Jedro

Priposestvovanje v času, ko je bila nepremičnina družbena last, ni bilo mogoče . Glede dobrovernosti v obdobju po izdaji denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena družini D., pa je tožena stranka zaslišala prvega tožnika. Iz njegove izpovedbe jasno sledi, da so tožniki od konca devetdesetih let dalje vedeli, kdo je lastnik zemlje, na kateri živijo. Navedeno izjavo tožniki v tožbi sicer deloma spreminjajo in trdijo, da vse do leta 2009 niso vedeli za lastnika nepremičnine.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi organ za brezplačno pomoč pri odločanju moral upoštevati predpise, ki Romom zagotavljajo posebno zaščito. Ne ZRomS-1 ne ZBPP Romom ne dajeta dodatnih pravic v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč tako ni imel pravne podlage za drugačno obravnavo njihove prošnje, kot jo določa ZBPP, ali celo za ugoditev prošnji mimo zakonsko določenih pogojev. Da bi bilo v postopku kršeno temeljno načelo varstva pravic stranke iz 7. člena ZUP, pa iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe ne izhaja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožnikov za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi uveljavljanja pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem na delu nepremičnine s parc. št. 2379/4 k.o. ... .

2. Iz obrazložitve odločbe sledi, da tožniki oziroma njihovi pravni predniki na spornem delu nepremičnine prebivajo vse od leta 1955, ko so se tam naselili. Iz navedb tožnikov in izpisa iz zemljiške knjige izhaja, da je bila navedena parcela po 2. svetovni vojni predmet nacionalizacije, s čimer je postala družbena lastnina, po izvedenem denacionalizacijskem postopku pa je bila vrnjena v last prvotnim lastnikom. Glede na to, da na družbeni lastnini po določbi 29. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, sporne nepremičnine ni bilo mogoče priposestvovati. Priposestvovalna doba bi lahko začela teči šele, ko se je nepremičnina olastninila. Iz zemljiške knjige izhaja, da so A.A., B.B. in C.C. (v nadaljevanju družina D.) lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobili na podlagi odločbe Upravne enote Krško z dne 16. 7. 1998. Za priposestvovanje dela sporne nepremičnine bi tako tožniki morali imeti nepremičnino nepretrgoma v posesti 10 let, ves ta čas pa bi morali biti v dobri veri, da so lastniki nepremičnine. V zvezi s tem je organ zaslišal prvega tožnika, ki je izpovedal, da so se D. kot lastniki nepremičnine pojavili pred približno dvajsetimi leti ali nekaj manj, nekako v drugi polovici devetdesetih let. Takrat je na nepremičnino prišel zet lastnika iz okolice E. in prebivalcem romskega naselja povedal, da je zemljišče sedaj v lasti družine D. ter jim zagotovil, da z njihove strani ne bodo imeli težav. Kasneje so bili seznanjeni, da je lastnik nepremičnine postala družba F. d.o.o., in sicer je do njih pristopil lastnik družbe ter jim ponudil 4.000 EUR, da se odselijo. Glede na takšne navedbe organ zaključuje, da so bili tožniki seznanjeni z okoliščino, da je družina D. dobila vrnjeno nepremičnino, saj jih je o tem seznanil zet družine. Dobra vera je zato prenehala najkasneje konec devetdesetih let. Ker po navedenem pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, tožniki ne izpolnjujejo vsebinskega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu s tretjim odstavkom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Dejstvo, da so tožniki Romi, jim ne daje pravice, da bi bili v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči privilegirani oziroma da bi zanje veljali drugačni kriteriji kot za druge prosilce.

3. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in v tožbi uveljavljajo vse tožbene razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in jim dodeli brezplačno pravno pomoč. Prosijo tudi za oprostitev plačila sodne takse. V tožbi navajajo, da je organ odločil po prostem preudarku, vendar izven meja danega pooblastila in v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Z odločitvijo je bilo poseženo v njihove človekove pravice, saj organ ni upošteval, da so Romi ogrožena skupina prebivalstva, ki potrebuje posebno zaščito in varstvo. To varstvo je zagotovljeno že v Ustavi in z Zakonom o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZRomS-1), pa tudi v številnih konvencijah in mednarodnih pogodbah, ki zavezujejo Slovenijo. Zaradi nedelovanja državnih institucij morajo Romi sedaj sami zavarovati svoje pravice. Ker jim ni dodeljena brezplačna pravna pomoč, se jim že pred začetkom sodnega postopka onemogoča sodelovanje v postopku, kar posledično pomeni, da je organ za brezplačno pravno pomoč konkludentno že odločil, da je tožba neutemeljena. Takšno ravnanje je najmanj pristransko oziroma gre za zlorabo moči in samovoljo organa. ZBPP organu ne daje podlage, da presoja vsebino tožbe na način, da vnaprej sprejema sodbo o njeni smiselnosti oziroma utemeljenosti.

4. Organ ni ravnal po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Uradna oseba je 5. 10. 2016 že zaslišala prvega tožnika, nato pa je isto dejanje ponovila 20. 10. 2016, tako da tožniku ni omogočila varstva pravice do zastopanja in pravne pomoči, čeprav je vedela, da gre za Roma, ki je prava neuka stranka. Od njega je zahtevala, da na zaslišanje pride sam, kar dokazuje zavestno ravnanje, da se tožnikom povzroči škoda, tako da se jim ne dodeli brezplačna pravna pomoč. Uradna oseba je na zaslišanju grozila s kaznovanjem, strokovnega pomočnika tožnikov G.G. je želela utišati. Z grožnjami in ustrahovanjem je dosegla, da sta prvi tožnik in strokovni pomočnik odgovarjala v omejenem obsegu in le na postavljena vprašanja. Zato prvi tožnik v celoti preklicuje svojo izjavo z dne 20. 10. 2016. Izjavo je namreč podal na podlagi dejstev, ki jih je zaznal iz medijev, vsebine javne razprave in drugih nepreverjenih virov. Danes dogodke izpred 20 let razume povsem drugače, takrat pa o vprašanju lastninske pravice ni vedel ničesar. Tožniki so vseskozi domnevali, da gre za njihovo lastnino, da je bila zemlja v lasti družine D. so izvedeli tako, da so na dvorišče prišli novinarji in jih spraševali glede lastnine. Konkretno so bili z novim lastnikom, tj. družbo F. d.o.o., seznanjeni na podlagi njihovega dopisa v letu 2009. 5. Glede teka priposestvovalne dobe se ne strinjajo, da je ta začela teči šele leta 1998. Pa tudi če je začela teči šele takrat, je desetletni rok potekel v letu 2008. Romi pa so bili z novim lastnikom seznanjeni šele 5. 8. 2009, kar dokazujejo listine Občine Krško in dopis H.H., lastnika družbe F. d.o.o. Ker sodne prakse glede priposestvovanja romskih naselij ni, je izid postopka odvisen od uspešnosti dokazovanja in s tem pravnega znanja, ki ga tožniki nimajo.

6. Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

9. Brezplačna pravna pomoč se dodeli na način in pod pogoji, ki jih določa ZBPP. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po tretjem odstavku navedene določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

10. Po presoji sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč zgoraj citirane zakonske določbe uporabil pravilno. Skladno z obširno in ustaljeno upravnosodno prakso prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh v zadevi, v kateri obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma širši in organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve (enako tudi sodba Upravnega sodišča I U 786/2016 z dne 9. 6. 2016). Tega obsega organ v konkretnem primeru ni presegel. V postopku ugotovljene dejanske okoliščine tudi po mnenju sodišča ne kažejo na verjetnost uspeha s tožbo za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj tožniki ne izpolnjujejo zakonskega pogoja dobroverne posesti. Kot je pravilno navedla tožena stranka, priposestvovanje v času, ko je bila nepremičnina družbena last, ni bilo mogoče (enako tudi sodna praksa, glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3231/2010 z dne 18. 11. 2010). Glede dobrovernosti v obdobju po izdaji denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena družini D., pa je tožena stranka zaslišala prvega tožnika. Iz njegove izpovedbe jasno sledi, da so tožniki od konca devetdesetih let dalje vedeli, kdo je lastnik zemlje, na kateri živijo. Navedeno izjavo tožniki v tožbi sicer deloma spreminjajo in trdijo, da vse do leta 2009 niso vedeli za lastnika nepremičnine. Sodišče tem navedbam ne sledi. Izpovedba prvega tožnika v postopku je namreč prepričljiva in se ujema s podatki o zaključku denacionalizacijskega postopka leta 1998, trditve v tožbi pa so očitno prilagojene pravnim zaključkom organa za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi. Zato se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da vložena tožba nima verjetnega izgleda za uspeh, s tem pa je ni razumno vložiti.

11. Po presoji sodišča niso podane niti zatrjevane kršitve pravil postopka. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bil prvi tožnik pravilno vabljen na zaslišanje, ki se ga je tudi udeležil. V vabilu je bilo navedeno, da mora na zaslišanje priti osebno (in ne sam, kot zmotno trdi tožnik), saj je bil zaslišan o dejstvih, o katerih lahko izpove le stranka sama. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 5. 10. 2016, je bil ob zaslišanju prisoten strokovni pomočnik (61. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki ga je izbral prvi tožnik sam in bi si torej tovrstno pomoč lahko zagotovil tudi ob drugem zaslišanju, saj je za to možnost očitno vedel. Tožbene navedbe o zavajanju in kršitvi pravice do pravne pomoči so zato neutemeljene. V nasprotju s podatki upravnih spisov so tudi trditve o grožnjah in ustrahovanju s strani uradne osebe.

12. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi organ za brezplačno pomoč pri odločanju moral upoštevati predpise, ki Romom zagotavljajo posebno zaščito. Ne ZRomS-1 ne ZBPP Romom ne dajeta dodatnih pravic v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč tako ni imel pravne podlage za drugačno obravnavo njihove prošnje, kot jo določa ZBPP, ali celo za ugoditev prošnji mimo zakonsko določenih pogojev. Da bi bilo v postopku kršeno temeljno načelo varstva pravic stranke iz 7. člena ZUP, pa iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe ne izhaja.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči takse ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.

15. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).