Jedro

S pretekom pritožbenega roka postane odločba, zoper katero ni bila vložena pritožba, prepozna. V pravnomočne odločbe pa ni mogoče posegati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 30.10.2001, s katerim je le-ta na podlagi 1. odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) kot prepozno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Občine Z/S, Sekretariata za okolje in prostor z dne 5.11.1993. Z navedenim sklepom je prvostopni organ na zahtevo tožeče stranke ustavil postopek za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine, parc. št. 384 k.o. H.T. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožena stranka v izreku izpodbijanega sklepa sicer navedla, da se pritožba "zavrne", namesto pravilno zavrže, kar je pomanjkljivost, ki pa ni takšne narave, da bi bilo zato treba posegati v sicer pravilno odločitev tožene stranke. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa pravilno navedla, da je treba pritožbo zavreči kot prepozno in se pri tem pravilno sklicevala na 1. odstavek 239. člena ZUP/86. Sklep z dne 5.11.1993, je bil vročen tožeči stranki 9.11.1993, kar je razvidno iz poštne povratnice, na kateri je podpis H. in z besedo izpisan datum vročitve. Glede na navedeno je tožena stranka postopala pravilno, da je pritožbo tožeče stranke z dne 25.4.2001 zoper navedeni sklep, na podlagi določb 239. člena ZUP/86 kot prepozen zavrgla. Zavrača ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožeče stranke o tem, da podpis na poštni povratnici ni pristen, ker povratnice naj ne bi podpisal A.H. Tožena stranka je namreč pri preverjanju pravočasnosti pritožbe ugotovila, da je bil sklep o ustavitvi postopka vročen tožeči stranki dne 9.11.1993, in da je bil vročen tedanjemu župniku in soupravitelju Župnijskega urada Š. iz Č. A.H. Ker je tožena stranka ob preizkusu formalnih pogojev za reševanje pritožbe ugotovila, da pritožba ni bila pravočasna, se tudi ni več spuščala v presojo same vsebine pritožbe.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da podpis na vročilnici ni pristen podpis njenega zakonitega zastopnika župnika A.H. in da tudi izpis datuma ni pristen, ker ni napisan s pisavo A.H. Po njenem mnenju prvostopno sodišče o pristnosti podpisa in zapisa na vročilnici ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza. Izpodbijana sodba nima nobenih razumnih razlogov o temeljnih spornih dejstvih in o odločilnih okoliščinah. Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ko bi jo glede na zapisan razlog lahko samo zavrgla, zato je treba takšno odločbo odpraviti, saj gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Pravica do pritožbe je časovno omejena pravica, ki po preteku določenega roka ugasne. Po določbah 230. člena ZUP/86 se mora pritožba vložiti v roku petnajst dni, če ni z zakonom drugače določeno. Pritožbeni rok se šteje za vsako osebo in za vsak organ, ki se mu odločba vroči, od dneva vročitve odločbe. Pritožbeni rok je prekluziven. Pritožbo, ki je bila vložena po preteku pritožbenega roka, mora pristojen organ zavreči (2. odstavek 234. člena oziroma 1.odstavek 239. člena ZUP/86). S pretekom pritožbenega roka postane odločba, zoper katero ni bila vložena pritožba, pravnomočna. V pravnomočne odločbe pa ni mogoče posegati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v upravnih spisih, je sklep Sekretariata za okolje in prostor Občine Z/S z dne 5.11.1993, postal pravnomočen dne 25.11.1993, pritožbo zoper navedeni sklep pa je tožeča stranka vložila šele 24.4.2001 (prvostopni organ jo je prejel 25.4.2001), torej prepozno. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da je v obravnavani zadevi pritožba tožeče stranke prepozna in da jo je bilo treba zaradi tega zavreči. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že kot tožbene ugovore. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je ob pravilni pravni podlagi (1. odstavek 239. člena ZUP/86), na katero se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevala tožena stranka, navedba tožene stranke, da se pritožba "zavrne", namesto pravilno zavrže, sicer pomanjkljivost, ki pa ni takšne narave, da bi bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke razveljaviti.

Ker se nepravočasna pritožba zavrže iz procesnih razlogov, takšne pritožbe tudi ni treba presojati glede njene utemeljenosti. Zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sklep o ustavitvi postopka za denacionalizacijo z dne 5.11.1993, ni presojalo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.