Jedro

Lega, širina in dolžina poti ter razne izmere v metrih in centimetrih niso ključna vprašanja v predmetni motenjski pravdi. Bistveno je vprašanje zadnjega stanja (so)posesti poti in varstva enega soposestnika proti drugemu, ki je z zgraditvijo škarpe na sredi skupne poti onemogočil dotedanji način izvrševanja oblasti nad stvarjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženca motila tožnico v soposesti približno 3 metre široke in približno 15 metrov dolge skupne dovozne poti, ki vodi od javne ceste do njene hiše s tem, da sta med 30.8.1997 in 13.9.1997 samovoljno razmejila to skupno dovozno pot, ki leži na parcelah št. 32/10 vl. št. 366 k.o. Z... in št. 32/15 vl. št. 365 k.o. Z... tako, da sta po sredini te poti postavila cca. 30 cm široko in cca. 30 cm visoko škarpo ter nasula pesek do škarpe ter s tem onemogočila tožnici dovoz do hiše in souporabo dovozne poti. Sodišče je tožencema naložilo porušiti škarpo, ki leži na delu poti na navedenih parcelah ter vozno površino poravnati na stanje pred motitvenim dejanjem ter tožnici omogočiti nadaljno nemoteno souporabo poti. Tožencema je naložilo, da se morata v bodoče vzdržati takih in podobnih posegov v soposest, tožeči stranki pa morata tudi povrniti pravdne stroške v znesku 118.687,50 SIT. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se izrek sklepa ne ujema z razlogi. V izreku sklepa je namreč navedeno, da je tožena stranka motila tožečo stranko v soposesti cca 3 metre in cca 15 metrov dolge skupne dovozne poti, v obrazložitvi pa je navedeno, da je sodišče kot nesporno zaključilo, da je tožena stranka motila soposest poti širine 3 metre, čeprav ni opravilo nobenih izmer. Lega, širina in dolžina poti so v predmetni pravdi ključna vprašanja, ki jih sodišče ni v zadostni meri ugotovilo in razjasnilo oziroma jih sploh ni ugotavljalo. Svojo zmotno odločitev je oprlo tudi na podatke izvršilnega spisa R Ig 669/97, predvsem na zapisnik o ogledu sporne poti, ki pa s strani tožeče stranke ni podpisan. Iz ugotovitvev, navedenih v citiranem zapisniku, je namreč navedeno, da je sporno, kje se nahaja 15 metrski pas skupne poti. To je ali leži na meji ali pa na zemljišču katere od pravdnih strank, pri čemer je v izrvšilnem postopku sodišče zaključilo, da posestna meja ni določljiva brez izvedenca. Tudi ugotovitev sodišča, da je skupna pot potekala vzdolž meje parcel obeh pravdnih strank po sredini, ni nesporna, saj je iz dejanskega stanja poti razvidno, da je pot v nekoliko širšem delu potekala po parceli tožeče stranke, kar je razvidno iz listin, ki so v spisu. Po mnenju tožene stranke je meja skupne dovozne poti ključno predhodno vprašanje, glede katerega sodišče ni odločilo. Sodišče navaja, da je skupna dovozna pot potekala od odcepa javne ceste v Zapotoku proti objektoma obeh pravdnih strank in sicer po sredini med obema parcelama. Ker sodišče ni opravilo novega ogleda, niti ni vpogledalo v mapno kopijo, se postavlja vprašanje kako je sodišče prišlo do takšnega zaključka, ko pa so ugotovitve izvršilnega sodišča popolnoma drugačne. Sodišče je popolnoma prezrlo podatek, da skupna dovozna pot poteka od javne poti preko parcele št. 32/11, last S., pri čemer se širina te parcele v postopku sploh ni ugotovila. Ker sodišče ni ugotovilo, ali je bil dogovor med pravdnima strankama glede širine skupne poti točno 3 metre ali približno 3 metre in ali je bil dogovor glede širine samo glede samega dovoza, ne pa celotne trase poti, predstavlja to predhodno vprašanje postopka, katerega sodišče ni rešilo. Iz skic in fotografij izhaja, da skupna dovozna pot ne poteka v ravni liniji do hiš pravdnih strank, ampak za toženo stranko zavije v levo stran, za tožečo stranko pa v desno stran, gledano od javne poti, zato ne more držati trditev in ugotovitev sodišča, da je skupna pot potekala v vsej svoji dolžini 1,50 metra po parceli tožene stranke in 1,50 metra po parceli tožeče stranke, saj taka pot ne bi vodila do nobenega objekta, ravno tako ne drži ugotovitev sodišča, da sporna pot poteka v dolžini cca 15 metrov. Postavlja se vprašanje, kako je sodišče ta podatek, katerega je navedla tožeča stranka, saj je širina parcelne št. 32/11 2,70 metra, posestna meja med parcelama pravdnih strank pa je bistveno daljša kot 15 metrov. Tožena stranka je tako mnenja, da bi sodišče prvenstveno moralo ugotoviti, ali se dogovor med pravdnima strankama glede cca 3 metre široke poti nanaša samo na dovoz ali na celotno traso poti, ter ugotoviti, kaj pomeni dolžina poti 15 metrov, kot tudi ugotoviti, kako ta pot dejansko poteka v naravi. Sodišče nadalje sploh ni ugotavljalo, kje je sporna škarpa bila postavljena in ali rob asfalta pomeni tudi mesto, kjer je stala sporna škarpa in je tako v tem delu dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tako tožena stranka kot tudi izvajalec, ki je škarpo zgradil, so v postopku zatrjevali, da je škarpa stala za 20 cm v parcelo tožene stranke, merjeno od meje sporne poti. Tako se ponovno postavlja vprašanje same širine poti, kot tudi trase poti. Sodišče neutemeljeno zavrača navedbe tožene stranke in priče O. glede širine samega dovoza na sporno pot v trenutku postavitve škarpe. Postavlja se vprašanje al ograja - škarpa, ki stoji na zemljišču tožeče stranke, predstavlja mejo sporne poti, ki naj bi potekala po zemljišču tožeče stranke. Ker je iz fotografij razvidno, da veje dreves tožeče stranke krepo segajo na samo traso poti, je zaključiti, da je dejansko tožeča stranka sama s svojo opustitvijo vzdrževanja poti pripomogla k sami pravdi. Ob upoštevanju navedb tožeče stranke, da je bil dovoz širok cca 3 metre to pomeni, da je bil dovoz dejansko širok manj kot 3 metre ali pa nekaj centimetrov več, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Nesprejemljiv je izjava tožeče stranke, da se od nje ne more zahtevati odstranitev dreves in drugega rastlinja, ki sega v pot. Drevje tožeče stranke zožuje širino dovozne poti. To pomeni, da je dejansko tožena stranka sporno škarpo postavila najmanj na svojo mejo dovozne poti, ob upoštevanju, da cca 3 metre lahko pomeni tudi 2,70 metra pa je dokazana tudi trditev tožene stranke, da je škarpo postavila za 20 cm od obstoječe meje dovozne poti v svojo parcelo in je tožbeni zahtevek tožeče stranke popolnoma neutemeljen. Nadalje se postavlja vprašanje ali se navedbe tožeče stranke glede širine poti potem, ko je bila škarpa zgrajena, nanaša na čisto širino poti, to je od škarpe do vej, ali je to širina poti od škarpe, ki jo je postavila tožena stranka do škarpe tožeče stranke. Iz samih navedb tožeče stranke, kot tudi iz spisovne dokumentacije je razvidno, da bi lahko tožena stranka motila posest poti kvečjemu v začetku poti, ne pa tudi v nadaljevanju, saj pot k objektu tožeče stranke že nekaj metrov po dovozu zavije proti njeni hiši. Na tem mestu je pot široka že 2,40 metra, kar pomeni, da tem delu škarpa poti tožeče stranke ne moti. Zaradi tega je bila že v izvršilnem postopku storjena napaka, ko je sodišče izdalo začasno odredbo o rušenju celotne škarpe, ne pa samo dela škarpe, za katerega bi se nesporno ugotovilo, da pomeni motenje soposesti poti. Sodišče j v postopku tudi zmotno napravilo zaključek, da sedanji rob asfalta predstavlja mesto, kjer je pred tem stala škarpa. Rob asfalta ne predstavlja posestne meje med obema parcelama. Tako ne drži ugotovite sodišča, da so bile vse priče enotne v izpovedbi, da zaradi postavljenega zidu po sredini poti tožeča stranka ni mogla do svojega vikend objekta. Nobena od prič namreč ni videla sporne škarpe, niti kje je ta stala, ampak vse govorijo o robu asfalta, ki je bil zaključen z granitnimi kockami, ki sedaj za tožečo stranko ne predstavljajo takšne ovire, zaradi katere bi bil tožeči stranki onemogočen dostop do njenega vikenda. Nenazadnje je imela tožeča stranka tudi možnost gradnjo sporne škarpe prijaviti pristojni inšekciji, ki bi v primeru nedovoljene gradnje tako izdalo ustrezno odločbo o rušenju. Tožena stranka se istočasno pritožuje tudi zoper sklep o stroških, saj so po njenem mnenju obračunani nepravilno in v nasprotju z odvetniško tarifo. Pritožba ni utemeljena. Zmotno je stališče pritožbe, da so lega, širina in dolžina poti v predmetni pravdi in pa razne izmere v metrih in centimetrih, ki jih navaja pritožba, ključna vprašanja. V tej zadevi je ključno vprašanje ugotovitve zadnjega stanja posesti in nastalega motenja (78. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR), kot pravilno povdarja izpodbijani sklep. Gre za vprašanje soposesti poti in varstva enega soposestnika proti drugemu, ki je z zgraditvijo škarpe na sredi skupne poti onemogočil dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo (80. člen ZTLR). Izpodbijani sklep ima vse ugotovitve o odločilnih dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in hkrati zavrača pritožbene trditve o raznih razdaljah, ki naj ne bi bile natančno ugotovljene, zaradi česar naj bi dejansko stanje ne bi bilo pravilno ugotovljeno. Za zagotovitev posestnega varstva zadošča ugotovitev, da sta pravdni stranki od leta 1975 dalje skupaj uporabljali približno 3 metre široko in približno 15 metrov dolgo dovozno pot, h kateri sta po medsebojnem dogovoru prispevali vsaka po približno 1,5 metra svojega zemljišča ob skupni meji in ki je torej potekala po parcelah obeh strank št. 32/10 in 32/15 k.o. Z.... Taka uporaba poti s strani večih oseb je pomenila soposest, ki zagotavlja posestno varstvo tudi v medsebojnih razmerjih v primeru, ko eden od soposestnikov onemogoči drugemu dotedanji način izvrševanja posesti. Nesporni poseg tožencev v navedeno soposest z izgradnjo škarpe je onemogočil tožnici dotedanji način izvrševanja soposeti, to je dostop po tej poti do njene počitniške hiše na parceli št. 32/10 vl. št. 366 k.o. Z.. Proti takim zaključkom prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče nima pomislekov in ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, češ, da ni nesporno, da je skupna pot potekala vzdolž meje parcel obeh pravdnih strank po sredini, saj je pot dejansko v nekoliko širšem delu potekala po parceli tožeče stranke. Ob tej pritožbeni trditvi se tožena stranka sklicuje na listine v spisu, ne da bi jih konkretizirala ter pri tem prezre svojo lastno navedbo v odgovoru na tožbo, da skupna pot (na podlagi sklenjenega dogovora) poteka po meji parcel na vsaki strani približno polovico. Drugačnega predhodnega stanja poti tožena stranka ni dokazala, res pa je tožena stranka ob izgradnji škarpe tudi razširila pot v svojo notranjost, (primerjaj fotografiji A2 in A3), tako da je pot na njeni strani škarpe po posegu ostala primerno široka, na tožničini strani škarpe pa neprimerno ozka, kot je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pri tem je še neutemeljeno zatrjevanje nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, ko govori o soposesti cca 3 metre in cca 15 metrov dolge skupne dovozne poti oziroma o soposesti poti širine 3 metrov. Okoliščina, da sodišče ni opravilo nobenih izmer, ni relevantna, saj je za ponazoritev prejšnjega posestnega stanja vseeno, ali je bila pot široka 3 metre ali cca 3 metre. V izreku sklepa za besedami "cca 3 metre" izpadla beseda "široke" pa je zgolj pisna pomota, ki jo je mogoče vsak trenutek popraviti (342. člen ZPP). Tudi pritožbene navedbe v zvezi z začetkom dovozne poti preko parcele št. 32/11 (last Strle) so popolnoma nerelevantne, saj se izpodbijani sklep nanaša le na soposest pooti po parcelah pravdnih strank, kjer je tudi potekala škapra, nebistvene pa so okoliščine v zvezi z zgoraj navedeno parcelo pri uvozu na sporno pot z asfaltirane ceste, kjer škarpe ni bilo (primerjaj situacijski načrt geodeta C. S. pod B 23). Nadalje je nepomembno pritožbeno oporekanje dolžini in širini predhodne poti, češ da je posestna meja med pravdnima strankama daljša, skupna pot pa krajša kot 15 metrov, sodišče pa meritev ni opravilo. V izpodbijanem sklepu se nikjer ne zatrjuje, da bi skupna pot potekala po vsej dolžini meje med parcelama obeh strank pač pa v dolžini 15 metrov, glede česar ni nasprotnih dokazov, skica zakoličbe gradbenika B. O., ki je gradil škarbo (B 18) pa s svojimi izmerami kaže, da je skupna pot do razcepa poti proti hišam obeh pravdnih strank merila preko 15 metrov. Ta in druge mere pa niso pravno odločilne v tej motenjski pravdi, saj je potreben le približen opis zaradi umestitve poti v prostoru in podrobne izmere, ki jih zahteva tožena stranka v pritožbi, ne služijo ničemur. Tožena stranka očita tožeči stranki, da je sama z opustitvijo vzdrževanja poti pripomogla k pravdi, pri čemer govori o drevesih in drugem rastlinju, ki raste ob dovozni poti in sega na pot. Poudariti je treba, da gre za pravdo, zaradi motenja posesti in torej za primerjavo posestnega stanja pred posegom in po njem. Ker so bile veje in rastlinstvo del prejšnjega stanja na sporni poti, jih je v tej pravdi potrebno upoštevati v tedanjem obsegu in tožena stranka ne more zahtevati njihovo odstranitev. Prvostopno sodišče je torej pravilno ugotavljalo možnost dostopa do počitniške hiše tožeče stranke po zoženi poti ob upoštevanju obstoječega zelenja in vejevja. Glede okoliščine, ali je tožena stranka postavila škarpo delno na svoje zemljišče pa je pripomniti, da ni odločilno lastniško, temveč posestno stanje, konkretno prejšnja uporaba skupne poti in kasnejša možnost uporabe zaradi škarpe zožene poti. Ta primerjava pa se je iztekla tako, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da zaradi škarpe zožena pot ni več omogočala tožeči stranki dotedanjega načina izvrševanja soposesti, torej uporabe skupne poti za dostop do svoje počitniške hiše. Ugotovitve prvostopnega sodišča ter razloge izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče sprejema, nasprotne pritožbene trditve pa so neutemeljene. Sklicevanje na zapisnik o ogledu sporne poti v zadevi R Ig 669/97, ki naj ne bi bil verodostojen zaradi nepodpisa tožene stranke na njem, nima teže, saj odklonitev podpisa zapisnika o ogledu ne pomeni napačnosti ugotovitev sodišča. Sicer pa je bistvene podatke prvostopno sodišče dobilo na podlagi skic, fotografij in izpovedi prič ter na podlagi teh dokazov zaključilo, da je sporna škarpa onemogočila ali bistveno otežila dostop, ki je prej potekal po 3 metre široki poti. Širina poti sicer po posegu res ni bila po vsej dolžini enaka, vendar je ožina na začetku onemogočala tožeči stranki uporabo poti, nekoliko širša pot v nadaljevanju med škarpami pa je bistveno otežkočala avtomobilski dostop do počitniške hiše tožeče stranke. Ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti je zato pravilna. V nadaljevanju se pritožba ukvarja z začasno odredbo kot preuranjeno, kar je predmet drugega postopka, pritožbene trditve o robu asfalta in granitnih kockah pa so brezpredmetne ob pravilni ugotovitvi, da je bilo motenje posesti izvršeno s postavitvijo približno 30 cm široke in 30 cm visoke škarpe, ki je razdelila prejšnjo dovozno pot. Trditev o možni prijavi gradnje škarpe pristojni inšpekciji ni pravno pomembna, saj gre za dve različni vrsti varstva javnopravne in zasebnopravne narave, ki se med seboj niti ne izključujeta, niti nista pogoj eno za drugega. Končno tožena stranka zatrjuje tudi nepravilen obračun pravdnih stroškov, ki naj bi bil v nasprotju z odvetniško tarifo. Gre za pavšalno trditev brez konkretnih navedb, zato zadošča tudi pavšalen dogovor, da so pravdni stroški odmerjeni na podlagi stroškovnika po Odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah, kar vse je v izpodbijanem sklepu tudi primerno obrazloženo. Zmotne uporabe materialnega prava pa tožeča stranka ni izkazala. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da so neutemeljene pritožbene trditve in da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih zatrjuje pritožba. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP).