Jedro

Ker tožniki niti ne zatrjujejo, da so se okoliščine v njihovih izvornih državah (Srbija in Črna gora ter BiH) spremenile, ne obstoji zakonski pogoj, da bi o njihovi ponovni prošnji organ, pristojen za odločanje o azilu, odločal po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.2005; s sklepoma pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa) ter njihovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrglo (3. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 41. člena ZAzil zavrgla ponovne prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je menila, da so tožniki utemeljevali ponovne prošnje za azil z razlogi, ki ne pomenijo spremenjenih okoliščin in dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe. Prva dva tožnika sta že v prvotni prošnji, ki je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 22.2.2001, navajala, da ima prvi tožnik na Kosovu težave, ker je poročen z Muslimanko, državljanko Bosne in Hercegovine (BinH), ta pa ima težave v BinH, ker je poročena z Albancem s Kosova. V ponovni prošnji (z dne 22.6.2005) pa sta prva tožnika navajala enake razloge za pridobitev azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi citira 41. člen ZAzil in se strinja z razlogi tožene stranke, da je ob primerjavi razlogov, ki jih v obeh postopkih uveljavljata prvotožnik in drugotožnica oziroma člani njune družine možno ugotoviti, da se okoliščine po izdaji prvotne odločbe za tožnike niso spremenile. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno in zakonito zavrgla ponovne prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Prvotožnik in drugotožnica sta bila v postopku zaslišana v prisotnosti njunega pooblaščenca, vendar na zaslišanju nista navedla razlogov, ki bi utemeljevali podelitev humanitarnega azila. Šolanje enajstletne A., devetletnega A. in sedemletnega A.B. samo po sebi ne predstavlja razlogov za podelitev humanitarnega azila, niti ne predstavlja novega dejstva, ki bi predstavljal spremenjene okoliščine, ki bi jih morala tožena stranka upoštevati pri svoji odločitvi. Tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka izvajati dokaze v smeri zatrjevane ogroženosti tožnikov na Kosovu, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da v primerih, ko je podana ponovna zahteva za priznanje azila po določbi 41. člena ZAzil, tožena stranka ni dolžna izvajati dokazov, ki jih je sicer že izvedla v prvotnem postopku. V prvotnem postopku pa so bili ti razlogi presojeni tako, da ne predstavljajo podlage za podelitev azila.

Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali podrejeno, da samo opravi glavno obravnavo ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikom prizna azil iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Poleg bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu tožniki uveljavljajo tudi kršitve Ustave Republike Slovenije (URS), Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP) in Konvencije OZN o otrokovih pravicah (Konvencija). V prvi vrsti navajajo, da se mladoletni tožniki že nekaj let šolajo v Sloveniji, da na Kosovu oziroma v Bosni nimajo nikogar več in zato menijo, da gre tožnikom pravica do priznanja azila iz humanitarnih razlogov prav zaradi šolanja in zdravstvenega varstva ter socialne varnosti.

Vrnitev na Kosovo bi zlasti pomenila poseg v njihovo integriteto in ukrep v nasprotju z določili Konvencije, saj nobenemu od otrok v upravnem postopku in v sodnem postopku na prvi stopnji ni bilo dano, da izrazi svojo lastno mnenje in mu ni bila dana možnost zaslišanja, čeprav je to izrecno določeno v 12. členu Konvencije. Prav tako prva dva tožnika nista mogla predložiti novih dokazov v smeri svojih navedb o spremenjenih okoliščinah, sodišče pa ju tudi ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je pojasnilo, da se prosilcu ne sme dati pretirano breme dokazovanja in mora organ, ki vodi postopek, njegove navedbe preveriti in sam izvesti dokazni postopek. V primeru tožnikov pa glede njihove ponovne prošnje ni bil izveden noben dokazni postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in že pred njim tožene stranke, da lahko prosilec za azil na podlagi določbe 41. člena ZAzil vloži novo prošnjo za azil po tem, ko mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, le v primeru, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbo bistveno spremenile oziroma da po izdaji prvotne odločbe izve za take spremenjene okoliščine. Po stališču pritožbenega sodišča morajo bistveno spremenjene okoliščine nastati zlasti v izvorni državi prosilca. Ker pa sta prva tožnika zase in za svoje mladoletne otroke v ponovni prošnji navajala, da so imeli tako na Kosovu kot tudi v Bosni težave zaradi tega, ker je prvi tožnik Albanec s Kosova, kjer ne marajo Muslimanov iz Bosne, druga tožnica pa Bošnjakinja iz Bosne, kjer ne marajo Albancev, sta tudi po presoji pritožbenega sodišča navajala enake razloge, kot v prvotni prošnji z dne 24.10.2000. Ker prva tožnika niti ne zatrjujeta spremenjenih okoliščin v njunih izvornih državah, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne obstoji zakonski pogoj, da bi o ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji odločali po vsebini.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore kot neutemeljene. Iz upravnih spisov res izhaja, da se mladoletni tožniki izobražujejo v Republiki Sloveniji, kar pa še ne pomeni, da se ne bi mogli izobraževati tudi na Kosovu oziroma v Bosni. Tožniki v pritožbi niti ne zatrjujejo, da tam možnosti šolanja ne bi bilo. Glede pritožbene trditve o kršitvi določbe 12. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah pa pritožbeno sodišče dodaja, da ima na podlagi 2. odstavka navedenega člena Konvencije otrok res posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, vendar se po tej določbi zaslišanje lahko opravi bodisi neposredno, bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje. Iz upravnih spisov izhaja, da so bili ob podaji prošenj mladoletnih tožnikov prisotni njihovi starši, prisoten pa je bil tudi odvetnik vseh tožnikov. Po presoji pritožbenega sodišča so bile zato ustrezno varovane procesne pravice mladoletnih tožnikov. Ker pa v obravnavani zadevi ne obstoji osnovni zakonski pogoj za vložitev ponovne prošnje za azil (zatrjevanje spremenjenih okoliščin), pritožbeno sodišče zavrača tudi ostale pritožbene trditve kot brezpredmetne.

Zavrniti je bilo treba tudi pritožbeni predlog o opravi glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, saj za tako obravnavo niso podani zakonski pogoji. Po določbi 1. odstavka 77. člena v zvezi s 76. členom ZUS namreč vrhovno sodišče lahko opravi glavno obravnavo, če misli, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, torej drugačnega kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. Tedaj lahko tudi spremeni sodbo sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je v upravnem postopku ugotovila tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.