Jedro

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče posegati v izvršilni naslov. Ob upoštevanju notarskega zapisa, kot izvršilnega naslova, ki točno določa predmet obveznosti, to je višino pogodbene kazni, v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče obvarovati zahteve za znižanje pogodbene kazni in ne trditve o delni nedovoljenosti pogodbene kazni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v izvršilni zadevi opr. št. I 8339/1999, zaradi izterjave toženkine (upničine) terjatve v višini 8.772.300 SIT. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkoma sodišč prve in druge stopnje, da s pogodbo o začasni uporabi nepremičnin z dne 13.11.1997, SV 913/97, dogovorjena pogodbena kazen v višini 180.000 DEM ni nesorazmerna in da je pogodbena kazen v vseh delih dovoljena. V reviziji trdi, da določba 274. člena ZOR omogoča sodišču, da zmanjša pogodbeno kazen, če je ta glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerna, na drugi strani pa tretji odstavek 270. člena ZOR določa, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarno obveznost. Toženka je z osnutkom gradbene pogodbe in pogodbe o začasni uporabi nepremičnin izkazala višino škode in njeno nesorazmerje z dogovorjeno pogodbeno kaznijo s trditvijo, da bi znašala vzpostavitev garažnega objekta 62.000 DEM. V zavarovanje plačila pogodbene kazni izplačani znesek 90.000 DEM bi pokrival tako stroške vzpostavitve garažnega objekta kot odškodnino za začasno funkcionalno okrnjenost objekta. V pogodbi dogovorjena odškodnina z obveznostjo plačila denarnega nadomestila pa kot denarna obveznost ne more biti predmet pogodbene kazni in posledično tudi ne podlaga utemeljitvi obeh sodišč o sorazmernosti višine pogodbene kazni. Zato tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženka je na revizijo odgovorila, obširno utemeljila neutemeljenost revizije in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 8339/1999 je bila tamkajšnja dolžnica, sedanja tožnica, po vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi s sklepom z dne 17.5.2001 napotena na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe. Po tedaj veljavnem 59. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98) je bila predvidena napotitev na pravdo, če je bil sklep o ugovoru zoper izvršbo odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankama sporno. Izvršilni naslov v izvršilni zadevi je notarski zapis SV 913/97 z dne 13.11.1997 (17. člen ZIZ), ker sta stranki v njem na to izrecno pristali (20. člen ZIZ in 4. člen Zakona o notariatu; ZN, Uradni list RS, št. 13/94, 48/94 in 82/94). Navedeni notarski zapis vsebuje pogodbo o začasni uporabi nepremičnin, katere vsebina je natančno ugotovljena in povzeta na 9. in 10. strani prvostopenjske sodbe. Bistvo pogodbe o začasni uporabi nepremičnin z dne 13.11.1997 je, da je tožnica po končani gradnji garažne hiše ... dolžna do 31.3.1999 vzpostaviti prejšnje stanje na toženkinih nepremičninah, sicer je dolžna plačati pogodbeno kazen 180.000 DEM. Ker obveznosti ni izpolnila, je sedanja toženka kot upnica vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave pogodbene kazni 8.772.300 SIT.

V tej pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe je bila glavna tožničina trditev, da je toženka sama kriva za zamudo pri vzpostavitvi nepremičnin v prejšnje stanje, dodatno pa je tožnica še navajala, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarno obveznost in končno, da gre za nesorazmerno visoko pogodbeno kazen, ki jo mora sodišče zmanjšati (270. in 274. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Sodišči prve in druge stopnje sta ob zavrnitvi tožbenega zahtevka natančno, prepričljivo in pravno pravilno ob ustreznih dejanskih ugotovitvah zavrnili vse razloge, ki jih je tožnica navajala v tožbi. Revizijsko sodišče te razloge sprejema in se z njimi strinja ter poudarja, da tožnica v reviziji ne uveljavlja več toženkine krivde za neizpolnitev obveznosti za vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičnini v roku do 31.3.1999. V reviziji vztraja le pri trditvah o nesorazmernosti višine pogodbene kazni, ki bi jo moralo sodišče znižati in o delni nedovoljenosti pogodbene kazni, ker se delno nanaša tudi na (ne)izpolnitev denarne obveznosti. Navedena razloga pa sta taka, da se v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe, do katere je prišlo na podlagi 59. člena ZIZ in v kateri se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ne moreta uspešno uveljavljati. Podrobno obravnavanje obeh razlogov je bilo nepotrebno.

Tožnica je prezrla, da gre v tej pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe lahko samo za vprašanje spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (59. člen ZIZ), ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi (8., 9. in 11 točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in impugnacijske ugovore (3., 6., 10. in 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Bistveno je, da gre med pravdnima strankama za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je notarskega zapisa, zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ pa lahko meri le na samo izvršbo, ne pa na izvršilni naslov. Eno bistvenih načel izvršilnega postopka je načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnost izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče se torej ne more več spuščati v materialnopravni preizkus terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu, torej tudi v notarskem zapisu, ki mu je priznan učinek izvršilnega naslova. Tako z ugovorom proti sklepu o izvršbi ni več mogoče problematizirati materialnopravne pravilnosti obstoja ali višine obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. V ugovorih proti sklepu o izvršbi se lahko zatrjuje le kasnejše delno ali popolno prenehanje terjatve ali pa razloge, zaradi katerih terjatve ni mogoče izvršiti. Ker je tožba iz 59. člena ZIZ možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, logično sledi, da se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, zato ne pride v poštev. Če torej v izvršilni naslov s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče posegati, ob upoštevanju notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, ki točno določa predmet obveznosti, to je višino pogodbene kazni, v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče obravnavati zahteve za znižanje pogodbene kazni (274. člen ZOR) in ne trditve o delni nedovoljenosti pogodbene kazni (tretji odstavek 270. člena ZOR). Oboje bi bilo mogoče v rednem pravdnem postopku zaradi plačila pogodbene kazni, ne pa v primeru, ko izvršilni naslov že obstaja in se ne trdi, da bi bil razveljavljen ali spremenjen. Revizijske trditve so torej tako nerelevantne, da nikakor ne morejo pripeljati do želenega učinka, to je do nedopustnosti izvršbe. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna, kar narekuje zavrnitev revizije (378. člen ZPP).