti. Res je, da je ta precej ožja od montirnega železa, na krajih vlomov pa so bile v dveh primerih najdene sledi širše od širine železne palice, kar samo po sebi, gledano laično še ne more pomeniti, da jih ni mogla pustiti prav ta, saj je to obtoženi prav verjetno premikal tudi po širini. Pritožniku torej ni mogoče ugoditi že zaradi navedenega. Ugotavljanje ali ima pritožnik morda prav s postavitvijo ustreznega izvedenca pa bi v danem primeru pomenilo povsem nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka, saj je pritrditi višjemu državnemu tožilcu v podanem mnenju, da je objektivni znak obtožencu očitanih dejanj le način storitve, torej nesporno ugotovljen vlom, ko je povsem vseeno ali je bil ta izvršen z železno palico ali montirnim železom.

Pravilne so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je storitev vseh obtožencu očitanih dejanj temu dokazana tudi v subjektivnem pogledu. O tem, torej tudi o morebitni zmanjšani prištevnosti obtoženca zaradi zaužitega metadona, je podalo jasne razloge že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, s katerimi so argumentirano ovržene navedbe obtoženčevega zagovornika, s tam zapisnim pa v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Kaj več zaradi tega v tej sodni odločbi o navedenem ni potrebno povedati.

Okrožnemu državnemu tožilcu ni mogoče slediti tudi v delu, ko trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak s tem, ko obtožencu očitanih dejanj pod točko 1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje ni pravno opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 3. točki I. odstavka 212. člena KZ. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo kršitev kazenskega zakona v smislu 4. točke člena 372. ZKP, ko naj bi uporabilo zakon, katerega ne bi smelo uporabiti. V zvezi s to trditvijo je potrebno kot prvo poudariti, da je sodna praksa že dolgo tega, tudi v odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (kot primer glej sodbo I Ips 25/98 z dne 4.4.2002) prišla do spoznanja, da nadaljevano kaznivo dejanje ni institut urejen v KZ, zaradi česar ni mogoče govoriti o kršitvi kazenskega zakonika, če v napadeni sodbi zakon ni uporabljen oziroma ni pravilno uporabljen na konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Glede tega kdaj bo sodišče posamezna obtožencu očitana kazniva dejanja pravno opredelila kot nadaljevano kaznivo dejanje, so se v sodni praksi izoblikovali kriteriji, stalni (konstantni) in spremenljivi (variabilni) katerih obstoj je sodišče prve stopnje pri navedenih kaznivih dejanjih tudi ugotavljalo in o tem v razlogih izpodbijane sodbe podalo jasne razloge. Ti pa so, kar poudarja tudi višji državni tožilec v podanem mnenju takšni, da so že z njimi ovržene pritožbene navedbe, s čemer soglaša tudi sodišče druge stopnje. Tudi v tem delu kaj več zaradi povedanega ni potrebno dodati, pa vendarle je potrebno reči, da navedeni obtožencu očitani dejanji dejansko nista tako medsebojno povezani, da bi se z življenjskega stališča pokazali kot celota. Temu nasprotuje že objekt napada in izkoriščanje povsem druge priložnosti, saj gre v prvem primeru za klasičen poskus vlomne tatvine, pri drugem pa je obtoženi ravnal na posebno predrzen način, v lokalu, brez uporabe kakršnegakoli sredstva za izvršitev dejanja. Že zaradi tega ni moč trditi, da je kasnejša odločitev za isto dejanje obnovila prejšnjo, ne glede na to, da je v obeh primerih obtoženi skušal priti do vrednih stvari oziroma denarja. Povrhu vsega pa dejanje, čeprav storjeni v C. nista bili izvršeni krajevno blizu skupaj, napadeno je bilo premoženje različnih oškodovancev, v dveh različnih, čeprav zaporednih vikendih, pri čemer ju ne more povezati v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je bil obtoženi pri prvem dejanju prijet in obravnavan na policijo.

Državnemu tožilcu in zagovorniku obtoženega ni bilo mogoče ugoditi tudi v zvezi z njunima nadaljnjima zatrjevanjema, s katerima vsak po svoje izpodbijata pravilnost izrečenih kazenskih sankcijah obtoženemu. Sodišče prve stopnje pri sprejemu te odločitve pravilno ugotovilo, da gre pri obtoženemu že za specialnega povratnika, na katerega doslej izrečene, že prestane kazni zapora, kljub temu, da sam trdi, da ni imel pravega razloga za izvrševanje novih kaznivih dejanj, niso imele pozitivnega vpliva, saj je prvo od sedaj obravnavanih storil le dva meseca po prihodu na prostost. Že to, ko pri obtožencu ni mogoče narediti pozitivne prognoze glede njegovega ravnanja v bodoče, kar že samo po sebi negira možnost izreka po zagovorniku predlagane pogojne obsodbe, narekuje njegovo strožje obravnavanje. Z upoštevanjem teže storjenih kaznivih dejanj, katera glede na namen in način izvršitve ni majhna in stopnje kazenske odgovornosti, mu je zato sodišče prve stopnje upravičeno izreklo kazen zapora. Tako posamične določene kazni kot enotna izrečena kazen pa se zdijo v celoti primerne in skladne v postopku ugotovljenim ter ob razsoji upoštevanim okoliščinam. navedenim v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ne glede na tehtne obteževalne okoliščine navedene v pritožbi državnega tožilca, vse že upoštevane v izpodbijani sodbi, na strani obtoženega dejansko obstoje tudi tehtne olajševalne okoliščine. Od teh je potrebno izpostaviti priznanje storjenega, takšno da je pogojevalo hitrejšo rešitev zadeve pa tudi pripravljenost povrnitve prizadejane škode. To pa seveda ni tako tehtno, da bi narekovalo njihovo morebitno znižanje kot meni obtoženčev zagovornik, zato je bilo potrebno obe pritožbi v tem delu kot neutemeljeni zavrniti.

Obtoženemu in njegovemu zagovorniku ni bilo mogoče slediti tudi v pritožbenem predlogu, da mu sodišče podaljša rok za plačilo oškodovancem prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov s 15 na 180 dni, kot to predlaga zagovornik. Razlogi za takšno odločitev so takšni, kot jih je navedel višji državni tožilec v podanem mnenju o pritožbah. V adhezijskem postopku odloča sodišče o premoženjskopravnem zahtevku z uporabo predpisov civilnega prava. V 113. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa je določeno, da znaša rok z izpolnitev denarne dajatve 15 dni, če ni v posebnih predpisih določeno drugače. Kakšna drugačna določitev roka v ZKP ni predvidena, kar pomeni, da za ugoditev pritožbama ni najti zakonske podlage. Je pa pri tem potrebno dodati, da lahko obtoženi poskusi doseči podaljšanje roka tudi v neposrednem stiku z oškodovanci, ko ni za izključiti možnosti, da bodo ti na to pristali.

Ker sodišče druge stopnje v delu sodišča prve stopnje ni zasledilo kakšno od kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in izpodbijano sodbo potrdilo.

Obtoženi in njegov zagovornik s pritožbama nista uspela, zato bi obtoženi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.