Jedro

Dvom v istovetnost mora biti očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo.

Ni razlogov, da bi bilo potrebno za osebni razgovor omejiti gibanje oziroma da bi bilo potrebno za pridobivanje določenih informacij omejiti gibanje. Torej ni vzročno posledične povezave med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in omejitvijo gibanja.

Samo dejstvo, da tožnik v nobeni državi doslej še ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite ne kaže na njegovo begosumnost. Begosumnost bi bila podana, če bi v kateri od držav zaprosil za mednarodno zaščito, pa potem brez utemeljenega razloga ne bi počakal do konca postopka.

Subsidiarni upravni spor je možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu.

Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer spremenilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka, torej niso podani pogoji za pritožbo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-522/2018/4 (1312-17) z dne 30. 3. 2018 odpravi.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnika z izpodbijanim sklepom pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Odločila je, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja od 28. 3. 2018 od 13.45 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da istovetnosti ni izkazal, ker ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Nadalje povzema, kaj izhaja iz policijske depeše in kaj je tožnik navedel v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, med drugim, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja) in da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena verjetnost, da bo prosilec pobegnil (2. alineja). V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepe iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Tožena stranka meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke tožnika, kot tudi dvom glede ostalih navedb, ki jih je podal tekom postopka. Tožnik je dejal, da je potni list in ostale listine v Grčiji sežgal tako, da je zabrisal svojo identiteto. To šteje tožena stranka kot nesodelovanje s pristojnim organom, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja upravičenosti do mednarodne zaščite. Po tožnikovi prvotni navedbi Republika Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Italija, kar je sicer ob podaji prošnje drugače navedel in sicer, da je njegova ciljna država Francija. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z dejstvom, da je dezertiral iz vojske. Tožnik je pri sprejemu prošnje nenatančno in nekoliko neskladno navedel določena dejstva v zvezi z razlogi, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite, zato bo treba ta dejstva natančneje ugotoviti na osebnem razgovoru. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je ob odsotnosti dokazil bistven osebni razgovor. Za celovito presojo vseh dejstev in okoliščin pa je potrebno pridobiti tudi relevantne informacije, ki jih preko razgovora lahko poda le prosilec. Razloge za odhod iz izvorne države je potrebno še dodatno razjasniti s pomočjo osebnega razgovora in bo v konkretnem primeru izdaja odločitve o tožnikovi prošnji mogoča šele po presoji omenjenih okoliščin po izvedenem osebnem razgovoru in morebitni dodatni pridobitvi informacij o državi izvora. Tožnik je prečkal več varnih držav in je že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, vendar tega ni storil, ampak je kljub vloženi prošnji potoval naprej proti zastavljenemu cilju. Imel je možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil. V Republiki Sloveniji je zaprosil za zaščito šele, ko je voznik avtobusa, s katerim je kot slepi potnik prišel v Republiko Slovenijo, na parkirišču pred podjetjem opazil, da je zadnji boks, kjer se nahajajo filtri avtobusa, odprt. Tožnik je nezakonito prestopal meje z očitnim ciljem priti v Italijo oziroma Francijo. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Ker več kot 80% prosilcev za mednarodno zaščito že kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, tožena stranka utemeljeno dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji. Obstaja torej utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je potrebno tožniku omejiti gibanje na območje in prostore Centra za tujce, saj ukrep zadrževanja na območju azilnega doma ne bi bil učinkovit. Pri tem tožena stranka podrobno pojasnjuje kakšen je režim varovanja v azilnem domu.

2. Tožnik v tožbi navaja, da v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih. V skladu z relevantno sodno prakso ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovanja identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Napačno je stališče, da je zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca izpolnjen, ker prosilec do izdaje sklepa ni predložil nobene listine, s katero bi dokazal svojo istovetnost. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da je tista oseba za katero se izdaja. Tožnik je dokumente zažgal, da bi izbrisal svojo identiteto. Pojasnil je, da je bil poklicni vojak in je življenjsko logično, da je to storil. Tožnik je povedal, kako se piše, kako mu je ime, katerega dne je rojen, v katerem kraju in državi ter kakšno državljanstvo ima. Ti podatki so bili s strani tožnika predočeni ves čas enako. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem dejstev. Tožniku na razgovoru tudi ni bila dana možnost postavljanja vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, čeprav so le ti bistveni. Uradna oseba ni dovolj pojasnila, zakaj pooblaščenec tožnika tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja strank. Tožena stranka ni vprašala tožnika, kje bi sedaj rad ostal. Dejstvo, kaj je bila ciljna država ob zapustitvi izvorne države, ne more prevladati nad sedanjo odločitvijo, da bi tožnik rad ostal v Sloveniji. Za azil je tudi zaprosil takoj, ko je bilo mogoče. Poleg tega je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi. Tožeči stranki se ne zdi primeren argument, da tožena stranka sama ne uspe zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma. Poleg tega pomeni izpodbijani sklep tudi poseg v pravico do osebne svobode. Ukrep, ki se v konkretnem primeru izvaja zoper tožnika, je po svoji vsebini in načinu izvrševanja celo strožji kot ukrep pripora oziroma kazenska sankcija zapora. V nadaljevanju tožeča stranka to svoje stališče podrobneje pojasnjuje. O odvzemu osebne svobode ne bi smel odločati upravni organ, ampak bi bilo to mogoče zgolj na podlagi sodne odločbe. V konkretnem primeru iz obrazložitve tožene stranke tudi ni mogoče razbrati, kateri izmed ustavno dopustnih ciljev se zasleduje z izrečenim ukrepom. Tožena stranka tudi ni obrazložila, kako ji bo pri omejitvi gibanja v pomoč tožnik z omejenim gibanjem na Center za tujce. Tožena stranka ni navedla, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem tožnikove identitete potekajo oziroma so predvidene, da se bodo izvedle. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožnik tudi predlaga, naj sodišče izda začasno odredbo in sicer tako, da se do pravnomočne odločitve o sklepu tožene stranke stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Izvrševanje ukrepa tožniku lahko prizadane nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo in mu osebne svobode ne more nihče nadomestiti. Poleg tega tožnik, sklicujoč se na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tudi predlaga, naj se ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in toženi stranki naj se prepove nadaljevanje izvrševanja tega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter na uveljavljeno sodno prakso in meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Podrobneje pojasnjuje, zakaj oporeka tožbeni navedbi, da ima Center za tujce položaj zapora. Nadalje podrobno pojasnjuje, kakšen je režim varovanja v azilnem domu. Ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za neučinkovitega. Poleg tega iz 10. člena Direktive 2013/33/EU izhaja, da kadar država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje, lahko celo uporabi nastanitev v zaporu, vendar mora biti prosilec ločen od navadnih zapornikov. Razen tega iz poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na glavni obravnavi, navedla, da se tožnik ni mogel opredeliti do sodbe št. I U 621/2018, saj ni javno objavljena na spletni strani Upravnega sodišča RS, niti v bazi Ius - Info. Tožena stranka zgolj pavšalno zavrača tožnikovo tožbo, zaradi česar je odgovor na tožbo nesklepčen. Sicer pa se neprerekana dejstva v skladu z zakonom štejejo za dokazana. Tožnik v Centru za tujce nima nobene osebne svobode, stalno je pod nadzorom policistov, ne le fizičnim, ampak tudi video nadzorom in to pri britju, hranjenju in čisto vsem, kar počne. Dostop do interneta je izjemno omejen, na dvorišču pa je lahko zgolj eno uro na dan. Tožnik je zaprt za rešetkami, pa tudi izgled stavbe spominja na zapor.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 11. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

8. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je državljan Alžirije in da doslej še v nobeni drugi državi ni podal prošnje za azil. Svoj potni list je uničil, ko je prišel do Grčije, ker ga je bilo strah izdati svojo pravo identiteto, da ga ne bi prisilno vrnili v matično državo. V Grčijo je prišel ilegalno. Iz Alžirije je šel v Tunizijo, iz Tunizije v Turčijo in nato v Grčijo. Iz Alžirije v Tunizijo je odšel ilegalno, legalno pa naprej v Turčijo. Na nezakonit način je potem prečkal vse meje iz Grčije do Slovenije. Nazadnje, preden je prišel v Slovenijo, je bil v Bosni in Hercegovini in je od tam do Slovenije potoval kot slepi potnik, skrit na avtobusu. Njegova ciljna država je bila Francija. V Centru za tujce se počuti zaprtega in depresivnega, sicer pa so hrana in higienske razmere zadovoljive. V Alžiriji je opravljal poklic vojaka, vojaškega roka pa ni služil. To namreč ni pogoj, da se postane vojak. Potni list je uničil tako, da ga je sežgal, da ne bi prepoznali identitete in ga zaradi tega deportirali v matično državo. Vojsko je zapustil zaradi nasilja oziroma zaradi tega, kar vojska dela. Osebno pa nasilja ni izvajal. Sedaj bi rad ostal v Sloveniji, ker je tu podal prošnjo za mednarodno zaščito in bo počakal do konca postopka. Francija je bila njegov cilj do takrat, ko je bil še v Bosni. Ko je bil prijet v Sloveniji, je podal prošnjo in bo počakal na odgovor. Tudi če ne bi bil prijet v Sloveniji, bi ostal v Sloveniji, ker je Slovenija del Evropske unije. V Centru za tujce gre ven za tisto določeno uro, če so vremenske razmere ugodne. Hkrati je takrat zunaj deset do dvanajst ljudi, dvorišče je veliko 10x15m. Tam je dovoljeno opravljati športne dejavnosti. Prostor omejuje izvajanje športa, lahko pa igrajo odbojko. Glede nadzora meni, da so postavljene nadzorne kamere, ki nadzorujejo ravnanje v Centru za tujce. Njega to ne moti, ker ne dela nič narobe. V Centru za tujce so na oknih rešetke in tam mu ni prijetno bivati, ker je omejen v gibanju. Ne počuti se dobro, saj je omejen. Dostop do interneta ima v četrtek, petek, soboto in nedeljo, vendar časovno omejeno, ker jih želi veliko priti do interneta. Časovno je omejeno na 45 minut. Želel bi biti več časa na internetu, da bi pogledal še novice in kontaktiral z zunanjim svetom. Tožniku pa ni znano, kakšne dokaze poleg osebnega razgovora naj bi se še izvajalo v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

9. Ob koncu zaslišanja je pooblaščenka tožnika še pripomnila, da se tožniku v sklepu očita, da je na policijski postaji rekel, da je njegova ciljna država Italija. Iz sodne prakse izhaja, da policijske depeše niso zanesljiv vir podatkov in v zvezi s to depešo se ni mogel opredeliti. Iz nje je razvidno, da so bili obravnavani trije tujci. Ni jasno, kaj je bil tožnik vprašan, sploh pa ni podpisana s strani tožnika. S tem je bila kršena njegova pravica do izjave. Prosilec za mednarodno zaščito se postane šele s podajo prošnje v skladu ZMZ-1, tožena stranka pa se v sklepu ne more opreti na policijsko depešo, saj je ta rezultat policijskega postopka pred podajo prošnje za mednarodno zaščito.

10. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Iz določila 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Pri tem sodišče izrecno opozarja na to, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka pa dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da tožnik pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov nima, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je in kakšno državljanstvo ima. Po mnenju sodišča ni nobenega razloga, zakaj se tožniku ne bi verjelo, da je tista oseba, za katero se izdaja. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov pa je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma v istovetnost, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in po glavni obravnavi enako tudi sodišče, ta razlog za omejitev gibanja po presoji sodišča ni podan.

12. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, torej mora pristojni organ izrecno in konkretno identificirati enega od razlogov, zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo in hkrati navesti, da bo ta razlog (dejstvo) ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja podana, mora biti podan dodatno še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 13. V obravnavani zadevi je sicer tožena stranka v izpodbijanem sklepu navedla, katera dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, bo ugotavljala. Navedla je, da mora ugotoviti dejansko stanje, na podlagi katerega je tožnik utemeljil prošnjo in da je zaradi tega bistven osebni razgovor s tožnikom. Navedla je, da je potrebno pridobiti relevantne informacije preko osebnega razgovora, ki jih lahko poda le prosilec in navedla je potrebo po morebitni dodatni pridobitvi informacij o državi izvora (vse je navedeno na strani 4 izpodbijanega sklepa), vendar pa je po mnenju sodišča vse to možno opraviti tudi brez omejitve gibanja. Ni razlogov, da bi bilo potrebno za osebni razgovor omejiti gibanje oziroma da bi bilo potrebno za pridobivanje določenih informacij omejiti gibanje. Torej ni vzročno posledične povezave med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in omejitvijo gibanja. Ni razlogov, zakaj teh dejstev ni mogoče ugotavljati tudi brez omejitve gibanja. To pa pomeni, da niso podani vsi kumulativno določeni pogoji za omejitev gibanja po navedeni določbi. Tako osebni razgovor (le ta je bil po izdaji sklepa že opravljen), kot tudi pridobivanje informacij je možno izvesti tudi brez omejitve gibanja. Samo dejstvo, da tožnik v nobeni državi doslej še ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite pa tudi ne kaže na njegovo begosumnost. Begosumnost bi bila podana, če bi v kateri od držav zaprosil za mednarodno zaščito, pa potem brez utemeljenega razloga ne bi počakal do konca postopka. Zgolj dejstvo, da sprva njegova ciljna država ni bila Slovenija, pa ne zadošča za sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil. Torej tudi razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podan. Ker ni podan nobeden od razlogov za omejitev gibanja, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo. Sodišče je torej sklep odpravilo zato, ker je tožena stranka na sicer popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialno pravo, konkretno je napačno uporabila 84. člen ZMZ-1 (sklep je torej odpravljen iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo, zaradi česar se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, da ni razlogov za strožjo obliko omejitve gibanja in se tudi ni posebej opredeljevalo do tega, ali je bila tožniku odvzeta osebna svoboda, kot tudi ne do ostalih tožbenih navedb. Sodišče je sklep zgolj odpravilo in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje, saj je ugotovilo, da razlogi, ki jih navaja tožena stranka za omejitev gibanja, niso podani.

K točki II izreka:

14. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila z izvrševanjem sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanje izvrševanja sklepa, zavrglo iz naslednjih razlogov:

15. V zadevah, kjer je možno vložiti tožbo v rednem upravnem sporu zoper dokončni upravni akt in sklep o pridržanju je tak akt, ni možno hkrati vlagati tožbo tudi v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, saj je tako imenovani subsidiarni upravni spor možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu. V obravnavanem primeru pa je zoper izpodbijani sklep dopustna tožba v rednem upravnem sporu. Ker torej izpodbijani akt ni akt, ki bi se ga dalo izpodbijati v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III izreka:

1. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer spremenilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka, torej niso podani pogoji za pritožbo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.