Jedro

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2021, ki jo je dne 7. 12. 2021 prejela tožnica, in odločba Sveta A. št. ... z dne 11. 1. 2022 nezakoniti in se razveljavita, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 18. 3. 2022 in ji še traja, da se ji delovno razmerje pri toženki ponovno vzpostavi tako, da se jo reintegrira na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 10. 2005 in se jo v roku 8 dni pozove nazaj na delo, da jo je toženka dolžna za obdobje od 18. 3. 2022 do nastopa dela prijaviti v sistem obveznih socialnih zavarovanj in ji za obdobje od 18. 3. 2022 do 18. 12. 2022 obračunati mesečne bruto plače v višini 754,34 EUR, po tem obdobju pa v višini 1.646,84 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov v roku 8 dni izplačati mesečne neto plače z zakonsko pripadajočimi dodatki in zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila ter neizplačan regres za letni dopust in nadomestilo za neizkoriščen dopust od 18. 3. 2022 do dejanskega nastopa dela ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da je temeljno vprašanje v tem sporu vprašanje, ali je mogoče njeno delovno mesto prilagoditi tako, da ustreza njeni preostali delovni zmožnosti, oziroma omejitvam, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ - pretežno sedeče delo s hojo na krajše razdalje, v skrajšanem delovnem času. Nesporno je, da v glasovnem smislu lahko opravlja delo pevke. V postopku je dokazala, da obstajajo svetovni zbori, kjer vsi pevci sedijo, ali pa sedijo posamezni pevci in da je toženka sedenje na stolu na koncertih že omogočala drugim delavcem - pevkam v visoki nosečnosti in pevcem s poškodbami. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da priznanje pravice do drugega dela že v izhodišču pomeni, da tožnica zaradi invalidnosti ni več zmožna za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Iz zakonodaje, ki ureja zaposlovanje in rehabilitacijo invalidov, primarno izhaja, da je delodajalec dolžan primarno prilagoditi delo na obstoječem delovnem mestu, šele če prilagoditve objektivno niso možne, mu je dolžan ponuditi delo na drugem ustreznem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da prilagoditve niso nemogoče, vendar pa gre za trajne in bi bile preobsežne. Razlikovanje med začasnimi in trajnimi prilagoditvami ni pravilno. Sodišče tudi ni upoštevalo Pravilnika o univerzalni graditvi in uporabi objektov, ki za objekte, ki so dostopni vsem ljudem, nalaga omogočanje naprav, ki invalidom omogočajo samostojno uporabo objektov, kar bi moralo veljati tudi za njihove zaposlene delavce invalide. Tožnica potrebuje povsem enostavno prilagoditev na delovnem mestu in to stol za sedenje na koncertih. Umetniška svoboda toženke kot delodajalca je omejena s pravicami delavca. Opravljanje stoječega dela na koncertih ne izhaja iz zahtev delovnega mesta pevec v zboru, torej ni obveznost iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je šlo pri presoji umetniške svobode toženke predaleč. Zaveza toženke, da zoper njo ne bo vodila postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi do prejema končnega dopolnilnega mnenja ZPIZ, naj bi po stališču sodišča predstavljala zgolj moralno zavezo brez pravnega učinka, kar je napačno, saj vsak dogovor med delavcem in delodajalcem, tudi če je usten, velja. V tem primeru pa je toženka podala preklic obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi na naroku za glavno obravnavo, kar izhaja tudi iz zapisnika sodišča. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vaje za delovno mesto pevec v koncertnem zboru pretežno potekajo sede. Toženka je v preteklosti, kar izhaja iz fotografij, drugim delavcem že prilagodila delo na način, da jim je na koncertih omogočila sedeče delo, npr. noseči delavki, ki je na koncertu dne 27. 1. 2019 sedela na dirigentskem stolu. Višina pevca ne vpliva na izvedbo, prav tako pa tudi ne sedeč položaj, kar izhaja iz izpovedi priče B. B. Tako je napačen zaključek sodišča, da bi tožničina trajna uporaba stola na koncertih vplivala na izvedbo zbora v kvalitetnem smislu. Do premikov zbora prihaja le redko, pa še takrat pozicije ne spremenijo vsi pevci. Prav tako se ne strinja z zaključkom, da je zbor C. v bistveno manjši sestavi. Ta zbor, ne glede na sedečo izvedbo, pogosto prejema prve nagrade v splošni kategoriji zborov. Sodišče pa se ni opredelilo do primera zbora D., ki določenim svojim pevcem omogoča, da koncertne izvedbe podajajo sede. Napačne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede specifike zunanjih prostorov in garderob pri toženki. Trditve toženke glede težjih dostopov so nedokazane. V zvezi z garderobama je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sta ti dodeljeni dirigentu in solistom, kar pa ne pomeni, da sta obe tudi vedno zasedeni. Sicer pa velja glede vseh prostorov, kjer se izvajajo javne prireditve, obveznost prilagoditve dostopa invalidom. V zvezi z delom na tem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom, je tožnica predložila interni akt toženke, iz katerega izhaja, da je potrebna prisotnost pevca (za polni delovni čas) v prostorih toženke največ 4 ure dnevno, preostalo pa so priprave doma. Dokaz o možnosti opravljanja dela na delovnem mestu pevec v zboru v skrajšanem delovnem času pa sta pogodbi o zaposlitvi za dva delavca, ki sta imela oba sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Nadalje navaja, da delavcu, ki dela v skrajšanem delovnem času, ni potrebno opraviti vseh obveznosti, ampak le tiste aktivnosti, ki so skladne s skrajšanim delovnim časom in predstavljajo zaokroženo celoto. V postopku je bilo dokazano, da se gostovanj ne udeležujejo vsi delavci toženke, zato bi utemeljen razlog za odsotnost tožnice iz določenih gostovanj zbora bila tudi njena invalidnost. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano šikanoznostjo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč v postopku, ki je bil voden pod opr. št. I Pd 1249/2018 uveljavljala širok spekter diskriminatornih in šikanoznih ravnanj, katerih enoten cilj je bil izključitev tožnice iz delovne sredine in je v tem sporu uspela, saj ji je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi povsem spregledalo in zamolčalo izpoved E. E. na naroku 19. 4. 2021 v zadevi I Pd 1249/2018, ki jasno kaže na nedopustno in diskriminatorno ravnanje toženke, ki je tožničino invalidnost zgolj izkoristila za poseg v njen delovnopravni položaj. Opozarja na njeno izpoved v tem sporu in tudi na izpoved F. F. Trditve, ki sta jih ti dve priči podali o tožničinem karakterju, so več kot skrajno diskriminatorno, poniževalno in izključevalno ravnanje toženke napram tožnici. Ker je procesne kršitve tožnica že grajala tekom postopka, kar je razvidno iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, jih ne ponavlja. Sklepno pa v pritožbi pooblaščenec tožnice pojasnjuje razlog za vsebino zaključnega govora.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice, prerekala je pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, medtem ko se tožnica nanje le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na delovnem mestu "pevka v koncertnem zboru". Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) jo je z odločbo z dne 29. 8. 2018, ki je postala dokončna 3. 9. 2018, razvrstil v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 13. 12. 2017 dalje z omejitvami, da bo opravljala pretežno sedeče delo s hojo po ravnem in na krajših razdaljah. Na zaprosilo toženke je ZPIZ dne 28. 2. 2019 izdal dopolnilno mnenje za delovno mesto "pevec v koncertnem zboru", iz katerega izhaja, da to delovno mesto ni ustrezno za tožnico, ker se delo ne opravlja pretežno sede in s hojo po ravnem, zato ne ustreza omejitvam, ki jih je podala invalidska komisija. Dne 4. 4. 2019 je izvedenka invalidske komisije II. stopnje ponovno podala izvedensko mnenje, da delo na delovnem mestu "pevec v koncertnem zboru" za tožnico ni ustrezno, ker obremenitve presegajo priznane omejitve, saj se delo opravlja pogosto stoje vzravnano, redko sede in stoje, s hojo po ravnem in s hojo po neravnem po stopnicah. Na podlagi tožničinega kontrolnega pregleda v avgustu 2020 je ZPIZ dne 14. 10. 2020 izdal odločbo, da je tožnica še nadalje invalid III. kategorije z enakimi pravicami oziroma omejitvami, iz obrazložitve pa izhaja, da delo "pevec v koncertnem zboru" zanjo ni ustrezno. Z drugostopenjsko odločbo z dne 9. 4. 2021 je bila tožničina pritožba z odločbo z dne 14. 10. 2020 zavrnjena. Tožnica jo izpodbija v socialnem sporu, kjer pa zadeva še ni pravnomočno rešena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 18. 11. 2021 izpeljala skladno z določbami četrte alineje prvega odstavka 89. člena, prvega in drugega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji) skladno z določbami 101., 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nadaljnji) in določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) in da je odpoved podana iz utemeljenega razloga.

8. Ker je že odločba ZPIZ z dne 29. 8. 2018 postala dokončna in izvršljiva 3. 9. 2018, je bila toženka dolžna ravnati po določbi 196. člena ZDR-1 in tožnici zagotoviti opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Skladno s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 429. člena ZPIZ-2 mora delodajalec invalida III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in mu ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno z ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi.

9. Toženka je morala tožnici preostalo delovno zmožnost skladno s četrtim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 upoštevati pri zagotovitvi pravic zaradi nastale invalidnosti, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta, saj delovno mesto "pevke v koncertnem zboru" zanjo, glede na priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, ni ustrezno in ga ni mogla več opravljati.

10. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.

11. Toženka je glede na njeno strokovno izobrazbo in preostalo delovno zmožnost ni mogla premestiti na drugo temu ustrezno delovno mesto, saj ga niti ni imela sistemiziranega, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi v točkah 25 in 26 obrazložitve sodbe.

12. Ker je toženka preverila tudi možnost tožničine zaposlitve na ustreznem delovnem mestu pri drugih ustreznih delodajalcih in prejela same negativne odgovore, ji je utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 89. člena ZDR-1. 13. Tožničina invalidnost je tako predstavljala resničen in utemeljen odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje se je v točkah od 29 do 35 obširno opredelilo o tožničinih navedbah, da ji je toženka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi šikanozno oziroma iz prikritega diskriminatornega razloga in ugotovilo, da ti razlogi niso obstajali.

14. Ker niso podani razlogi, na podlagi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).