Up-351/97

16.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe E. in O. N. iz H., ki ju zastopa N. G., odvetnik v M. na seji dne 16. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 129/98 z dne 4.9.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 450/95 z dne 10.10.1995 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. I P 708/93 z dne 9.2.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.V breme dveh parcel v lasti obeh pritožnikov je nasprotna stranka v nepravdnem postopku s pravnomočno sodno odločbo št. N 136/91 pridobila nujno pot. Ker sta izvrševanje te služnosti ovirala, sta sodišči prve in druge stopnje ugodili zahtevku nasprotne stranke po 57. členu Zakona o temeljih

lastninskopravnih razmerij. Sodba, ki jo z ustavno pritožbo izpodbijata, pa je njuno revizijo zavrnila. Zavrnila je njune trditve, da je sodišče razsodilo o že razsojeni stvari, njuno kritiko sklepa št. N 136/91 in njuno stališče, da bi moralo sodišče počakati na izid postopka v upravnem sporu, kjer gre za lokacijsko dovoljenje nasprotni stranki.

2.Pritožnika zatrjujeta, da jima je z izpodbijano sodbo kršena pravica do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ter načeli iz 1. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS, št. 7/94, 33/94, v nadaljevanju: EKČP).

3.V utemeljitev takih trditev pritožnika ponavljata svoje pravne poglede in dejanske trditve, ki sta jih brez uspeha uveljavljala v pravdi.

4.Pritožnika pa ne razložita, v čem naj bi bili očitani kršitvi. Nezadovoljnost z izidom pravde sama po sebi še ni argument o kršitvi pravice do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave, s katerim je - poleg 23. člena Ustave - zapopadena pravica do poštenega sojenja), niti pravice do zasebne lastnine, v kateri je zajeta tudi vsebina pravice iz 1. člena Protokola EKČP. Pritožnika niti ne trdita niti ne dokazujeta, da bi izpodbijana sodba uporabljala materialno ali procesno pravo drugače, kot je sodna praksa. Pravica do zasebne lastnine je, kot vse človekove pravice in temeljne svoboščine, že po Ustavi (tretji odstavek 15. člena) omejena s pravicami drugih; obremenitev zemljišča obeh pritožnikov s služnostjo nujne poti, če je nastala v skladu z zakonom, še ni kršitev pravice do lastnine. Morebitne kršitve človekovih pravic v nepravdnem postopku pa bi bila pritožnika mogla uveljavljati v zakonitem roku iz 52. in 82. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), torej do 2.6.1994.

5.V obravnavanem primeru torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot zatrjujeta pritožnika, zato njune ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude in člana Franc Testen ter dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude