Jedro

Določba 55. člena ZP-1 daje policistom podlago za to, da so tožnika obiskali na domu ob tako pozni uri. Ob tem, da so se upravičeno zglasili pri njemu, pa njihovo nadaljnje postopanje, ko so mu vročili plačilni nalog, ne more biti več sporno. V skladu s 1. odstavkom 57. člena ZP-1 se kršitelju plačilni nalog namreč vroči takoj na kraju prekrška, tudi če je bilo o prekršku odločeno na podlagi zbranih obvestil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2009 dalje do plačila, v 15 dneh.'' Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti 249,60 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2009 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po odločitvi sodišča vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper obsodilni del odločitve se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da iz predloženih listin ne izhaja, da je bil namen policistov s tožnikom opraviti razgovor. Predložena zapisnika (priloga B7 in B16) to jasno potrjujeta, zaradi česar je podana t.i. protispisnost po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O odločilnem dejstvu, t.j. kaj je bil namen policistov, sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Po stališču pritožbe so nerazumljivi razlogi sodbe tudi v delu, kjer sodišče navaja, da ni jasno, zakaj so policisti mislili, da gre za kaznivo dejanje. Tožena stranka je namreč navedla, da je tožnik dalj časa vpil, zvonil, zmerjal in žalil prijaviteljico, kar potrjujejo tudi predložene listine (priloge B9, B16 in B17). Pritožba nadalje zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja na vsebino 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1), po kateri policisti nemudoma zberejo obvestila o prekršku. Tako so policisti ravnali tudi v konkretnem primeru. Ker ni bilo jasno, ali gre za kaznivo dejanje ali za prekršek, so policisti to ugotavljali na podlagi razgovora s tožnikom. Ko so ugotovili, da gre za prekršek, so tožniku skladno s 57.a členom ZP-1 takoj izročili plačilni nalog. Postopanje po 5. odstavku 57. člena ZP-1, po katerem se plačilni nalog pošlje po pošti, velja le za primere, ko policisti nimajo stika s kršiteljem. Glede nastale škode pritožba navaja, da tožnik ni predlagal izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil, ali je tožnik res trpel duševne bolečine, kakšne intenzivnosti so bile in koliko časa so trajale. Na kakšen način je sodišče ugotovilo ta dejstva, razen da je sledilo izpovedbi tožnika, ni jasno.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki. V odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala v tožbi in pripravljalnih vlogah, ter priglaša stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugotovitvijo, ali je bilo ravnanje policistov protipravno.

Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi posega policistov v dostojanstvo in zasebnost, s tem, ko so ga 30.6.2008 ob 23.30 uri obiskali na domu ter mu zaradi storjenega prekrška vročili plačilni nalog. Policisti so namreč ob 20.14 prejeli klic občanke, da naj bi ji tožnik tistega dne grozil ter jo zmerjal. Iz navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je obstajal sum storitve prekrška (po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, ZRJM-1), če že ne sum kaznivega dejanja. Kako morajo policisti ravnati v takšnem primeru, določa 55. člen Zakona o prekrških (ZP-1). Policisti so dolžni brez odlašanja, hitro in enostavno ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Glede na to, da mora biti kršitelju dana možnost, da se o prekršku izjavi, je bilo potrebno obvestilo pridobiti tudi od tožnika. Po stališču pritožbenega sodišča že citirana določba 55. člena ZP-1 daje policistom podlago za to, da so tožnika obiskali na domu ob tako pozni uri. Ob tem, da so se upravičeno zglasili pri njemu, pa njihovo nadaljnje postopanje, ko so mu vročili plačilni nalog, ne more biti več sporno. V skladu s 1. odstavkom 57. člena ZP-1 se kršitelju plačilni nalog namreč vroči takoj na kraju prekrška, tudi če je bilo o prekršku odločeno na podlagi zbranih obvestil. Sodišče prve stopnje je torej napačno izhajalo iz določbe 5. odstavka 57. člena ZP-1, ki predvideva vročanje plačilnega naloga po pravilih upravnega postopka (t.j. ob delavnikih od 8. do 20. ure), zaradi česar je neutemeljeno zaključilo, da policisti za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage.

Pritožbeno sodišče nadalje meni, da tožena stranka ni bila dolžna posebej dokazovati, da so policisti s tožnikom opravili razgovor, glede nato, da jim takšno ravnanje nalaga že citirana določba 55. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je breme dokazovanja o tem, ali je bilo ravnanje policistov pravilno, napačno prevalilo na toženo stranko. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o tem (za sodišče prve stopnje odločilnem) dejstvu podano nasprotje med samo vsebino listin in razlogi sodbe o vsebini listin, kar predstavlja t.i. protispisnost po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika o razgovoru s policistom z dne 22.8.2008 (priloga B16), ter zapisnika seje senata z dne 9.10.2008 (priloga B7, sedmi odstavek na drugi strani), namreč izhaja, da je policist R. P. razgovor s tožnikom dejansko opravil. Policistom v zvezi s posredovanjem dne 30.6.2008 po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče očitati nobenih napak. Ker ni podana temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti, t.j. njihovo protipravno ravnanje, tožnik z zahtevkom ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb (glede obstoja kaznivega dejanja ter obstoja škode) ne bo posebej opredeljevalo, saj za odločitev niso bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP).

Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je v postopku uspela, zato je upravičena do povrnitve vseh nastalih stroškov (1. odstavek 154. in 2. odstavek 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu ter Zakonom o Odvetniški tarifi in na prvi stopnji znašajo 160,00 EUR (72,80 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 67,20 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, ter 20 EUR stroškov po tar. št. 6002), pritožbeni stroški pa 89,6 EUR (tar. št. 3210), skupaj torej 249,60 EUR.