Jedro

Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. V konkretni zadevi tožnica uveljavlja vračilo solastniškega deleža na nepremičninah. Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-5/2017/10 z dne 15. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pod točko 1. ugodil pritožbi zavezanca in odpravil delno odločbo Upravne enote Ruše št. 330-63/2009-136 z dne 26. 12. 2016 (v nadaljevanju prvostopenjski organ), s katero je odločila, da je Slovenski državni holding (v nadaljevanju SDH d.d.) upravičenki dolžan izročiti obveznice v višini 1731,37 DEM za solastniški delež 3/32 - tine na nepremičninah, naštetih v izreku odločbe. Pod točko 2. je zahtevek tožnice za denacionalizacijo podržavljenih parcel zavrnil. Zavrnil je tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi opisuje potek postopka in odločbe, ki so bile doslej izdane v zadevi. Prvostopenjski organ je izdal delno odločbo o vračilu dne 10. 11. 2010, vendar je drugostopenjski organ dne 26. 7. 2011 to odločbo v drugi točki, s katero je bilo odločeno o vračilu v obliki obveznic SDH, odpravil in vrnil zadevo v ponoven postopek. Prvostopenjski organ je nato dne 14. 12. 2012 izdal odločbo, s katero je odločil, da je tožnica upravičena do odškodnine v obveznicah SDH. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper to odločbo zavrnil. Upravno sodišče je s sodbo I U 1444/2014 z dne 3. 2. 2015 prvostopenjsko odločbo odpravilo in zadevo ponovno vrnilo v nov postopek. Ugotovilo je, da podatki kažejo na to, da je imela upravičenka na presečni dan stalno prebivališče v Avstriji, na njej pa je dokazno breme, da dokaže drugače. V tem primeru pa bi bila upravičena zahtevati odškodnino po Finančno izravnalni pogodbi (v nadaljevanju FIP). Prvostopenjski organ je nato tožnico pozval, da predloži dokazila o svojem stalnem prebivališču na relevantni dan, in ker tega ni storila, je z odločbo z dne 8. 12. 2015 zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Po pritožbi upravičenke je drugostopenjski organ z odločbo z dne 30. 3. 2016 zadevo vrnil v ponovni postopek in prvostopenjskemu organu naložil, naj ugotovi, ali je bila upravičenka pregnanka ali preseljenka oziroma ugotovi način njenega prehoda v Republiko Avstrijo, saj tega pogoja za pridobitev odškodnine po FIP prvostopenjski organ do tedaj ni ugotavljal. Ker je nato prvostopenjski organ izdal delno odločbo št. 330-63/2009 - 136 z dne 26. 12. 2016, s katero je v nasprotju s temi navodili zahtevi za denacionalizacijo ugodil, je postopek dopolnil drugostopenjski organ. Na podlagi pribavljenih podatkov je ugotovil, da je v postopku izkazano, da je imela upravičenka možnost za pridobitev odškodnine po določbah FIP. Zato je z izpodbijano odločbo pritožbi SDH ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in zahtevek zavrnil. 2. Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo, saj se z njo ne strinja. Navaja, da je v tej zadevi prvostopenjski organ s sklepom št. 330-63/2009 z dne 18. 3. 2009 dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo št. 321-115/93-87 z dne 20. 11. 2006, v obsegu, da se vlagateljico vključi v postopek denacionalizacije, saj je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 758/2008 z dne 4. 2. 2009 izkazano jugoslovansko in slovensko državljanstvo upravičenke. Upravni organ je z delno odločbo 330-63/2009-38 z dne 10. 11. 2010 prejšnjo (zavrnilno) odločitev nadomestil z novo odločitvijo tako, da je v 2. točki izreka naložil zavezancu SOD plačilo odškodnine v znesku 1731,37 EUR, v 3. točki izreka pa je upravičenki vrnil idealni delež nepremičnine 13/1. S v k.o. ... v naravi. Prva in tretja točka citirane delne odločbe sta postali pravnomočni, SOD pa se je pritožil zoper odločitev, da mora upravičenki izročiti obveznice (odločitev iz 2. točke). Jasno je, da zavezanka v obnovljenem postopku ne sme navajati novih dejstev, organ pa jih ne sme upoštevati. S tem, ko so se v ponovljenem postopku izvajali dokazi, ki so presegli okvire sklepa o dovolitvi obnove, je toženka zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Zmoten je tudi zaključek toženke, da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za pridobitev odškodnine po FIP. Ta pogodba ni bila pravna podlaga za izplačilo odškodnin, saj je urejala zgolj pravna razmerja med pogodbenicama Republiko Avstrijo in ZR Nemčijo. Na temelju te pogodbe tožnica ni mogla prejeti odškodnine. Sicer pa tudi iz potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije izhaja, da za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji ni prejela odškodnine in do nje ni bila upravičena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

4. Stranka z interesom (zavezanec) v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter v skladu z ustaljeno sodno prakso. Zato predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Drugi odstavek 10. člena ZDen določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

7. V predmetni zadevi je relevantno vprašanje, ali je imela upravičenka pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po določbah FIP. Pri tem upravni organi vprašanje, ali je imela oseba na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb pravico dobiti odškodnino od tuje države, rešujejo neposredno z razlago mednarodne pogodbe, upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Zato potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance, kot pravilno ugotavlja toženka, ni odločilno kot dokaz, da tožnica ni imela pravice do odškodnine.

8. Po prvem odstavku priloge A FIP-a so do pravic iz 2. člena FIP upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so a) Avstrijski državljani ali b) Nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom in so 1. 1. 1960 posedovali stalno bivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. januarju 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali c) so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. januarja 1960 tam stalno bivališče. Za presojo, ali so v 1. odstavku oddelka A navedene osebe avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez enega od obeh državljanstev, so odločilne okoliščine v časovnem obdobju podpisa te pogodbe (točka 4. C Priloge 1 k FIP), torej 27. 11. 1961. Toženka je ugotovila, da je bila tožnica od 18. 10. 1954 avstrijska državljanka in da je bila po koncu vojne tj. 27. 9. 1945 skupaj z materjo in bratom pregnana v Avstrijo, kjer je imela stalno bivališče. Zato je štela, da je imela pravico do odškodnine po tem predpisu.

9. Vendar pa izpodbijana odločba temelji na stališču dotedanje upravnosodne prakse, po katerem za presojo, da je imela oseba v smislu navedene zakonske določbe, pravico dobiti odškodnino, zadošča že, da je po pravu tuje države obstajala pravna podlaga, ki je razlaščencem omogočala "četudi zgolj načelno" pravico do odškodnine za odvzeto premoženje. Pri tem ni nujno, da je mirovno ali mednarodno pogodbo, ki je bila podlaga za ureditev odškodovanja v pravu tuje države, sklenila nekdanja Jugoslavija, temveč so upoštevne tudi mednarodne pogodbe, sklenjene (le) med tujimi državami. Zato je veljalo, da FIP, ki sta jo sklenili ZR Nemčija in Republika Avstrija, ter predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na podlagi te pogodbe, pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

10. Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 podalo drugačno razlago drugega odstavka 10. člena ZDen. Ugotovilo je, da bi stališče, po katerem bi bilo mogoče odreči pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen osebi, za katero je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, kršilo 14. člen Ustave tj. pravico do enakosti pred zakonom. Zato morajo organi odločanja na podlagi razlage mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti tako, da bi se ji v tuji državi taka odškodnina, če bi jo zahtevala, lahko tudi dejansko priznala. Ob upoštevanju takšne razlage drugega odstavka 10. člena ZDen je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017 odstopilo od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

11. Na podlagi FIP je Republika Avstrija sprejela izvedbene predpise in sicer Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. 6. 1958, ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. 6. 1962 (v nadaljevanju KVSG/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencev in izgnancev z dne 13. 6. 1962 (v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi izselitve ali izgona z dne 14. 12. 1961 (v nadaljevanju Zakon o prijavi škode). FIP se v 2. členu sklicuje na KVSG, ta pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je Republika Avstrija uredila plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije, z UVEG.1

12. Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic do dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Na podlagi UVEG je bila odškodnina priznana osebam, ki so izpolnjevale tam predpisane pogoje.

13. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi UVEG, ne pomeni pravice do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vseh primerih odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je nastala materialna škoda na konkretno določenem premoženju tj. zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske ali stanovanjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Pri tem pa ni pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP.2

14. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. V konkretni zadevi tožnica uveljavlja vračilo solastniškega deleža na nepremičninah. Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen. Glede na to je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter upoštevaje tožbeni predlog odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, v katerem naj odloči o pritožbi, upoštevaje pravno mnenje sodišča iz te sodbe.

15. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

1 Sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017, točka 22 2 sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017