Jedro

Z začasno odredbo se toženkama ne nalaga storitev nečesa, česar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi bilo mogoče več odpraviti. Gre zgolj za zamenjavo ključavnice oziroma izročitev ključev, kar ne pomeni večjega posega za toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženk zoper sklep o začasni odredbi z dne 4. 7. 2018 zavrnilo in odločilo, da bo o stroških odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep sta toženki vložili pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Drži, da sta tožnik in druga toženka več kot dvajset let živela v zunajzakonski skupnosti, ki pa je v začetku leta 2018 prenehala. Med drugo toženko in tožnikom je obstajal dogovor, da si bo tožnik najkasneje do konca šolskega leta 2018 poiskal stanovanje in se odselil, česar ni storil. Izpodbijani sklep o tem nima odločilnih razlogov. Med tožnikom in drugo toženko so bila že dalj časa nesoglasja, do nje je bil tožnik psihično in fizično nasilen. Že več let je odhajal od doma in bil odsoten po več dni, pri čemer ni povedal kam gre, niti kje je bil. Njuna zunajzakonska skupnost tako že dlje časa ni funkcionirala. O družinski situaciji in nasilju s strani tožnika, bi vedeli izpovedati priči M. Č. in B. L., ki pa ju sodišče ni zaslišalo. V letu 2015 je tožnik drugo toženko s pestjo udaril v predel nosu, o čemer bi vedeli izpovedati priči I. S. in M. S., ki ju sodišče tudi ni zaslišalo. Toženki se tožnika še vedno bojita, ključavnico sta zamenjali iz varnostnih razlogov, pri čemer tožnika nista izključili iz posesti njegovih stvari in oblačil, saj mu jih je druga toženka spakirala in jih dala v avtomobil. Tudi ni ostal brez strehe nad glavo, saj se je preselil k svoji materi. Tudi glede na navedeno tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode, ta se lahko povrne kot odškodnina. Če bi izdana začasna odredba ostala v veljavi, bi toženki, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, utrpeli hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, in sicer bi se bili zaradi varnosti prisiljeni izseliti, saj bi sicer bili psihično maltretirani in fizično ogroženi in pri njiju ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbe Zakon o preprečevanju nasilja v družini - ZPND (zlasti 19. člen), ki ščiti žrtve nasilja tako, da mora tisti, ki je odgovoren za nasilje, zapustiti skupno prebivališče. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dne 4. 7. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je toženkama naložila, da v roku tri dni na vhodnih vratih stanovanjske hiše, namestita ključavnico, ki je bila odstranjena v času med 24. 6. 2018 in 27. 6. 2018 ali pa tožniku izročita ključ novo nameščene ključavnice, prepovedalo pa jima je tudi vsakršno nadaljnje oviranje tožnika do posesti oziroma soposesti navedene stanovanjske hiše. Ugovor toženk zoper začasno odredbo je z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna, razloge za takšno odločitev v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Nesporno je, da sta tožnik in druga toženka več kot dvajset let živela v zunajzakonski skupnosti v stanovanju v zgornji etaži stanovanjske hiše v lasti prve toženke (matere druge toženke). Bila sta torej soposestnika stvari v smislu določbe 25. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik je bil dne 27. 6. 2018 odpuščen iz Splošne bolnišnice X., kjer je bil na zdravljenju zaradi udarca v glavo in hrbtenico (po padcu z lestve) od 24. 6. 2018 do 27. 6. 2018. Ob prihodu domov je ugotovil, da je bila ključavnica na vhodnih vratih stanovanjske hiše zamenjana. Da sta jo zamenjali toženki, v postopku ni bilo sporno, kakor tudi ne, da mu novega ključa nista izročili. Toženki sta torej tožnika samovoljno izključili iz soposesti stanovanja (35. člen SPZ). Verjetnost svoje terjatve, temelječe na določbi 32. člena SPZ, je tako tožnik nedvomno izkazal (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

7. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sta toženki tožnika izključili iz posesti stanovanja v času, ko je bil potreben pomoči, saj je bil pred tem telesno poškodovan in hospitaliziran, bil je prisilno izključen iz posesti doma, kjer je do tedaj živel in zadovoljeval svoje osnovne življenjske potrebe, kar je tudi ob upoštevanju zdravstvenega stanja, več kot le materialno prikrajšanje. Utemeljeno je zaključilo, da je tožnik s tem izkazal tudi enega od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe, verjetno izkazano nevarnost nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ob ugotovljenem dejanskem stanju je očitno neutemeljen ugovor, da temu ni tako.

8. Nedvomno se z začasno odredbo toženkama ne nalaga storitev nečesa, česar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi bilo mogoče več odpraviti (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Gre zgolj za zamenjavo ključavnice oziroma izročitev ključev, kar ne pomeni večjega posega za toženki, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je sklicevanje toženk na domnevno fizično in psihično nasilje tožnika nad njima, zaradi katerega se bosta morali izseliti, če bo sodišče začasno odredbo obdržalo v veljavi, posledic česar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bo mogoče odpraviti. Enkratni dogodek v letu 2015, ko je tožnik drugo toženko udaril v nos, ne pomeni le izključitve instituta samopomoči (31. člen SPZ), pomeni tudi, da toženki nista izkazali tudi ne svojih trditev o (stalnem) fizičnem nasilju tožnika nad njima, zaradi katerega bi se bili primorani izseliti. Enako velja tudi za domnevno psihično nasilje, ki naj bi se kazalo v tem „da niso nikoli zaživeli kot družina, nikoli se niso pogovarjali o stvareh, vedno je bila za vse kriva ona, vedno se je v njun odnos mešala njegova družina, zadnjih pet let ji vedno govori, da ni nič sposobna, nič ni naredila, nič ni kupila“. Glede na vse povedano tudi sklicevanje toženk na ZPND ne opravičuje njunega samovoljnega ravnanja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pri čemer toženki tudi nista podali nobenih trditev, da bi kadarkoli že podali predlog za ukrepanje proti tožniku na podlagi navedenega zakona.

9. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič. Dejansko stanje v zvezi s fizičnim in psihičnem nasiljem za potrebe postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe, je bilo dovolj pojasnjeno s trditvami samih toženk, priče pri prepirih tudi niso bile prisotne, pričanje zdravnice B. L. v zvezi z navedbami o prenehanju zunajzakonske skupnosti in da se tožnik na naslov ne bo več vrnil, saj gre lahko živet k svoji mami (kot naj bi ji to pojasnila druga toženka ob priliki tožnikovega padca z lestve), za odločitev ni relevantno. Tudi, če sta se tožnik in druga toženka dogovorila za razhod in če je obstajal dogovor, da se bo v bližnji prihodnosti tožnik izselil iz stanovanjske hiše, to ne opravičuje samovoljnega ravnanja toženk, kot je tudi utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako tudi ne trditev toženk, da tožnik ni ostal brez strehe nad glavo, saj se je preselil k svoji materi, saj je jasno, da je bil to zaradi izključitve iz posesti lastnega doma, primoran storiti.

10. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, za toženki pa na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.