Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da se je spor s posledičnim poškodovanjem tožnika nanašal na že po odrejenem nalogu glede dela obeh v spor vpletenih varnostnikov izraženo nezadovoljstvo zaradi menjave izmen, ki v postopku odločanja nista sodelovala, niti nista bila v medsebojnem hierarhičnem odnosu. Z navedbami, da varnostnik v okviru svojega dela, kamor je šteti tudi postopek spremembe izmene, ne opravlja zgolj neposredno varovanja, temveč tudi druga opravila, ki omogočajo, da svojo glavno zadolžitev sploh lahko kvalitetno opravlja, s čimer se pritožbeno sodišče sicer strinja, pritožnik še vedno ne uspe izpodbiti zaključka o neobstoju potrebne funkcionalne povezanosti, da bi se škoda opredelila kot škoda, povzročena v zvezi z delom (ali pri delu).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi stroške svoje pritožbe.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 10,00 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči šestnajsti dan po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka sodbe v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo 24.454,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 11. 2020 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov. Pod točko II izreka ji je naložilo povrnitev stroškov toženi stranki v znesku 61,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu (v nadaljevanju tudi tožnik, pritožnik). Sodbo izpodbija v celoti, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3.Graja ugotovitev sodišča, da do tožnikove poškodbe ni prišlo pri delu oziroma v zvezi z delom. Ker je škoda storjena pri delu, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca, ni bistven obstoj delovnega razmerja, tudi ne, da je škoda povzročena med delovnim časom in v delovnem prostoru, zato šteje za materialnopravno zmotne nasprotne navedbe sodišča iz 17. točke obrazložitve sodbe. Ne glede na navedeno pa je za pravilno materialnopravno presojo bistvena vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode. Odločilna je vsebina spora, ki je privedel do škodnega dogodka. Spor med tožnikom in A. A. bi bilo mogoče opredeliti bodisi kot oseben spor, bodisi kot spor v zvezi z delom, in v nasprotju z nesporno ugotovljenimi dejstvi v postopku je, da je šlo za strogo osebno zadevo, saj sta se tožnik in A. A. sprla zaradi zamenjave izmene pri njunem skupnem delodajalcu, to je zavarovancu tožene stranke, torej glede časovnih okvirov opravljanja dela. Če ne bi bila zaposlena pri družbi B. d. o. o., ki jima je odrejala delo in ju s tem tudi umeščala v ustrezne delovne izmene, do spora med njima ne bi prišlo in tudi ne bi moglo priti. Zato ne more držati stališče sodišča, da bi imel povzročitelj tudi brez zveze z delom možnost, da stori škodno dejanje, ker brez funkcionalne povezave z delom niti ne bi bili izpolnjeni pogoji, da bi med udeležencema prišlo do spora in da bi se škodno dejanje v nadaljevanju tudi zgodilo. Zmotno je stališče sodišča, da dogodek nima prav nobene povezave z delovnimi nalogami varovanja oziroma z delovnimi nalogami, ki bi bile s temi nalogami v tesni zvezi, ker ima dogodek zvezo z organizacijo dela varovanja, s potekom dela, nastopom in trajanjem opravljanja dela, zato je podana vsebinska povezava med dejavnostjo toženkinega zavarovanca in škodnim dogodkom. Tudi ne more biti nepomembno, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je A. A. zaključeval svojo izmeno in je do škode prišlo med njegovim delovnim časom; ta okoliščina še toliko bolj kaže na vsebinsko in funkcionalno povezavo med škodnim dogodkom in delovnim procesom - ko delavec opravlja svoje delo, četudi ob koncu izmene, ko vseh svojih delovnih nalog neposredno več ne opravlja, je še vedno pod ingerenco svojega delodajalca, posledično pa mora ravnati po njegovih navodilih in skladno s standardi vedenja ter ravnanja, ki jih določa delodajalec. Prav tako že samo dejstvo, da je do škode prišlo med delovnim časom A. A. in ob menjavi izmene ter zaradi spora o spremembi izmene, utemeljuje sklep, da je A. A. škodo povzročil pri delu, ker je tudi postopek menjave izmene, še zlasti pri varovanju, mogoče šteti kot opravljanje delovnega procesa. Varnostnik v okviru svojega dela ne opravlja zgolj neposredno varovanja, temveč tudi druga opravila. Razmerje podrejenosti ali nadrejenosti med tožnikom in A. A. bi lahko bilo ena izmed pomembnih okoliščin za presojo vprašanja, ali je do škodnega dogodka prišlo ob delu oziroma v zvezi z delom, vendar pa ne more iti za bistveno vprašanje, pomembna je predvsem narava spora.

4.Tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka) v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je sodbo, ki jo izpodbija le tožeča stranka, preizkusilo v celoti, glede na obseg izpodbijanja, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena istega zakona) in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP). Nosilni razlog zavrnilne odločitve za tožnikovo zahtevano plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel s strani sodelavca, prav tako varnostnika, v zvezi s telesno poškodbo pri svojem delu v družbi B. d. o. o., ki je imela svojo odgovornost v času škodnega dogodka zavarovano pri toženi stranki, je v ugotovitvi, da tožniku ni uspelo trditveno prepričljivo izkazati, da mu je škoda nastala pri delu oziroma v zvezi z delom.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede poteka škodnega dogodka (česar pritožba, čeprav izraža nestrinjanje, obrazloženo ne izpodbija) in nanj nato pravilno uporabilo materialno pravo - določbo prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), upoštevaje nadaljnji pravno pomemben (in pravilen) dokazni zaključek, da škoda ni nastala v zvezi z delom oz. pri delu. Pritožnik v pritožbi sam korektno izpostavlja, da je za pravilno materialnopravno presojo bistvena vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, s katerim je ta tožniku povzročil škodo. Obstoj pogoja funkcionalne povezanosti pa je prvostopno sodišče v postopku ugotavljalo, in sicer tako v zvezi s trditvami, da je do škode prišlo "pri delu", kot s trditvami, da je bila škoda povzročena "v zvezi z delom", ter nato tudi obširno in dokazno podprto obrazložilo, zakaj šteje, da pogoj ni izkazan. Prepričljivosti takšnega zaključka, ki ima v delu glede ugotavljanja obstoja zakonskega pogoja povzročitve škode "pri delu" med drugim oporo tudi v presoji vsebine oz. narave spora, pritožba zgolj z nestrinjanjem zaradi sklicevanja sodišča na stališča teorije o bistvenih elementih presoje, zato ne more omajati. Tega ji ne uspe niti s ponavljanjem navedb iz postopka na prvi stopnji, in sicer, da je do poškodovanja prišlo zaradi spora glede zamenjave delovne izmene. Pritožba, ko vztraja, da je šlo za spor "v zvezi z delom," načeloma sicer priznava, da bi bilo mogoče obravnavani spor opredeliti kot osebni spor - torej kot ga je glede na vsebino spora opredelilo prvostopno sodišče, le da ob ponovno izpostavljenemu dejstvu, da se je spor med tožnikom in A. A., ki sta bila oba varnostnika, nanašal na časovne okvire opravljanja dela po že odrejenem nalogu njunega vodje (v zvezi z zamenjano izmeno pri skupnem delodajalcu), z uveljavljanjem pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, (neutemeljeno) graja zaključek sodišča, da v obravnavanem primeru okoliščine ne zadostijo kriteriju vsebinske povezanosti med dejavnostjo delodajalca in dejanjem povzročitelja škode. Ravno iz razloga, ker je med tožnikom in povzročiteljem škode A. A. po ugotovitvah prvostopnega sodišča šlo za osebni spor, ki ni bil v vsebinski povezavi z dejavnostjo delodajalca, s presojo česar se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj ne zadošča, da bi dogodek imel le zvezo z dejavnostjo delodajalca, temveč mora biti ta funkcionalna, vsebinska, kot je večkrat poudarilo že prvostopno sodišče, je pritrditi stališču slednjega, da bi imel povzročitelj škode tudi brez zveze z delom možnost, da stori škodno dejanje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in dokazno podprto obrazložilo, da A. A. v času škodnega dogodka ni izvajal aktivnosti v smislu svojih delovnih zadolžitev po Zakonu o zasebnem varovanju, in da funkcionalna zveza med delom in njegovim ravnanjem kot delavca ni podana niti zaradi morebitne povezave s samimi delovnimi nalogami v smislu organizacije delovnega časa, upoštevaje vsebino nesoglasja z vzrokom v nezadovoljstvu z razporeditvijo delovnega časa, ki se je odražalo v medsebojni interakciji med pogovorom s tožnikom glede organizacije dela, nakar je slednji po odrivu s strani A. A. padel, vse ob menjavi izmene med obema varnostnikoma kot sodelavcema, ki sta se pred tem dobro razumela in nista bila v razmerju nad oz. podrejenosti. Dokazna ocena je obširna in prepričljiva, življenjsko logična in tudi celovita ter ob upoštevanju nespornih dejstev sloni na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja, da je pritožnik obrazloženo niti ne izpodbija, temveč je njegovo pritožbeno grajo razumeti kot očitek zaradi nestrinjanja z materialnopravnim izhodiščem sprejete odločitve.

8.Ob tem, ko pritožnik sam priznava, da ni bistveno, da je do škodnega dogodka prišlo med delovnim časom, njegov lasten zaključek predstavlja zatrjevanje, da je že zaradi tega dodatnega dejstva še toliko bolj izpolnjen pogoj vsebinske in funkcionalne povezave med škodnim dogodkom in delovnim procesom. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da se je spor s posledičnim poškodovanjem tožnika nanašal na že po odrejenem nalogu glede dela obeh v spor vpletenih varnostnikov izraženo nezadovoljstvo zaradi menjave izmen, ki v postopku odločanja nista sodelovala, niti nista bila v medsebojnem hierarhičnem odnosu. Z navedbami, da varnostnik v okviru svojega dela, kamor je šteti tudi postopek spremembe izmene, ne opravlja zgolj neposredno varovanja, temveč tudi druga opravila, ki omogočajo, da svojo glavno zadolžitev sploh lahko kvalitetno opravlja, s čimer se pritožbeno sodišče sicer strinja, pritožnik še vedno ne uspe izpodbiti zaključka o neobstoju potrebne funkcionalne povezanosti, da bi se škoda opredelila kot škoda, povzročena v zvezi z delom (ali pri delu). Pritožba sicer navaja, da morajo pri menjavi izmene varnostniki svoje delo ustrezno predati, poročati o morebitnih posebnostih, izročiti ključe ter varnostne kartice, morebitne vrednejše predmete in podobno, vendar ob takšnem sicer tudi nedopustnem širjenju navedb, ki jih poda v pritožbi prvikrat (člen 337 ZPP), z ničemer ne uspe izpodbiti ugotovitev sodišča v točkah 19 in 20 obrazložitve, iz katerih ne izhaja, da bi šlo za takšno situacijo. Glede razmerja nad/podrejenosti med tožnikom in A. A., ki ga je sodišče upoštevalo kot eno od okoliščin pri presoji pogoja funkcionalne povezanosti, pritožba sama priznava, da ne gre za bistveno vprašanje. Glede na naravo odločitve sodišču tako ni bilo potrebno izvajati dokazov glede višine zahtevka.

9.Ob obrazloženem se pritožbene navedbe, ki so le posplošeno usmerjene v kritiko dokazne ocene, in obrazloženo v zmotnost materialnopravne presoje zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju potrebne funkcionalne povezanosti, izkažejo za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Mora pa tožnik toženi stranki povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Toženka je v odgovoru na pritožbo priglasila za 10,00 EUR materialnih stroškov, ki jih je opredelila kot stroške poštnine, tiskanja, papirja in kuverte, kar vse ji pritožbeno sodišče priznava kot stroške, ki so ji iz tega naslova v pritožbenem postopku gotovo nastali. Znesek je tožeča stranka toženi dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

-------------------------------

1Določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2Glej točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

3V točkah 17 - 20.

4Podrobneje o tem v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, vključno z opombo 8.

5Ne da bi pri tem ugotovilo, kot to očita pritožba, da je šlo za strogo osebno zadevo.

6Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 246/2010 z dne 22. 12. 2011.

7Primerjaj zlasti točke od 19 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Glej točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.