Jedro

Oblikovalni zahtevek tožnika ni potreben, saj je pogodba razvezana že po samem zakonu s potekom dodatnega roka, ki ga je tožnik toženi stranki postavil za odpravo stvarnih napak (471. člen OZ). Tudi ugotovitvena tožba ni dopustna, saj je dajatveni zahtevek v konkretnem primeru že zapadel (181. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo prodajne pogodbe ter vrnitev kupnine. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.281,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper v uvodu navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Poudarja, da je tožena stranka upravičenost reklamacijskega zahtevka pripoznala z dopisom z dne 22. 5. 2013, v katerem je navedla, da bo del napak sanirala, za del, kjer napak ni mogoče odpraviti, pa bo vrnila kupnino. Tožena stranka nikoli ni navajala, da bi okna in vrata brezhibno delovala. Prvo sodišče je imelo tako zadostno podlago za zaključek, da so se napake v garancijski dobi dejansko pojavile. Zmotno je tudi stališče prvega sodišča, da mora biti za odstop od pogodbe odločilno, kakšne napake so se pojavile, in ali so se pojavile v roku. Pogodbeni stranki se pred pravdnim postopkom nista pogajali, ampak je tožnik ves čas zahteval, da se napake odpravijo, oziroma da se pogodba izpolni. Že med postopkom je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni sposobna izpeljati garancijskih zahtevkov, zato je podan razlog za odstop od pogodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bila v letu 2011 sklenjena podjemna pogodba. Tožena stranka se je kot izvajalec zavezala izdelati in vgraditi v objekt tožnika kot naročnika okna in balkonska vrata ... Stavbno pohištvo je bilo v objekt tožnika vgrajeno v obdobju od januarja do aprila 2012, kar vse med pravdnima strankama ni sporno.

6. Tožnik naj bi po vgradnji stavbnega pohištva ugotovil več napak in pomanjkljivosti, ki jih je toženi stranki sporočil z dopisom z dne 27. 1. 2013. Tožena stranka je ogled opravila dne 18. 4. 2013 ter tožnika z dopisom z dne 22. 5. 2013 obvestila, da mu bo za pozicije 3, 10, 11 in 16, na katerih napak ne more odpraviti, del kupnine v višini 4.251,35 EUR vrnila, na pozicijah 1, 13, 9 in 7 pa bo napake odpravilo podjetje F. O pričetku del bo tožnik obveščen v tednu dni.

7. Tožena stranka se je zahtevku upirala s trditvijo, da so bile napake priznane le v okviru poizkusa poravnavanja med strankama, ter da je sposobna izpolniti vse po pogodbi prevzete obveznosti.

8. Pravočasnost in pravilnost reklamacije v postopku ni bila sporna, saj je tožena stranka pristopila k reševanju reklamacije. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno vprašanje, ali je stavbno pohištvo, ki ga je po naročilu tožnika izdelala tožena stranka imelo napake, zaradi katerih ni mogoče govoriti o toženkini pravilni izpolnitvi in ali je posledično imel tožnik pravico odstopiti od pogodbe ali pa te pravice zaradi neobstoja napak ni imel. 9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tudi če dolžnik pripozna dolg, lahko pozneje ugovarja, da prvotni dolg ne obstoji. Trditveno in dokazno breme glede obstoja in opisa napak je na naročniku. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo opisal obstoj napak na posameznih pozicijah oziroma je navedel vsa pravnorelevantna dejstva glede pomanjkljivosti, ki naj bi predstavljale stvarne napake ter z dopisom z dne 22. 5. 2013 dokazal, da stavbno pohištvo ni delovalo brezhibno. Z navedenim dopisom je tožena stranka nedvomno priznala obstoj napak na določenih pozicijah. Napake, ki jih je tožena stranka ocenila v višini skoraj 40% pogodbene vrednosti, pa ne morejo biti neznatne. Uspeh dokazovanja tožnika, ki nedvomno nosi materialno dokazno breme, je prevalil procesno dokazno breme na toženo stranko, ki bi nato morala z nasprotnim dokazom ovreči dokazni uspeh glavnega dokaza, iz katerega izhaja, da stavbno pohištvo v garancijskem roku ni delovalo brezhibno.(1)

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da nezmožnost zagotavljanja servisiranja ne predstavlja upravičenega razloga, po katerem bi tožnik lahko odstopil od pogodbe.

11. Pritožbeno sodišče še navaja, da oblikovalni zahtevek tožnika v obravnavani zadevi ni potreben, saj je pogodba razvezana že po samem zakonu s potekom dodatnega roka, ki ga je tožnik toženi stranki postavil za odpravo stvarnih napak (471. člen OZ). Tudi ugotovitvena tožba ni dopustna, saj je dajatveni zahtevek v konkretnem primeru že zapadel (181. člen ZPP).

12. Ker pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil tožnik upravičen odstopiti od celotne pogodbe ali le glede tistega dela, ki ima napake(2), je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

13. V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi, ali je izpolnitev v celoti takega pomena za tožnika, da njena delna izpolnitev ne pride v poštev (472. člen OZ).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Medtem ko je materialno dokazno breme ves čas stabilno oziroma ves čas postopka le na eni ali drugi stranki, pa se procesno dokazno breme med dokaznim postopkom lahko premešča. Glej Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 382. Op. št. (2): Čeprav je tožnik zatrjeval napake le na določenih kompozicijah, pa je hkrati navedel, da želi imeti vsa okna in balkonska vrata iz estetskih razlogov enaka.