Jedro

Pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto znesek. Tako je potrebno kot osnovo za izračun odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati povprečno bruto in ne neto plačo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 6.876,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 4. 2004 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v znesku 881,83 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila pod izvršbo. Zaradi delnega umika tožbe je postopek za znesek 125,90 EUR s pp, ustavilo.

Zoper to sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek ter tožnici naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo razlike odpravnine, ki predstavlja razliko med odpravnino, ki jo je tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala tožena stranka in odpravnino, ki bi šla tožnici po Kolektivni pogodbi za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je inštitut, ki ga je uvedel novi Zakon o delovnih razmerjih, zato kolektivna pogodba dejavnosti ne more določati pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po svoji naravi je odpoved pogodbe o zaposlitvi drugačne od odpovedi presežnemu delavcu in instituta odpravnine po novem ZDR in po kolektivni pogodbi nista primerljiva. Poudarja, da se sama odpoved sklicuje zgolj na ZDR in v nobeni fazi odpovedi pogodbe o zaposlitvi se niso uporabljale določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, zato je nerazumljivo, da bi se te določbe izrecno morale uporabiti pri določitvi višine odpravnine. Sama se je odločila, da bo delavcem izplačala višjo odpravnino od zakonsko določene, ta odločitev pa ne prejudicira uporabe kolektivne pogodbe dejavnosti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede določanja višine odpravnin podana prava pogodbena volja strank, da se višina odpravnin določa po kolektivni pogodbi in da je taka ureditev ugodnejša. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v skladu z načelom „in favorem laboratoris“ in to stališče zavzema tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 84/2006. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa odgovarja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožnici priznalo vtoževano razliko odpravnine. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri izračunu izplačane odpravnine uporabila določbe Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (kolektivna pogodba dejavnosti, Ur. l. RS, št. 14/99 in nadaljnji), in sicer 6. odstavek 24. člena, pri čemer je izhajala iz 60 % povprečne neto plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa iz bruto plače. Ker je plača določena v bruto znesku, je potrebno tudi pri odmeri višine odpravnine presežnemu delavcu izhajati iz bruto povprečne plače. V predmetnem sporu sta bistveni dve sporni vprašanji: ali je treba tudi po uveljavitvi ZDR pri odmeri odpravnine delavcem, ki jim preneha pogodba o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, upoštevati določbe kolektivne pogodbe in ali se pri ugotavljanju višine odpravnine upošteva delavčeva bruto ali neto plača. Glede obeh vprašanj je sodna praksa sprejela enotno stališče v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 142/95 z dne 14. 5. 1996, VIII Ips 270/98 z dne 12. 1. 1999, VIII Ips 148/2003 z dne 16. 12. 2003, VIII Ips 358/2005 z dne 31. 1. 2006 in nazadnje VIII Ips 535/2007 z dne 11. 3. 2008. Plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) v 109. členu. V 1. odstavku določa osnovo za odpravnino, v 2. odstavku višino odpravnine, v 4. odstavku pa predpisuje, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, zato je tudi v tem primeru potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, po kateri se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

Tudi opredelitev poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po ZDR (v 1. alinei 1. odstavka 88. člena) in nujnih operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po prejšnjem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93) v 29. in 33. členu, je skoraj identična. Opredelitev nujnih operativnih razlogov, kot podlage za prenehanje delovnega razmerja, je bila po ZDR/90 in po novem zakonu usklajena z enako vsebinsko opredeljenim razlogom za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po mednarodni ureditvi. Gre za 4. člen Konvencije MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki govori o operativnih potrebah podjetja, ustanov ali služb in 24. člena spremenjene Evropske socialne listine (MESL, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/99), ki ta razlog opredeljuje kot operativni razlog na strani podjetja, ustanove ali službe. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga skratka ni nek nov institut, ki bi bil neprimerljiv s staro ureditvijo.

Glede na to tudi pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR/90. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma določajo manj pravic kot zakon. Med te ne spada navedena določba kolektivne pogodbe. V skladu z 2. odstavkom 7. člena ZDR določa za delavce ugodnejše pravice.

Pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto znesek, kar izhaja tudi iz enotne sodne prakse in številnih odločb Vrhovnega sodišča. V tem primeru to jasno izhaja tudi iz 1. odstavka 70. člena v povezavi s 6. odstavkom 24. člena kolektivne pogodbe. Tožena stranka je že sama ob izplačilu nespornega zneska odpravnine izhajala iz opredelitve višine odpravnine v 6. odstavku 24. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, le da je to določbo zmotno razlagala, da je v njej kot osnova za izračun odpravnine določen ustrezen delež povprečne neto plače delavca. Tudi določba 60 % povprečne plače, ki je osnova za določitev višine odpravnine, torej lahko pomeni le 60 % povprečne bruto plače, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju razlike odpravnine pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sama. Glede tožničinih stroškov iz odgovora na pritožbo pa je odločilo, da jih krije tožnica sama, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve.