Jedro

Posredni oškodovanci niso upravičeni do pravične denarne odškodnine za strah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo odškodnine prvi tožnici v znesku 3.602,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2008 dalje do plačila (1. točka), plačilo odškodnine drugemu tožniku v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2008 dalje do plačila (2. točka) ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 2.875,63 EUR tožeči stranki.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine prvi tožnici nad zneskom 700,00 EUR zavrne, prav tako tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine drugemu tožniku nad 500,00 EUR. Predlaga tudi, da sodišče na novo odmeri pravdne stroške, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Izpodbija višino prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo in v celoti višino prisojene denarne odškodnine za materialno škodo. Sodišču očita, da je tožnici, ki ni utrpela pravno priznanega sekundarnega strahu, saj ni bil podan strah za izid zdravljenja, priznalo strah za drugega, kar ni pravno priznana škoda. Tožnica je čutila močno zaskrbljenost za družinske člane, zlasti za drugega tožnika. Opozarja, da tožnica ni utrpela nikakršnih telesnih poškodb, zato tudi telesnih bolečin ni mogla trpeti, glede pretrpelih nelagodnosti med zdravljenjem, pa tožena stranka meni, da za ta del tožnici odškodnina ne pripada. V zvezi s tem izpodbija tudi del sodbe, ki se nanaša na plačilo stroškov zdravljenja, saj glede na že navedeno, tožena te škode ne more nositi. Glede prisojene odškodnine drugemu tožniku, pa tožena opozarja, da je bil ob škodnem dogodku star le 7 let, zaradi česar strahu ni mogel trpeti, prav tako ne strahu za izid zdravljenja, zato mu odškodnina za utrpeli strah ne gre. Ob poškodbi je utrpel lažjo poškodbo goleni in je upravičen do denarne odškodnine za pretrpele telesne bolečine v višini 500,00 EUR, kar je sodišče prisodilo več, pa predstavlja obogatitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče pravilno ugotovilo obseg nepremoženjske in premoženjske škode ter zanju odmerilo pravično odškodnino. Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode se je prvostopno sodišče oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke prof. dr. M. T., sodne izvedenke psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je tožnikoma iz naslova nematerialne škode dosodilo odškodnino v višini 3.500,00 EUR vsakemu, kar predstavlja približno 3,5 povprečne mesečne plače. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina v tej višini v skladu z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, glede na vse okoliščine konkretne zadeve, pravilno umeščena v obstoječo sodno prakso.

Pritožba prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da je prvi tožnici priznalo strah za drugega, saj naj bi tožnica trpela strah za drugega tožnika zaradi smrti prejšnjega sina v letu 1998. V sodni praksi je res sprejeto stališče, da posredni oškodovanci niso upravičeni do pravične denarne odškodnine za strah, vendar zatrjevane kršitve prvostopno sodišče ni storilo. Prvostopno sodišče je iz naslova strahu prvi tožnici prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil strah pri tožnici zaradi nepričakovanega in nepredvidenega agresivnega in ogrožujočega dogodka zelo intenziven. Akutna reakcija pri tožnici pa je prešla v prolongirano stresno doživljanje z morečimi sanjami, poudarjeno zaskrbljenostjo za družinske člane in napadi tesnobe. Terapija z zdravili je trajala dalj časa. Porušeno duševno ravnovesje zaradi škodnega dogodka pa je pri tožnici trajalo dalj časa. V obdobju zdravljenja je trpela niz nevšečnosti in neugodnosti, ko je obiskovala svojega zdravnika, zdravnika specialista, uživala je zdravila, se slabo počutila, imela moraste sanje in ni mogla delati. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je sodišče prisodilo odškodnino v znesku 1.500,00 EUR.

Materialna škoda v znesku 102,00 EUR predstavlja znesek, s katerim bo nadomestila stroške prevoza k psihiatru, psihologu in osebnemu zdravniku. Večkratni obiski psihiatra, nekajkratni obiski osebnega zdravnika ter obisk protibolečinske ambulante tožnice, ki ne živi v N. ampak v H., so povzročili nastanek materialnih stroškov zaradi prevoza, tožena stranka kot odgovorna oseba pa je dolžna te stroške povrniti.

Ne glede na to, da je bil drugi tožnik v času škodnega dogodka star (po navedbah tožene stranke le) 7 let, pritožba zmotno meni, da drugi tožnik strahu zaradi tega ni mogel trpeti. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja in v psihičnem smislu sodi med neprijetna človekova doživetja, ki jih doživljajo tudi otroci. Da je tožnik utrpel akuten in intenziven strah, izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kot posledica tega strahu in stresa pa se je pri tožniku spet pojavila motnja govora, ki se je pred tem že opazno izboljšala. Drugi tožnik je po dogodku zopet začel spati z materjo in očetom, materi je tudi večkrat opisoval škodni dogodek. Sodišče je drugemu tožniku iz tega naslova priznalo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR in odškodnino v znesku 1.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Zaradi dogodka se je namreč pri drugemu tožniku ponovno pojavilo jecljanje, zaradi česar je začel obiskovati zdravnika in psihologa, imel je motnje pri spanju, ponavljale so se mu vznemirjajoče sanje o dogodku, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča tako prisojena odškodnina ni previsoka. Očitki o napačni uporabi materialnega prava pa niso utemeljeni.

Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (1) je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožena stranka v pritožbi predlaga, da sodišče na novo odmeri stroške, kar bi sicer bilo potrebno storiti, če bi sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka kakšnih drugih konkretnih pripomb na odmero stroškov ni podala, sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in sklep o stroških potrdilo (154. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji, v nadaljevanju ZPP