Jedro

Ker niti ZTPDR niti ZDR (1990) ne določata obveznih sestavin pisne odločbe kot pogoja za veljavnost odločitve, je pisna odločitev tožene stranke, v obliki dopisa brez pravnega pouka, pravno upoštevna.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka krije sama stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je bil v delovnem razmerju za določen čas, vendar mu je tožena stranka še pred potekom časa prekinila delovno razmerje. Delo je nastopil 1. 3. 2002, delovno razmerje mu je bilo odpovedano 15. 4. 2002 in delovna knjižica zaključena z 22. 6. 2002. Sodišče prve stopnje je tožbo, vloženo 26. 7. 2002, zavrglo. Ugotovilo je, da tožnik zahteve za varstvo pravic zoper odpoved delovnega razmerja ni vložil pri pristojnem organu tožene stranke, zato ni izpolnjena procesna predpostavka iz drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopni sklep. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, odgovorilo pa je tudi na druge pritožbene navedbe.

Zoper pravnomočni sklep (revizija očitno zmotno govori o sodbi), izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi po določbi 78. člena ZTPDR sklep o prenehanju delovnega razmerja moral imeti pravni pouk. V primeru da ga nima, to ne more iti v škodo delavca. Dopis tožene stranke s katerim je bilo delovno razmerje odpovedano, pouka o pravici do ugovora nima. Tudi 102. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) določa, da mora imeti dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje lahko delavec uveljavi pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti, odločba brez pravnega pouka pa ne more biti v škodo delavca. Po mnenju tožnika ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da navedena določba ne daje delavcu pravice do sodnega varstva, če ni predhodno uveljavljal varstva svojih pravic pri delodajalcu, saj tudi intencija zakonodajalca ni bila, da se delavcem onemogoči pravno varstvo. Tožnik je vložil tožbo na sodišče, saj glede na izostanek pouka o pravnem varstvu, tega ni imel možnosti storiti pri delodajalcu. Dopis, ki naj bi pomenil sklep o prenehanju delovnega razmerja, je bil za tožnika po vsebini dokončen. Tožnik je svojo aktivnost pri varovanju pravic pokazal z vložitvijo tožbe, postopka v zakonu pa ni poznal. Ker mu delodajalec ni dal možnosti varstva pravic pri njemu, je to varstvo pač uveljavljal pri sodišču. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da revizija ni dopustna, sicer pa je tudi neutemeljena.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Iz odgovora na revizijo ni razvidno, zakaj naj bi bila po mnenju tožene stranke revizija nedopustna. Predmet revizije je sklep o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja procesne predpostavke. S tem sklepom se je postopek pred sodiščem pravnomočno končal, zoper tak sklep pa se na podlagi prvega odstavka 384. člena ZPP revizija lahko vloži. Po določbi 371. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi drugega odstavka 83.člena ZTPDR delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Zakon torej določa procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, da lahko sodišče meritorno odloča o tožbenem zahtevku.

Sporna odločitev tožene stranke z dne 15. 4. 2002 (tega dopisa v spisu sicer ni) po navedbah tožnika ne izpolnjuje vseh zahtev obličnosti iz 78. člena ZTPDR in 102a člena ZDR (1990). Kršitev pravil o pisni obliki sklepa o prenehanju delovnega razmerja (78. člen ZTPDR) oziroma dokončne odločbe (102a člen ZDR (1990)), nima za posledico neveljavnosti oziroma pravne neučinkovitosti izdane odločitve organov delodajalca. Samo v primeru, če bi zakon izrecno določal obveznost vseh sestavin odločitve o prenehanju delovnega razmerja kot pogoj za njegovo pravno veljavnost, bi odločitev, ki ne bi izpolnjevala zahtev te obličnosti, ne imela pravnega učinka. Ker niti ZTPDR niti ZDR (1990) ne določata obveznih sestavin pisne odločbe kot pogoja za veljavnost odločitve, je pisna odločitev tožene stranke, v obliki dopisa brez pravnega pouka, pravno upoštevna.

Takšno razlago je povzeti tudi iz določbe drugega odstavka 80. člena ZTPDR, ki dopušča sodno varstvo tudi v primeru kršitve pravice delavca z dejanskimi odločitvami, ravnanji, odredbami itd. delodajalca.

Pomanjkljivost dokončne odločbe (ki je brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom) sankcionira drugi odstavek 102a člena ZDR (1990) s tem, da dopušča izjemo od načela "ignorantio iuris nocet". Izrecno namreč določa, da takšna odločba ne more biti v škodo delavcu, kar pomeni, da je dopustno sodno varstvo tudi po preteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR. Smiselno enako pa velja tudi, če gre za pomanjkljivost sklepa, ki bi ga moral delodajalec vročiti delavcu na podlagi 78. člena ZTPDR, ob upoštevanju rokov iz drugega odstavka 80.člena ZTPDR.

Vendar pa je za odločitev v tej zadevi pravno pomembno le dejstvo, da tožnik zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu ni vložil. Tožba z dne 22. 7. 2002 je bila popolna in naslovljena na pristojno sodišče, zato ni bilo razlogov, da bi jo sodišče pošiljalo tožniku v dopolnitev ali v reševanje drugemu organu. Ker pa niso bile izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke za njeno obravnavanje, je bila zato nedopustna in sta jo sodišči pravilno zavrgli.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.