Jedro

V tožbi z ugotovitvenim zahtevkom, da tožnik ni bil zakonito imenovan za direktorja, je pasivno legitimirana samo pravna oseba, katere organ je bila skupščina, ki naj bi, po mnenju tožnika, slednjega nezakonito imenovala za direktorja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena Zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče odločalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval:

1./ ugotovitev, da tožnik od 8.1.1993 dalje ni bil več vršilec dolžnosti direktorja podjetja G. d.o.o.,

2./ ugotovitev, da tožena stranka kot ustanoviteljica G. d.o.o. tožnika ni zakonito imenovala za direktorja G. d.o.o.,

3./ povrnitev pravdnih stroškov.

Tožnikovi pritožbi je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbo glede vtoževanega zahtevka pod 1./ zavrglo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča v točkah 2./ in 3./ potrdilo. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo, uveljavljajoč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ima prav, da so (bile) pristojnosti vršilca dolžnosti direktorja enake pristojnostim direktorja. Zato okoliščina, da je bil tožnik vršilec dolžnosti direktorja res ne more vplivati na odločitev o tožbi s tožbenim zahtevkom, kot ga je oblikovala tožeča stranka pod točko 1./ tožbenega zahtevka. Ne glede na to pa tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevajoč dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da od 8.1.1993 dalje ni bil več vršilec dolžnosti direktorja podjetja G. d.o.o., ne more (ni mogel) uspeti.

Po tretjem odstavku 56. člena Zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ štev. 77/88...61/90; v nadaljevanju ZPod), na katerega se sklicuje tožnik, je smel vršilec dolžnosti direktorja opravljati to funkcijo res najdalj eno leto od imenovanja. Zakon pri tem ni določil, kaj naj bi se zgodilo, če v omenjenem času ni prišlo do imenovanja direktorja. Ker podjetje brez poslovodnega organa - direktorja (53. člen ZPod), ki je podjetje zastopal in predstavljal (prvi odstavek 169. člena ZPod) ter izvajal pristojnosti iz 57. člena ZP, ni moglo poslovati, sta bili možni samo dve rešitvi: ali nadaljevanje izvajanja dolžnosti vršilca dolžnosti direktorja, ali ponovno imenovanje vršilca dolžnosti direktorja. Glede na dejanske ugotovitve v tretjem odstavku na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje je očitno prišlo do realizacije prve od omenjenih dveh rešitev.

Ne glede na zgoraj navedeno v obravnavanem primeru tretji odstavek 56. člena ZPod sploh ni podlaga, na katero bi se tožnik lahko skliceval. G. d.o.o. je sicer bilo podjetje v družbeni lastnini, ni pa bilo družbeno podjetje (primerjaj: prvi odstavek 2. člena ZPod). V 56. členu pa je ZPod uredil imenovanje in trajanje funkcije vršilca dolžnosti direktorja v družbenem podjetju, ne pa v družbi z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini. Za upravljanje družbe z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini so se po tretjem odstavku 36. člena ZPod, ki je veljal v času imenovanja tožnika za vršilca dolžnosti direktorja (veljal je do 5.12.1992, to je do uveljavitve Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - prvi odstavek 51. člena in 53. člen omenjenega zakona - Ur. list RS štev. 55/92...1/96), smiselno uporabljale določbe ZPod o podjetju v mešani lastnini. V teh pa določb o vršilcu dolžnosti direktorja ni. Ker pa je bil tožnik vendarle imenovan za vršilca dolžnosti direktorja in je to funkcijo tudi od imenovanja dalje opravljal (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil vpisan v sodni register kot vršilec dolžnosti direktorja 3.3.1992), kot izhaja iz že zgoraj navedenega dela prvostopne sodbe, se ne more sklicevati na tretji odstavek 56. člena ZPod.

Glede na zgoraj navedeno bi bila torej ob pravilni uporabi materialnega prava možna samo sprememba izpodbijane sodbe v prvem odstavku izreka v odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Takšno spremembo pa prepoveduje 399. člen ZPP v zvezi s 374. členom ZPP.

Zavrnitev pritožbe zoper odločitev v drugi točki izreka prvostopne sodbe je materialnopravno pravilna. Skupščina, ki je bila pristojna imenovati direktorja (tretji odstavek 10. člena statuta G. d.o.o.), je bila organ podjetja G. d.o.o. (prvi odstavek 120. člena ZPod). Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je vse člane skupščine kot edini ustanovitelj imenovala tožena stranka. Zato imata sodišči prve in druge stopnje prav, da je lahko v tožbi z ugotovitvenim zahtevkom, da tožnik ni bil zakonito imenovan za direktorja, pasivno legitimirana samo pravna oseba, katere organ je bila skupščina, ki naj bi, po mnenju tožnika, slednjega nezakonito imenovala za direktorja. S tem, da naj bi se nasproti dolžniku zavezala, da bo imenovan za direktorja, je lahko tožena stranka prevzela samo obveznost vplivati na člane skupščine, naj tožnika imenujejo za direktorja. Postopek imenovanja tožnika za direktorja pa je bil v celoti v pristojnosti skupščine kot organa podjetja G. d.o.o. Zato za njegovo izvedbo tožena stranka ne odgovarja.

Materialnopravno je pritožbeno sodišče, upoštevajoč zgoraj navedeno določbo ZPP, odločilo tako, da revizijsko sodišče v izpodbijano odločbo ne more poseči. Zato in ker v postopku tudi ni prišlo do takšnih procesnih kršitev, na katere bi moralo po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP).