Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje so pokazale, da je med pravdnima strankama bilo specifično med sosedsko razmerje od 1967 leta dalje. Sosedje so si pomagali, celo tožena stranka je opravljala dela s traktorjem za tožečo stranko in skupaj so pridelovali določene pridelke. Nato pa so se odnosi skrhali. Vendar ravnanje tožene stranke ni mogoče oceniti tako, da je s svojimi ravnanji dosegla, da bi tožeča stranka morala ustaviti izvrševanje, ki pomeni priposestvovanje stvarne služnosti v obsegu v iz izreka sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika opisanih nepremičnin iz izreka v I. služnostna pravica obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki v širini do 10 m severno od parcel, opisanih v izreku ter vse do zahodne meje opisane v izreku, in v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 479/5 in 479/3. Toženi stranki je kot lastniku parcele 69/0 k. o. X, prepovedalo vsako ravnanje, ki preprečuje tožeči stranki in vsakokratnemu lastniku gospodujočih nepremičnin nemoteno izvrševanje služnostne pravice iz točke I sodbe. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pravna prednica toženca je bila stalno v sporu s tožnikom, saj je ta pogosto brez njenega dovoljenja in kljub nasprotovanju uporabljal znaten del njenega zemljišča. Zato mu je prodala del svojega zemljišča, ki poteka med njunima mejama, da si tožnik po kupljenem zemljišču uredi dostavno pot do svojih objektov in preneha obračati pri toženi stranki. Zato je bila sklenjena sodna poravnava 1. 6. 2000. Meja je razvidna še danes. Sedanja drvarnica je bila takrat še lesena in tožnik je temu primerno zahteval, da se uredi dovolj prostora za vožnjo s traktorjem. Ni bilo govora o nobeni služnosti. V sodno poravnavo se je tako zapisalo. Zmotno sodišče razlaga sodno poravnavo. Sodišče svojega stališča ne obrazloži. Sodišče je zaslišalo oba odvetnika. A. A. je življenjsko in logično pojasnil, da je takratna odvetnica dala pobudo, da bi tožnik del zemljišča odkupil in s tem razrešil spore glede odlaganj in voženj. Res v poravnavi ni ničesar zapisano o sami služnosti, vendar se je strankama zdelo samoumevno. Sodišče ne pojasni, zakaj se postavi na drugo stališče. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstev glede tega. To je tudi razvidno iz dopisa pooblaščenca tožene stranke tožeči stranki dne 17. 6. 1997, ki je v izogib še slabših odnosov ponuja v odkup zemljišče. Sodišče pa meni, da je šlo za rešitev problema krožnih voženj. To ni logično, saj je vseskozi šlo za spore o vseh vožnjah po toženčevem zemljišču. Sodišče zmotno meni, da so stranke vedele za izvedeniško mnenje v času sklepanja sodne poravnave; izvedeniško mnenje je bilo izdelano 23. 10. 2001, poravnava pa je bila sklenjena 1. 6. 2000. Sodišče ni upoštevalo napotitev višjega sodišča glede ocene upora tožene stranke in le ugotovi, da je imel toženec občutek nezadovoljstva in da to ni nasprotovanje. Preveliko težo daje dejstvu, da tožnik ni vložil pravnega sredstva. Toženčevo trditev so potrdile priče B. B., C. C. Sodišče pri izpovedbi priče B. B. izpostavi selektivno, kar rabi za svojo tezo. Incidentu z opornico poudari zgolj glede dela, ko naj ne bi zadostoval za utemeljeno nasprotovanje izvrševanju služnosti, ko je rekla „kaj pa je zdaj to“. Priposestvovanje temelji na domnevi molčečega privoljenja lastnika služeče nepremičnine. Tako je tudi v sodbi II Cp 4205/2009 zapisano, da nasprotovanje pomeni vsako aktivno ravnanje lastnika služečega zemljišča v kakršnikoli obliki, ko jasno in nedvoumno izhaja, da nasprotuje izvrševanju služnosti. Število nasprotovanj ni pomembno, zadošča že eno. Tudi priča D. D. je potrdila nasprotovanje toženca. Tedaj je toženec nametal drva ali imel nastavljene avtomobile. Le priča E. E. je za sodišče relevantna. Sodišče ne pove zakaj. Priča E. je imela tapetniško delavnico zgolj tri leta in ne more biti obravnavana kot odločilna priča. Priča F. F. je pri svojem zaslišanju izpovedala, da je bil toženec zaradi tožnikovega obračanja na njegovem zemljišču živčen, da se je vedno jezil in je tožnika opozarjal, da ne sme obračati. Sodišče pa v točki 20 obrazložitve zapiše zgolj, da je priča izpovedala, da je bil toženec živčen in da je priča predlagala, naj se dogovorita. Vse ostalo izpusti. Glede priče G. G. je sodišče zapisalo, da obračanje z vožnjo vzvratno ni možno in da je toženec popustljiv in takšno stanje tolerira. Izpusti pa del izpovedbe, da je priča G. povedal, da je toženčeva mama nekje v devetdesetih letih povedala, da sosed obrača na njihovem in da jo bodo prepiri spravili v grob. Sodišče iz posameznih izpovedb prič izvzame tisto, kar želi. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da je že pred letom 2002 lahko prišlo do negodovanja ali pripomb, vendar to še ne pomeni dejanskega nasprotovanja, ampak bi se moral toženec bolj konkretno upreti izvrševanju služnosti ali vložiti ustrezno pravno sredstvo. Toženec se je nenehno upiral, opozarjal tožnika, da preneha s posegi. Toženec je povedal, da so določena nasprotja med njegovim očetom in tožnikom obstajala že leta 1979. Že takrat se je tožnikov najemnik E. E. ukvarjal s tapetništvom, večkrat pustil tovornjak na poti med stanovanjskimi objekti, tako da toženčev oče ni mogel zapeljati na dvorišče. Leta 1981 sta si začela tožnik in toženec pomagati. Toženec je imel traktor, tožnik rabi določena dela. Ko je toženec tožniku s traktorjem in nakladalko pripeljal seno, je že z glavne ceste zapeljal vzvratno na tožnikove sedanje dvorišče. Toženec je nato leta 1989 kozolec premaknil, na sedanjo lokacijo zato, da si je olajšal vožnje s traktorjem in priključki, gnojišče pa je premaknil blizu kozolca. Tožnik je začel takšno stanje izkoriščati in je vozil po toženčevem celotnem dvorišču. Zato je toženec nastavljal na pot drva. Tožnik je toženca tožil ter pri tem bil uspešen. Nato pa je toženec 1997 s tožbo dosegel prepoved tožnikovih posegov in uporabo spornega zemljišča. Tako je bilo s sodbo P 650/94 že razsojeno in nato je bilo nekaj časa mir, potem pa je tožnik spet začel manevrirati po toženčevem zemljišču. Nato je bil sprožen nepravdni postopek, ki se je končal s sodno poravnavo. Tožeča stranka je torej že enkrat propadla s celotnim zahtevkom. Zmotno torej sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka od leta 1967 vožnje opravljala tako, kot toži. Od sodne poravnave dalje, ko je bila postavljena ograja, pa tožnik vožnje izvaja na drugačen način. Služnost kot jo zatrjuje tožnik, se ni mogla izvajati od leta 1967 dalje, saj naj bi od tega časa do leta 2000 izvajal krožne vožnje po celem zemljišču. Toženec se sprašuje, zakaj sodišče upošteva prakso tožnikovih posegov na toženčevo zemljišče še iz časa, ko so bili posegi drugačni. Sodišče zavzame stališče, da gre za drugi zahtevek in da se izvršuje takšna služnost 35 let. Sodišče bi moralo upoštevati, da se takšna pot uporablja od leta 2000 naprej, saj šele od takrat dalje tožnik neupravičeno izvršuje služnost na način iz zahtevka. Pretiran je tožbeni zahtevek v širini 10 m in vse do zahodne meje, saj tožeča stranka ne potrebuje služnosti v taki dolžini. Če bi uspela, bi rabila polovico manj. Ostalo je nagajanje.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Podaja svoje videnje sodne poravnave. Priče tožene stranke so povezane z njim oziroma v sorodu ali so v dobrih odnosih s tožnikom. B. B. je žena toženca. C. C. prijateljica toženčeve žene. E. E. je neodvisna priča. Glede postavljanja drv pa toženec nima ustrezne trditvene podlage. Drva je nastavljal zaradi prepovedi voženj po celotnem dvorišču. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno citiralo pravno podlago za odločitev v tem sporu (217. člen SPZ, pred tem ZTLR). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ). Enako je določal 54. člen ZTLR.

6. Pritožba najprej graja sodbo v delu, ko je sodišče prve stopnje ocenilo sodno poravnavo, ki so jo B. B. in pravdni stranki dosegli v nepravdni zadevi N 38/98 dne 1. 6. 2000. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v sodno poravnavo ter zaslišanja strank in obeh tedanjih odvetnikov ugotovilo, da se s sodno poravnavo ni uredil problem izvrševanja zatrjevane služnosti v obsegu, ki je predmet te pravde (obračanje z vsemi vozili v širini do 10 m na opisan način iz izreka te sodbe). Sodišče je na podlagi teksta poravnave in izvedenih dokazov in nenazadnje dejstva, da je tekel nepravdni postopek zaradi določitve meje, ugotovilo, da je bilo s poravnavo rešeno, da bi tožnik še naprej krožno vozil po toženčevi parceli. Vendar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pred in po sklenjeni sodni poravnavi, tožnik zapeljal vzvratno in do ceste vozil po toženčevi nepremičnini. Kljub postavljeni meji v nepravdnem postopku in še danes, mora tožnik zaradi obračanja na toženčevo zemljišče. To je opravljal ob prihodih oziroma vračanju domov. Ob odhodu od doma je iz garaže zapeljal vzvratno na toženčevo zemljišče in nato naprej med obema stavbama na javno pot. Da je tožnik tako vozil, so potrdile priče (D. D., G. G., H. H., in E. E.). Sodišče se je glede izvrševanja oziroma načina vzvratnih voženj oprlo predvsem na izpovedbo priče E. E. (obrazložitev na strani 12 in 13 sodbe). Ta je tudi povedal, da mu takšnih voženj ni nihče oporekal. Neutemeljena je tudi trditev pritožbe, da je ugotovljena služnost preobsežna oziroma 10 m predolga. Sodišče je na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da so vozili ravno po zatrjevani poti oziroma je tudi ugotovljena pot temu ustrezna. Tako je bilo s poravnavo rešeno, da tožnik nima več krožnega prometa po toženčevi parceli; ni bila pa rešena vožnja pri obračanju na opisan način iz točke I izreka sodbe.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo zaslišanje obeh odvetnikov pravdnih strank iz nepravdne zadeve N 38/98. Sledilo je odvetnici I. I., saj se je njena izpovedba pokrila tudi z drugimi dokazi oziroma ugotovljenim dejanskim stanjem. Res je odvetnik A. A. izpovedal, da je dala odvetnica pobudo za odkup dela zemljišča in je celo pisal pooblaščenki tožeče stranke, da si želi zadevo urediti v izogib še poslabšanju odnosov in z namenom pridobitve dodatnega zemljišča za obračanje ponuditi v odkup del zemljišča. Vendar to še ne pomeni, da ne drži dokazna ocena sodišča prve stopnje, da so vsi ti napori in odkup dela parcele tožene stranke bili namenjeni preprečitvam krožne vožnje. Pritožbeno sodišče pa odgovarja pritožbi, da tudi pritožba ne trdi, da bi tožeča stranka lahko zapeljala iz svojega dvorišča ne da bi obračala v zahtevani dolžini in širini služnostne poti. To tožnik ni mogel prej, ni mogel tudi vsa ta leta in tudi sedaj ne more. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo sodno poravnavo oziroma dogovor v nepravdni zadevi. Pritožba še poudari, da se je sodišče prve stopnje postavilo na napačno stališče glede razlage sodne poravnave tudi zato, ker sta pravdni stranki vedeli za izvedeniško mnenje. Pritožba opozarja, da je bilo izdelano izvedeniško mnenje 23. 10. 2001, sodna poravnava pa je bila sklenjena 1. 6. 2000. V predmetni zadevi ni bil postavljen izvedenec avtomobilske stroke. Pač pa je sodišče v dokaznem sklepu prebralo celotne spise, med drugim P 600/04 in v tem spisu je izvedeniško mnenje J. J. z dne 23. 10. 2001, na katerega se sedaj pritožba sklicuje. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da drži pripomba pritožbe, da je bila sklenjena sodna poravnava prej in zato v tem delu sodba sodišča prve stopnje ni pravilna. Tudi pritožbeno sodišče zato ni oprlo preizkusa dokazne ocene sodišča prve stopnje na to ugotovitev, saj gre za časovno razliko. Vendar je v zadevi N 38/98, ko je bila sklenjena sporna sodna poravnava, prišlo do poravnave na naroku 1. 6. 2000, ki je bila na kraju samem (list. št. 14 do 20 nepravdna zadeva N 38/98). Ni mogoče prezreti dejstva, da so pravdne stranke povezane oziroma živijo in vozijo po spornih parcelah od leta 1967 dalje in stanje dobro poznajo. Zato je nemogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka pri sklepanju sodne poravnave ni vedela, da tožeča stranka rabi še zmeraj del njenega zemljišča za obračanje vozil. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo način življenja pravdnih strank (in pravnih prednikov) in iz teh ugotovitev sklepalo, da so vedeli, v kakšnem obsegu sklepajo sodno poravnavo.

8. Pritožba obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je to ugotovilo pravno pomembno dejstvo, da tožena stranka ni nasprotovala izvrševanju zatrjevane služnosti in da negodovanje toženca ni mogoče umestiti pod pogoje pravnega standarda „nasprotovanje izvrševanja služnosti.“ Pritožba analizira izpovedbe posameznih prič in meni, da jih je sodišče štelo v korist tožniku. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero zlasti izpovedbi priče E. E., ki ni v sorodstvenem razmerju s pravdnima strankama in ko je potrdil, da so vožnje že od leta 1967 potekale tako, kot tožnik zatrjuje v tožbi. Od takrat dalje tudi sodišče šteje, da je pričela teči priposestvovalna doba. Pritožnik zlasti poudarja izpovedbo priče tožnikove žene B. B. in dokazno oceno njene izpovedbe glede „incidenta z opornico“. Vendar je sodišče presojalo vse dokaze skupaj in pravilno ugotovilo, da tožnikova žena ni izpovedala, kot zmotno meni pritožba, da se je tožena stranka jasno uprla izvrševanju služnosti. Pritožba zlasti opozarja, da je sodišče napačno razlagalo pojem nasprotovanje služnosti in da je preveč poudarka dalo dejstvu, da tožena stranka v tem času ni vložila pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sedaj sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno izvedenih dokazov tudi v luči tega pravnega standarda. Vendar je treba poudariti, da glede na dolžino izvrševanja služnosti (vse od 1967 leta dalje) in odnose med pravdnimi strankami, ki jih je sodišče v sodbi opredelilo tudi pod točko 21 obrazložitve, je pravilno stališče sodišča prve stopnje o tem, da občasnih sporov med pravdnima strankama ni mogoče šteti za jasno nasprotovanje služnosti. Pravdni stranki po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta vlagali razne tožbe oziroma predloge in zato sodišče utemeljeno šteje za pomembno, da v tej smeri tožena stranka ni vlagala tožbe, da bi preprečila izvrševanje služnosti v zatrjevanem obsegu. V pravdi P 650/94 je tožnica B. B. tožila tožnika na opustitev poseganja v pravico uporabe na delu parcele kot je bilo opisano v izreku, vendar ne v obsegu, kot je sporno sedaj. Zadeva je šla do Vrhovnega sodišča (II Ips 448/99). Nato pa je tožnik v pravdi P 600/04 tožil B. B. na ugotovitev služnostne pravice z zahtevkom kot v predmetni pravdi in uspel in tudi tam je šla zadeva do Vrhovnega sodišča (II Ips 286/2011). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je pritrditi sodišču prve stopnje, da pravdni stranki ne oklevata, ko je treba vlagati pravna sredstva. Zato je tudi v konkretnih odnosih in poteku dogodkov tekom trideset let, sodišče prve stopnje temu dejstvu dalo pravilno težo. Zmotno meni pritožba, da je v številnih drugih pravdah, na katere se sklicuje, šlo za identično dejansko stanje.(1) Pritožba meni, da je sodišče zmotno presojalo izpovedbo priče D. D. o nastavljenih drvah. Pri tem spregleda, da gre za izpovedbo toženčeve žene in ki je izpovedala, da je toženec na tožnikovo zemljišče nametal drva in da so nato pol leta obračali tako, da so s traktorjem in vozom zapeljali na sedanje toženčevo zemljišče 10 m od lipe naprej ter vzvratno in je traktor zapeljal na njihovo zemljišče. Nato je opisovala, kako je tožnik obračal voz in njene izpovedbe ni mogoče razlagati tako, kot želi pritožba, da je povedala, da je tožena stranka nasprotovala izvrševanju služnosti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so si najprej vsi pomagali, celo uporabljali en traktor in med seboj sodelovali. Tako tožena stranka ne pojasni, kdaj naj bi po njenem stališču prišlo do spremembe oziroma jasnega sporočila tožeči stranki, da ne sme obračati na njenem zemljišču. Pritožba zmotno meni, da sodišče ni ocenilo izpovedbe toženca. Sodišče toženi stranki ni sledilo, zato še ne pomeni, da ni opravilo te dokazne ocene.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo priče F. F. tako, da je ta ocenil toženčevo obnašanje kot, da je bil „živčen“. Prav ima pritožba, da je med pravdo sodišče prve stopnje zaslišalo pričo F. F., ki je opisal, kako je prihajalo do prepirov. Vendar je tudi priča C. C. izpovedal, da je videl, ko je tožnik s traktorjem s prikolico vzvratno zapeljal na toženčevo dvorišče, toženčeva žena pa je ob tem razširila roke in se začudila „kaj je zdaj to?“. Priča je tudi povedala, da je večkrat opazila tožnika, kako vozi, ki so bili takrat v službi. Tožnikovo trditev pa je v celoti potrdila priča E. E. in tožnikova žena, D. D. Priča G. G. pa je povedal, da obračanje z vožnjo vzvratno ni možno. G. G. je povedal, da je toženec takšno stanje nekako toleriral. Za pritožbo je pomembno, da je sodišče izpustilo del izpovedbe priče G., ki je izpovedal, da ne ve povedati, če sta toženec ali njegova mati kdaj tožniku rekla, da voženj oziroma obračanj ne sme več opravljati. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbe teh prič in ugotovilo, da je od 1967 leta dalje preteklo potrebnih dvajset let za priposestvovanje služnosti v zahtevanem obsegu. Priče „tožene stranke“ so res pričale bolj v korist te stranke, a priče tožeče pa drugače. Pritožba sicer izpostavi, da je toženec leta 1997 s tožbo dosegel prepoved tožnikovih posegov in uporabe spornega zemljišča. Vendar pri tem spregleda, da je šlo za drugačno izvrševanje voženj, kot je predmet te pravde. Tudi, če bi držala teza tožene stranke, da je prišlo do nasprotovanja izvrševanju služnosti v vtoževanem obsegu leta 1997, je dvajsetletni rok že potekel. Vendar ne drži pritožbena teza, da je od 1997 dosegel prepoved izvrševanja služnosti, saj sama pritožba trdi, da je bil nepravdni postopek začet tudi zaradi tega razloga (v resnici je šlo za ureditev meje). Pritožbi je treba tudi odgovoriti, da so določena negodovanja oziroma tudi ravnanja (postavitev drv) potekala tudi zaradi preprečevanja prekomernih voženj, ki jih je moral tožnik opustiti po pravdi, ko je tožena stranka uspela s svojo tožbo. Zato ni mogoče vsakega ravnanja tožene stranke ali njihovih družinskih članov ocenjevati le skozi predmetno pravdo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razmejilo, kaj je bilo vtoževano v pravdi P 650/94, ko je tožena stranka uspela in kaj je predmet te pravde.

10. Med pravdnima strankama gre za dolgotrajno sosedsko razmerje. Tožena stranka je uspela doseči omejitev krožnih voženj po svojem dvorišču, vendar ni uspela ne v tožbi ne s prepovedjo tožeči stranki, da bi obračala na njenem zemljišču tako, kot je predmet te pravde. Treba je opozoriti, da je tožeča stranka izvrševala obračanje na toženčevi parceli ves čas in ne samo od takrat, ko je tožena stranka v pravdi uspela, da tožnik ne more več izvajati krožnih voženj po celotnem zemljišču toženca. Sodišče je ocenilo, zakaj sledi tožeči stranki in tej dokazni oceni ni kaj dodati. Tudi iz primerjave zahtevkov se vidi, da ne gre za že razsojeno stvar in v tem delu je treba pritrditi obrazložitvi sodišča prve stopnje pod točko 9 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo potek izvrševanja prvotno s pogodbo dogovorjene služnosti iz leta 1910 (točka 15 obrazložitve). Pogodba iz leta 1910 govori le o vožnjah po prostoru med hišama pravdnih strank in naprej od hiš do mesta tako, da se pripelje do dvorišča tožnikove hiše, pri čemer trasa in način vožnje nista točno opredeljena. Tožnik tako ni dobil s pogodbo zagotovljene služnosti tudi za pravico obračanja od mesta, kjer se z makadamske poti med hišama pride na dvorišče pred tožnikovo hišo in gospodarska poslopja. Vendar je način izvrševanja tega obračanja tožeča stranka ves čas izvajala in tudi po ugotovitvah izvedenca prometne in avtomobilske stroke lahko tožnik na svoj del zemljišča zapelje samo vzvratno, saj na svojem delu dvorišča traktorja s priklopnikom ne more obrniti (točka 13 sodbe).

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov in da dokazni oceni ni kaj dodati. Pri tem je uporabilo pravilno materialno pravo in ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja pritožba in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

Op. št. (1): II Cp 4205/2009, I Cp 2678/2015 in II Cp 2464/2011.