Jedro

Res je, da se v upravnem sporu presoja zakonitost spornega enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste, toda upravno sodišče ni pristojno ocenjevati primernosti vsebinskih odločitev, zlasti ne odločitve o izbiri najprimernejše variante za gradnjo avtoceste oz. regulacije potoka, če so bili v postopku izdaje dovoljenja upoštevani vsi pomembni kriteriji in je bil tudi sicer postopek zakonito izpeljan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.2002. Z navedeno odločbo je bilo investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji, d.d. (v nadaljevanju DARS) izdano delno enotno dovoljenje za gradnjo avtoceste od viadukta V. pri B. do B., od km 85 + 880 do km 87 + 507, vse v območju avtoceste A10 K.-L. s priključnimi kraki, odsek 6: V.-B., pododsek 6/2: T.-B. na zemljiščih, navedenih v točki I izreka, pod v dovoljenju določenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih le-ta navaja v obrazložitvi svoje odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na določbo 13. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95, ZUDVGA) in na Uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku V.-B. (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju Uredba), s katero je bil sprejet lokacijski načrt za gradnjo avtoceste na navedenem odseku. Med zemljišča, za katere je investitor predložil dokazila o razpolaganju, so tudi parcele št. 61/2, 61/3 in 61/4, vse k.o. B., ki so bile v lasti tožnika, vendar jih je investitor od njega pridobil na podlagi menjalne pogodbe z dne 6.7.1999. Investitor je od tožnika odkupil vsa zemljišča, ki so bila predvidena za odkup, ne pa tudi objektov v lasti tožnika, saj ti v Uredbi niso bili predvideni za odkup in rušitev ter tako ni pravne podlage za njihov odkup in posledično tudi tožnika ni mogoče obravnavati kot "rušenca" in mu prestaviti kmetije, kot je bilo to izvedeno pri drugih objektih, ki so bili v Uredbi predvideni za odkup. Tožnik predlaga le, da naj bi se tudi njega obravnavalo na enak način kot lastnike, katerih objekti so predvideni za rušenje, ter se mu prestavilo kmetijo, saj bi bil s tem rešen njegov problem. Po presoji sodišča prve stopnje pa za takšno obravnavo tožnika oziroma objektov v njegovi lasti v Uredbi ni podlage. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se bodo razmere v zvezi s poplavljanjem potoka R. z izgradnjo avtoceste še poslabšale, sodišče pojasnjuje, da navedena Uredba predvideva regulacijo potoka R., in tudi izgradnjo opornega zidu (17. člen Uredbe), sama regulacija pa je tudi del izpodbijanega delnega enotnega dovoljenja (4. točka I. poglavja izreka izpodbijanega delnega enotnega dovoljenja). Med projekti sta tudi PGD regulacije R., med soglasji vodnogospodarsko soglasje, investitor pa je dolžan pripraviti načrt izvajanja monitoringa in štiri leta po začetku obratovanja avtoceste spremljati novo nastale razmere za območje regulirane R. Navedeno posledično pomeni, da bi moral investitor v navedenem obdobju morebitne napake v zvezi z regulacijo, če bodo ugotovljene, tudi odpraviti. Zato so tožbeni ugovori neutemeljeni.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb ZUP in materialnega predpisa ter predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v nov postopek ter novo sojenje. Navaja, da se je od izdaje spornega enotnega dovoljenja za gradnjo izkazalo, da regulacija reke R., kot je dovoljena, presega zakonite kriterije in dejansko povzroča škodo na nepremičninah, ki so v lasti tožnika.

Izpodbijana sodba je spregledala temeljni predpogoj za izdajo dovoljenja, to pa je izkaz z razpolagalno pravico na nepremičninah, ki so namenjene za rekonstrukcijo in regulacijo reke R. Rekonstrukcija in regulacija reke naj bi se po projektu izvajala tudi na zemljiščih, ki so v lasti prizadete stranke, nikakor pa ne omogočajo razpolagalne pravice investitorju. O listini, ki jo je kot dokaz predložil tožnik, se sodišče ni izjasnilo, dejstvo pa je, da kaže na posege na zemljiščih tožnika in posledice, ki se bodo manifestirale na njegovih zemljiščih. Izdano gradbeno dovoljenje nosi takšno prometno rešitev, ki jo je nemogoče odpraviti s spremembo dovoljenja in bo moral investitor razmišljati o razpolagalni pravici zemljišča, ki tvori dejansko poplavno območje naprave, ki jo dovoljuje pristojni državni organ. To pa je zakoniti razlog za odpravo izpodbijane sodbe in nadaljevanje postopka izdaje ustreznih dovoljenj ter v nadaljevanju tudi morebitnega popravka Uredbe, saj gre za takšno anomalijo, ki jo z morebitnim preprojektiranjem ni mogoče odpraviti. Dejstvo je, da se posledica gradnje manifestira v potrebah investitorja po zemljiščih, na katerih je kot sestavni del predviden del naprave regulacije, kar pa je v nasprotju s temeljnimi postulati lastninskega prava (razpolagalna pravica), v nadaljevanju tudi v nasprotju z materialnimi predpisi, ki predvidevajo gradbene posege v prostor. Ocena vpliva na okolje torej ni realna, saj gre za posledico, ki je v okviru meja nepremičnin, za katere je investitor izkazal razpolagalno pravico, zato je ni mogoče strokovno rešiti brez posledic na nepremičnini tožnika. Ker v vsakem trenutku obstaja možnost poplavljanja njegovih nepremičnin ter objektov, kar se je že zgodilo sedaj ob gradnji, tega vprašanja pa projektanti enostavno ne znajo rešiti, prav tako pa pogoja stoletnih vod ni mogoče sanirati. Njegovi objekti stojijo v varovalnem pasu avtoceste, čeprav po vseh varnostnih predpisih ti objekti ne sodijo v ta pas. Vprašanje razlastitve in rušitev objekta je seveda prepuščeno drugemu postopku, vsekakor pa bi morali obvezni soglasodajalci upoštevati to dejstvo in pripraviti pogoje, da se iz varovalnega pasu odstranijo objekti, saj je v danem primeru prežeča nevarnost zelo visoka in v škodo tožnika. Na to vprašanje je večkrat opozoril. Iz zabeležke investitorja z dne 17.7.2002, ki jo je tožnik predložil, izhaja, da, ne glede na spremljanje novo nastalih razmer, ni mogoče napake odpraviti, ta zabeležka pa povzema tudi ugotovitve, da se predvideva, da se bodo poplavne vode razlile po travniku in se pred tožnikovo domačijo v celoti na njegovem zemljišču zlile nazaj v strugo R. Investitor DARS kot prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da dolžnost izvedbe regulacije potoka R. izhaja iz Uredbe, navedena pa je tudi v dovoljenju za gradnjo za predmetni avtocestni odsek med pogoji, ki jih mora investitor upoštevati pri gradnji. V območju tožnikove domačije je poplavno področje, v bližino se stekajo tudi stoletne vode. To je že obstoječe stanje, ki se z gradnjo avtoceste ne bo poslabšalo. S predvidenimi posegi se bodo utrdili struga in nasipi, da bodo zadržali visoke vode, brežine pa bodo erozijsko zaščitene, zaradi česar naj bi se obstoječe stanje izboljšalo. Večji posegi, ki bi popolnoma preprečili vdor vode in poplave, niso mogoči, ker je kvota dna R. pogojena s kvoto obstoječega plinovoda, zaradi česar poglobitev struge ni mogoča. Tožnikove nepremičnine bodo tako še vedno v nevarnosti zaradi poplav, vendar bo le-ta, zaradi gradnje avtoceste oziroma spremljajočega ukrepa izvedbe regulacije potoka R., bistveno zmanjšana. Za potrebe avtoceste je investitor od tožnika odkupil nepremičnine, ki so v trasi in s tem pridobil pravico graditi na teh zemljiščih. Za dela v zvezi z regulacijo R. v projektu niso predvideni posegi na okoliška zemljišča, tudi ne na zemljišča v lasti tožnika. V primeru, da bo do tovrstnih posegov vseeno prišlo oziroma bi bila ob izvajanju regulacije tožniku povzročena materialna škoda, bosta investitor in lastnik tovrstna razmerja reševala sproti.

Tožnikov objekt tudi v Uredbi ni bil predviden za rušenje, zaradi česar investitor nima pravne podlage za rušitev. Investitorjeva obveznost iz Uredbe in gradbenega dovoljenja pa je, da v času gradnje in še dve leti po pričetku obratovanja ceste izvaja meritve hrupa, onesnaženosti zraka in tal ter drugih vplivov na okolje, v primeru ugotovljenih prekomernih vplivov pa izvede ustrezne dodatne zaščitne ukrepe. Investitor je predložil vsa ustrezna dokazila in soglasja, potrebna za izdajo delnega enotnega dovoljenja za gradnjo, ki ga je pridobil po predpisanem postopku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo v obravnavani zadevi sporno delno enotno dovoljenje za gradnjo avtoceste, izdano v skladu določbami ZUDVGA in na podlagi navedene Uredbe. V spornem dovoljenju ni podlage za drugačno opredelitev regulacije potoka R., kot je to predvideno z navedeno Uredbo. Sporno enotno dovoljenje je glede okoliščin, na katere opozarja tožnik v svoji pritožbi, povsem v skladu z Uredbo. Iz 28. člena Uredbe namreč izhaja, da je treba dve leti po pričetku obratovanja avtoceste in izvedenih vodnogospodarskih ureditvah spremljati stanje stabilizacije vodnega režima in v primeru poškodb vodnogospodarskih ureditev in objektov ali izkazane nujnosti glede dodatnih ureditev izvesti dodatne ureditve v skladu z navodili upravljalca vodotoka. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Res je, da se v upravnem sporu presoja zakonitost spornega enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste, toda upravno sodišče ni pristojno ocenjevati primernosti vsebinskih odločitev, zlasti ne odločitve o izbiri najprimernejše variante za gradnjo avtoceste oziroma regulacije potoka R., če so bili v postopku izdaje dovoljenja upoštevani vsi pomembni kriteriji in je bil tudi sicer postopek zakonito izpeljan. Da sam postopek ni bil zakonito izpeljan, tožnik niti ne zatrjuje. Iz predloženih spisov pa ne izhaja, da se bo regulacija R. izvajala na tožnikovih zemljiščih, ki niso bila predmet razlastitve. Sam tožnik navaja, da gre za zemljišča, ki so v varovalnem pasu avtoceste. Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, 18/2002) pa ne določa, da bi bilo treba iz varovalnega pasu odstraniti obstoječe objekte. Res je, da sodišče prve stopnje ni podalo odgovora v zvezi s tožbenim ugovorom, ki se je nanašal na zabeležko sestanka z dne 17.7.2002, vendar to ni vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi, saj sestanek z investitorjem, ob izdanem vodnogospodarskem soglasju k obstoječim projektom, ne pomeni izbire drugačne odločitve glede regulacije R. oziroma spremembe PGD. Za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, na katero se pravzaprav nanašajo tožnikovi ugovori, pa je pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije. Zahteva tožnika, da bi se objekti na njegovi kmetiji porušili, njemu pa bi se dodelila nadomestna kmetija, tudi nima podlage v navedeni Uredbi. V 25. členu Uredbe so namreč natančno določeni posamezni objekti, ki se nahajajo na trasi predvidene avtoceste ali ob njej, tako da cestno telo posega v funkcionalno zemljišče teh objektov, katerih rušenje je zato predvideno. Med temi objekti niso navedeni tožnikovi objekti, kar ni niti sporno. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.