Jedro

Ker izvira terjatev upravnika stanovanjske stavbe glede plačanih stanovanjskih stroškov za lastnico stanovanja iz pogodbe o naročilu in ima materialnopravno podlago v določbi 1. odst. 759. člena ZOR, je pravilno prvostopno sklicevanje na petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi kondemnatorni del na podlagi verodostojne listine izdanega sklepa o izvršbi istega sodišča z dne 21.8.1995, opr. št. IV I 1649/95-2 in toženki naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke, odmerjenih v znesku 6.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbo. Po njenih navedbah jo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predvsem graja prvostopno stališče o neutemeljenosti njenega ugovora zastaranja terjatve tožeče stranke. S tem v zvezi se sklicuje na obračun nateklih zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka sama obračunavala upoštevajoč mesečno zapadlost posamičnih zneskov glavnice - kar pomeni, da je uveljavljane zneske tudi sama štela za občasne terjatve, ki zastarajo po določbi 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v treh letih. Sicer pa tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženki izstavila kakršnekoli račune, niti da je karkoli plačala za toženko, prav tako pa ni uspela dokazati, da je njen izračun po posameznih postavkah pravilen; po mnenju toženke torej ni uspela izkazati utemeljenosti svojega zahtevka ne po temelju, niti po višini. Zmotno pa je tudi prvostopno naziranje o neutemeljenosti toženkinega ugovora pomanjkanja njene pasivne legitimacije v tej pravdi. Predlaga spremembo prvostopne sodbe v smeri zavrnitve zahtevka tožeče stranke, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, svoj izvor v pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše (priloga A44), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo po vsebini kot pogodbo o naročilu (členi 749 - 770 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Po tej pogodbi se je tožeča stranka kot upravnik zavezala, da bo zagotavljala naročnikom (med katerimi je tudi toženka kot podpisnica pogodbe in lastnica stanovanja v stanovanjski hiši opravljanje storitev, naštetih v 2. členu pogodbe. V teh storitvah so zajete med drugimi tudi obveznosti tožeče stranke, da vodi knjigovodstvo in finančno poslovanje stanovanjske hiše, da obračunava stroške upravljanja skupnih prostorov, delov, objektov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča, ki gredo v breme lastnikov ter da skrbi za redno poravnavanje stroškov lastnikov (ogrevanje, poraba tople vode, odvoz smeti, vodarina in kanalščina ter stroški elektrike, vode in čiščenja glede skupnih prostorov) v skladu z dogovorjenim načinom plačila in s skrbjo za izterjavo teh storškov po položnici na žiro račun upravnika. Gre torej za izterjavo vseh tistih stroškov, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. člena ZOR naročitelj povrniti prevzemniku naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal. Trditev toženke, da tožeča stranka ni uspela izkazati plačila tovrstnih stroškov zanjo, je zgolj pavšalno navržena in neupoštevna spričo dejstva, da toženka hkrati sploh ne zatrjuje, da zaračunane storitve in dobave, ki odpadejo na njeno stanovanje, na primer ne bi bile tudi dejansko opravljene, niti ne zatrjuje, da bi za koristi njenega stanovanja, ki jih je bila deležna za vtoževano obdobje, karkoli plačala sama ali kdo drug zanjo (namesto tožeče sranke). Pri tem je seveda brezpredmetno toženkino sklicevanje na pomanjkanje njene pasivne legitimacije z obrazložitvijo, da je stanovanje oddajala v najem, saj se s tem kot lastnica stanovanja ni razbremenila svojih obveznosti, prevzetih s pogodbo o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše oz. s pogodbo o naročilu kot (so)naročiteljica. Če pa je s pogodbo o oddaji stanovanja v najem prenesla te svoje obveznosti na najemnika stanovanja, pa je to stvar njunega internega pogodbenega razmerja. Ker izvira torej vtoževana terjatev tožeče stranke iz pogodbe o naročilu in ima materialnopravno podlago v določbi 1. odst. 759. člena ZOR, pa je pravilno tudi prvostopno sklicevanje na petleteni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, pri čemer terjatve tožeče stranke ni mogoče v nobenem primeru uvrstiti med občasne terjatve v pomenu določbe 372. člena istega zakona.

Ker torej obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do Ur. l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99), je bilo treba toženkino pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi.