Jedro

Ker se pri izpodbijanju pravnih dejanj pri neodplačnih razpolaganjih ne zahteva, da bi tretji - prejemnik koristi vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov, sodišču ni bilo treba izvajati dokazov v zvezi z dejstvi, da toženec za očetove dolgove ni vedel. Nepomembno je, ali so dolgovi toženčevega očeta nastali pred ali po sklenitvi sporne izročilne pogodbe, saj OZ izrecno določa, da vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je ta terjatev nastala, lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, storjeno v njegovo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 1.669,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izročilna pogodba, ki jo je izročitelj A. S. sklenil s tožencem, nima pravnega učinka do tožnika, in sicer do višine terjatve tožnika do A. S. v višini 88.566,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2013, in je toženec dolžan dopustiti izvršbo na solastnem deležu nepremičnine, na katerem je dobil lastninsko pravico z navedeno pogodbo. V delu, ki se nanaša na znesek 32.433,01 EUR s pripadajočimi obrestmi, je sodišče ustavilo postopek ter tožencu naložilo, da tožniku povrne 4.897,72 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da dolg A. S. ni 121.000,00 EUR, ampak ustrezno manj, ker navedeni znesek vsebuje še dolg družbe S., d. o. o., ki je v prisilni poravnavi, kjer je bila tožniku priznana terjatev in bo v celoti poplačan že iz tega naslova. Toženec ob sklenitvi izročilne pogodbe ni vedel, da je oče prezadolžen, ampak je zato izvedel leta 2012. Stališče sodišča glede neizpodbojnosti pravne domneve je zmotno, saj je vsako zakonsko domnevo moč izpodbijati. Sodišče prve stopnje ne glede na nasprotujoče si navedbe pravdnih strank o tem, ali je toženec vedel za dolgove A. S., ni izvedlo zaslišanja G. S., zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Prav tako ni izvedlo in se ni opredelilo do dokaznega predloga toženca o vpogledu v pravdni in zapuščinski spis. Navaja še, da ne more odgovarjati za dolgove očeta, ki jih je slednji prevzel po sklenitvi izročilne pogodbe, pa tudi oče ob sklenitvi izročilne pogodbe ni mogel vedeti za svoje dolgove, saj je sporazum z dne 14. 9. 2011 podpisal šele dve leti po sklenitvi izročilne pogodbe. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje glede ugotovitve, da predstavlja znesek 121.000,00 EUR iz sporazuma z dne 14. 9. 2011 (v nadaljevanju sporazum) izključno osebni dolg A. S. in zavrača navedbo pritožnika, da je v tem dolgu vsebovan tudi dolg družbe S., d. o. o.(1) To izhaja iz samega sporazuma (priloga A 7), kjer je iz 2. člena jasno razvidno, da kot edini dolžnik za znesek 121.000,00 EUR nastopa A. S., enako pa izhaja že iz uvoda sporazuma v opredelitvi strank. Družba S., d. o. o., ni bila stranka sporazuma. Pritožbeno sodišče tudi sicer nima nobenih pomislekov v pravilnost dejanske ugotovitve, da je šlo za pokojnikov osebni dolg. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tožnik, pa bi bilo moč šteti tudi, da je A. S. s sklenitvijo sporazuma (če del tega zneska ne bi bil njegov osebni dolg) pristopil k dolgu v smislu 432. člena OZ. Skladno s to ugotovitvijo lahko upnik/tožnik terja izpolnitev obveznosti tako od dolžnika (družbe S., d. o. o.) kot od tretjega - pristopnika k dolgu, saj je tretji stopil v zavezo poleg dolžnika.

6. Prav tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja z materialnopravnim naziranjem sodišča prve stopnje, ki je štelo sklenjeno izročilno pogodbo za v celoti neodplačno razpolaganje in zato uporabilo tretji odstavek 256. člena OZ. Ta določa, da se pri izpodbijanju pravnih dejanj pri neodplačnih razpolaganjih ne zahteva, da bi tretji - prejemnik koristi vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni pomembno, ali je toženec vedel za oškodovanje očetovih upnikov. Pogoja, da bi tretji za oškodovanje moral vedeti, namreč ni.(2) Tako je pritožbeno stališče, da je tu mogoča nasprotna domneva, materialnopravno zmotno, vsako zatrjevanje nevednosti toženca o oškodovanju upnikov pa neutemeljeno. Vse pritožbene navedbe, ki grajajo to stališče, so neutemeljene, pritožbenemu sodišču pa se z njimi ni treba podrobneje ukvarjati.

7. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem G. S. Dejstva, o katerih naj bi priča izpovedala (da toženec o dolgovih očeta in volji po oškodovanju upnikov ni vedel ničesar), namreč, kot izhaja iz prejšnje točke te obrazložitve, niso pravno relevantna.

8. Pritožbeno sodišče, enako kot tožnik v odgovoru na pritožbo, ugotavlja, da predlog za vpogled v zapuščinski spis s strani toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil podan. Nasprotno, tak dokazni predlog je podala tožnik (list. št. 5). Glede predloga za vpogled v pravdni spis se pritožbeno sodišče prav tako pridružuje stališču tožnika iz odgovora na pritožbo, da je ta predlog neutemeljen. O tem, ali terjatev tožnika do pokojnega A. S. obstaja, je namreč odločilo prvostopenjsko sodišče sámo, v tem postopku. Zatrjevanih bistvenih kršitev torej ni.

9. Zmotno je materialnopravno stališče pritožnika, da naj ne bi odgovarjal za dolgove očeta, ki so nastali po sklenitvi izročilne pogodbe, in da oče ob sklenitvi izročilne pogodbe še ni mogel vedeti za dolgove, saj je sporazum podpisal šele dve leti po sklenitvi izročilne pogodbe. Ne glede na to, da iz postopka nedvoumno izhaja, da slednje ni res (A. S. je dolgove namreč že imel ob sklenitvi pogodbe, sporazum pa predstavlja le njegovo pripoznavo dolga, nastalega pred sklenitvijo tega sporazuma), določba prvega odstavka 255. člena OZ izrecno določa, da vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je ta terjatev nastala, lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, storjeno v njegovo škodo.

10. S pritožbo uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 1.340,80 EUR (tar. št. 3210), stroški za tiskanje in fotokopiranje v znesku 7,50 EUR (tar. št. 6000), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 1.669,33 EUR, kar mu je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti toženec, kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Sodišče tudi ni spregledalo, da ni tožnik dobil nič več, kot mu dejansko gre: za del dolga, ki ga je že dobil poplačanega, je namreč tožnik tožbo umaknil, sodišče prve stopnje pa je v tem delu postopek ustavilo in pritožnik tega dela odločbe ne izpodbija.

(2) Tako tudi Juhart, M., OZ s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 263.